Zadnjiški Ozebnik

V naročju visokih gora južnega trentarskega obzorja, ki se s Triglavskega višavja počasi spušča proti zahodu, preko mogočnežev, kakršna sta Kanjavec in Veliko (Lepo) špičje, tja do Plaskega Vogla, visoko nad sotočjem Soče in Zadnjice stoji izklesanemu pomolu podobna skalna postava z odsekano, navpično severno steno, ki se iz dna Zadnjice pne prav do zaobljenega vrha, od zadnjih hiš vasi Na Logu pa se prav tja gor vzpenja strmo gozdnato sleme, dokler se ne izgubi v skalnem grušču nekoliko nižjega Velikega Vršovca. Vajeno gorniško oko hitro zazna, da gre za vrh visoke estetske kakovosti. Ne zaradi njegove pojave ali višine, nepomembne v družbi samih nebotičnikov, ampak zaradi bogastva razgledov, ki jih obljublja. Takega je nadvse cenil veliki častilec vsega najlepšega v Julijcih, Kugy.

Od osrednjega grebena ga loči globoko sedlo Čez dol (1632 m), stičišče označenih poti, ki tod mimo pripeljeta iz Trente skozi Trebiški dol in iz Zadnjice skozi Zadnjiški dol ter skupaj nadaljujeta do Zasavske koče na Prehodavcih (2071 m). Torej imamo tudi mi na voljo kar dvoje izhodišč. Pokrajinsko lepša je pot skozi Zadnjiški dol, bolj v strme gozdove skrita in samotnejša pa je pot skozi Trebiški dol (čeprav si jo je za svoj pristop na Prehodavce izbrala Slovenska planinska pot).

V Zadnjiški dol krenemo s parkirišča v dnu doline Zadnjice in do zatrepa doline sledimo poti proti Doliču pod Triglavom. Ko triglavski romarji začno zavijati v sotesko Korita, jo mi uberemo v desno in se po lepo speljani stezici pod mogočnimi severnimi ostenji Kanjavca in Vršaca vzpnemo na sedlo Čez dol. Kdor se bo odločil za potovanje skozi Trebiški dol, bo glavno cesto iz Trente v Bovec zapustil dober kilometer pod vasjo Na Logu, pri kažipotu za planino Lepoč in zavil na gozdno cesto, ki pa je v zgornjem delu zaprta za javni promet, zato mu ne bo preostalo drugega, kot vzeti pot pod noge. Hoja po lepo speljani stari italijanski vojaški poti (mulatieri) je prijetna, komaj kaj naporna, v vročih poletnih dneh pa je v gozdni goščavi, ki sega visoko pod stene Malega špičja in Zadnje Lope, sveže in hladno.

Zdaj smo na sedlu Čez dol in če nam je do toplega čaja ali kakšnega drugega požirka, lahko »skočimo« do dobro uro oddaljenega prijaznega planinskega domovanja na robu Prehodavcev tik nad nami, komur pa ni do zamudnega ovinka, bo na sedlu nemudoma zapustil označeno pot in krenil proti severu, na brezpotno Zadnjiško frato pod Velikim konjem (2034 m), stranskim vrhom naše gore, in tam poiskal komaj vidno pastirsko stezico ter ji, v svoje dobro, sicer se bo zaril v neprehodne plantaže ruševja, sledil vse do prostornega razglednega vrha.

S sedla Čez dol do vrha Zadnjiškega Ozebnika nas torej čaka vzpon po sicer naporni, a nezahtevni poti, primerni tudi za gorniško manj spretne pohodnike, vendar telesno zelo dobro pripravljene, kajti od nizko ležečega izhodišča (620 m) do visokega vrha je pred oziroma nad nami kar za slab kilometer in pol bolj ali manj navkreber postavljenega grizenja kolen. Zato pa bo plačilo toliko bogatejše. Obljubljeni razgledi res presegajo še tako zahtevna pričakovanja, saj na našem vrhu stojimo tako rekoč v osrčju vsega, kar najlepšega ponuja že tako pravljično lepa Trenta.

Več o tem, kako na ta razgledni vrh, preberite v knjigi Andreja Stritarja Gore nad Sočo (Sidarta, 1997), poglejte pa tudi na zemljevid Trenta 1: 25.000.

Mitja Košir 

KOMENTARJI:

Boris Kumer, 6. 11. 2006

Vse kar je bilo napisano pred mano, me spominja na lepa popotovanja po tej prekrasno razgledni gori. Prav vse omenjene poti so vredne vsakega koraka! Že Kugy je to vedel!

Dodal bi še možnost obiska Velikega Vršovca: po ostankih mulatjere z Ozebniške planje (zadnji del brezpotno) in do vrha Zadnjiškega Ozebnika brezpotno po(d) greben(u/om).

Morebiti bi kdo, ob povratku z vrha Zadnjškega Ozebnika, hotel zajezditi Velikega Konja in se najprej po njegovem hrbtu, potem pa severno pod njim brezpotno spustiti do globače pod vojaškimi stavbami Na koncu, od tam pa po mulatjeri do planine Trebiščine.

Vse poti so, kot je bilo že omenjeno, zelo zabrisane; deloma so podlegle zobu časa!

Še vprašanje za poznavalce in/ali domačine.

Ob zgodnjespomladanskih vzponih sem nedaleč pod stavbami Na koncu, v smeri Trebiščine, najmanj dvakrat opazil v snegu človeške sledi, ki so se z mulatjere usmerile strmo navzdol v smeri Klome (ali Klame) …

Ali morda obstaja relativno normalna direktna povezava navzdol do Loga ali zahodno do Gmajne? Hvala!

Dušan Škodič, 6. 11. 2006

Trentarji danes res rečejo Zadnjici – “Krajčarca”. Hosnerjev Tona, zadnja Zadnjiška grča jo imenuje še po starem in je še danes jezen na “cicibane iz parka”, ki so dali na zemljevide napisati novo ime. Za njim je verjetno res ne bo več. A Krajcarica bo še v prihodnje žgečkala, tabla pri mostu ima že dolgo časa premalano začetnico, zato je zadnja verzija: Rajcarica!

Igor Zlodej, 6. 11. 2006

…visoko na sotočjem Soče in Zadnjice stoji….Res je na nekaterih starih planinskih kartah še vedno vpisana Zadnjica, Krajcarica pa je le njen pritok, (tam je danes tudi vodno zajetje) ampak po starih izročilih je Trentar, ko je pil vodo vedno rekel, da je tako dobra, da je vredna 1 krajcar in tako se je potem tudi prijelo ime Krajcarica. O imenih tamkajšnjih voda pa polemika traja še iz časov avtroogrske, ampak, danes je to Krajcarica in to ime uporabljajo tudi v Trenti, za dolino pa izgovarjajo Zajnca.

Bojanu, pa bi povedal, da na tem območju ni bilo soške fronte, ostanki Na koncu, ki so danes še dobro vidni so bili zgrajeni v medvojnem obdobju za časa Italije. Do njih sta vodili dve poti – mulatjeri in sicer ena neposredno z planine Trebiščina, druga, ki je tudi še danes dobro vidna pa od lovske koče TNP z Trebiškega dola. Seveda sem vse navedene poti prehodil in še v poznem poletju naletel na čudovite jagode in borovnice. Od kraja Na koncu oz. od omenjenih objektov, ki so bili namenjeni posadki, ki je opazovala prelaz Vršič in pokrivala cesto proti Bovcu, vodita proti Zadnjiškemu Ozebniku dve stezici in sicer ena po južni strani pod Velikim Konjem in se priključi na stezo, ki pripelje direktno navzgor iz Zadnjiškega dola, ena pa vodi za Velikim Konjem na Ozebniško planjo in se prav tako od SZ priključi proti vrhu. Je pa res, da so navedene poti že precej zarasle in na nekaterih mestih še komaj vidne. Zadnjiški Ozebnik je lahko tudi krasna krožna tura, če nam ni odveč pešačenje od enega do drugega izhodišča. Seveda pa to niso edini možni dostopi. Na Zadnjiški Ozebnik se da tudi z Vasi na Skali oz. z Planine v Plazeh, preko sedla Čez Drt na Trebiški dol. Prave iskalce šepetanja tišine sem srečal ravno tam.

Domen Zupan, 5. 12. 2006

Mislim da velja pripomniti, da z Zadnjiškega Ozebnika poteka zagotovo eden najlepših turnih smukov pri nas, ne glede na to, po katerem dolu se spustimo…

Bojan Keršič, 6. 11. 2006

Zadnjiški Ozebnik te resnično navduši. Torej, vzpon je še posebej priporočljiv za tiste, ki v gorah resnično iščejo mir, za poplačilo pa dobijo prečudovite razglede.

Jaz sem bil v letu 1991 prvič tam gor. Torej naj dodam, kako se še da priti na vrh. No, saj ni nič posebno drugačna ta “pot”. Zakaj v ” “? Bom takoj povedal. Tisto leto (in potem še leta “93, sem bil oskrbnik na koči, ki je ravno tako vredna obiska, saj si upam trditi, da so od tam (od koče)najlepši razgledi v Julijcih. Koča z najlepšimi razgledi, torej. Seveda mislim na kočo na Prehodavcih, oziroma tako imenovano Zasavsko kočo. Koča in vrh Zadnjiškega Ozebnika si tako rekoč gledata iz oči v oči, saj sta oba na skoraj enakih višinah.

Če se torej namenite iz Trente na Prehodavce, boste obvezno šli čez sedlo Čez Dol. Od tam resnično vodi pastirska pot, ki pa vas sprva popelje precej v levo, šele nato se boste obrnili na desno in krenili proti vrhu. Menda so na gori, če se odpravite v pravo smer (in to je proti drugi strani, ki že »gleda v Trento, proti Z), celo vidne sledi iz prve svetovne vojne (naj me popravi kdo, če ve kaj več o tem, jaz jih nikoli nisem ne videl, ne iskal). Le verjemite mi, da se boste strinjali z menoj, da je pot vredna vsakega koraka. Če si želite popestriti in nekoliko »skrajšati« hojo, predlagam, da storite, kot sem storil jaz tistikrat prvič, ko sem se po dveh mesecih spogledovanja z goro, le našel prost dan, da se odpravim tja gor.

Moji sodelavci so kočo že zapustili in se vrnili v dolino. Le jaz sem še želel »potegniti« teden ali dva tam gori, saj mi je bilo življenje v koči v neznanski užitek pa čeprav je bilo treba pošteno prijeti za delo. Pričakoval sem torej še kakšnega gosta v koči, saj je bila »jesen« lepa in Dolič vem, da je bil še odprt. Nekega dne, ko nisem pričakoval prometa, sem kočo zaprl in se spustil na sedlo Čez Dol. Na poti sem srečal le našega (žal že pokojnega) nosača Lojzeka, ki je že nosil gor stvari za prihodnjo sezono.

Na sedlu sem celo nabral nekaj borovnic, kar se mi je za tisti čas zdelo prav »noro«. Tistikrat še nisem vedel za nikakršno pastirsko stezico s sedla in moja pot je vodila kar naravnost navzgor, s sedla. Pot je seveda skrajno strma. Spominjam se, da sem takrat vzel s seboj kamero in da bi dokumentiral strmino, sem se povzpel malce navzgor, fiksiral kamero na tla in jo vključil, nato pa se spet spustil malce dol in spet gor. Tako sem se posnel, kako se kar naenkrat pojavim v kadru…glava, pas, noge…in že me ni več. Da, strmina je resnično »nora« (nekaj podobnega, morda še nekoliko bolj strmega, sem doživel na travah edinole še, ko sem iskal pot okrog Pihavca in zašel v takšne travne strmine, do so me pri »hoji« (beri: skoraj plazenju) dobesedno božale po obrazu). Kdor se bo odločil za direktni vzpon čez trave, bo sicer moral malce potelovaditi med ruševjem in poiskati prehode… predvsem pa mora imeti dovolj izkušenj pri takšne vrste hoji in kakšen cepin v roki….tako, za vsak slučaj. Bo pa poplačan za trud ne le s prekrasnimi razgledi…tudi precej planik sem videl in poslikal na poti. Iz sedla Čez Dol smo…ne vem, morda v pol urce??? na hrbtu gore, od koder se nato v desno pomaknemo na sam vrh. Mene vrh ni poplačal le z razgledi…na levi in desni pod menoj so se tudi podili gamsi. In ko ste enkrat na vrhu, to še vedno ni »vrh«. Precej daleč naprej sem se še odpravil po precej zaraslem robu…in spet globoko pod seboj, v desnem prepadu občudoval gamse. Gora je lepa…ampak ob nepremišljeni hoji lahko tudi precej nevarna, če nam pozornost popusti. Torej le na pot….pot sama bo tista, na kateri boste uživali, ne le na samem vrhu….ampak PREVIDNO!!!!

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja