Ko je 16. januarja 2021 skupina desetih nepalskih plezalcev kot prva pozimi v zgodovini stopila na zimski vrh K2 (8.611 m), se je zdelo, da je padel še zadnji veliki visokogorski alpinistični mejnik. Toda zgodovina si tega dne ne bo zapomnila le po uspehu. Nekaj tednov pozneje so na gori izginili pakistanski velikan Muhammad Ali Sadpara, njegov islandski soplezalec John Snorri Sigurjónsson in Čilenec Juan Pablo Mohr. Skupno je zimska sezona terjala pet življenj.
Pet let pozneje se k tem dogodkom vrača dokumentarni film The Last First: Winter K2 režiserja Amirja Bar-Leva, ki (smo mu že namenili nekaj pozornosti) je po premieri na festivalu Sundance 2026 od 2. oktobra na voljo na Apple TV. Film ne prinaša še ene junaške pripovedi o osvojitvi »zadnjega prvega«. Nasprotno: predstavlja eno najbolj kritičnih analiz sodobnega komercialnega himalajizma doslej.
Ko gora ni več edina nevarnost
Bar-Lev gledalca popelje v zimo 2020/21, ko se je pod K2 zbrala nenavadna mešanica ljudi: elitni alpinisti, komercialne odprave, vplivneži s snemalnimi ekipami, bogati klienti in nepalski plezalci, odločeni, da zgodovinski uspeh končno pripišejo svoji državi.
Film pokaže, kako se je boj z goro postopoma spremenil v tekmo med ekipami. Sam režiser poudarja, da nevarnosti ni ustvarjala le gora, temveč tudi množica ljudi različnih izkušenj in motivov, ki so si hkrati prizadevali za isti cilj.
Ena najbolj pretresljivih sekvenc prikazuje prihod članov odprave Seven Summit Treks v višinski tabor na približno 7300 metrih. Sredi nevihte, ponoči, izčrpani in podhlajeni ugotovijo, da niso prinesli dovolj šotorov. Posnetki prikazujejo obupano iskanje zavetja pri drugih ekipah, poznejši intervjuji pa razkrivajo ostre medsebojne obtožbe o napačnih odločitvah, organizacijskih napakah in nepremišljenem tveganju.
Film ne skriva odgovornosti posameznikov, vendar še bolj opozarja na sistemske spremembe v visokogorju: rast komercialnih odprav, tekmovanje za medijsko pozornost in pritisk družbenih omrežij.
Nims Purja ni junak filma
Posebej zanimivo je, da se film precej razlikuje od številnih sodobnih plezalskih dokumentarcev, ki svoje protagoniste prikazujejo skoraj herojsko. Če sta bila filma 14 Peaks in Race to the Summit predvsem zgodbi o izjemnih dosežkih, je The Last First: Winter K2 skoraj njuno nasprotje.
Nirmal »Nims« Purja, eden največjih zvezdnikov sodobnega himalajizma in od 30. julija 2026 pokojni, v filmu ni prikazan kot nesporni junak. Dokumentarec odpira vprašanja o odnosih med njegovo nepalsko ekipo ter navezo Johna Snorrija in Alija Sadpare. Nakazuje, da je bila tekma za prvenstvo pomembnejša od sodelovanja, ki naj bi bilo sprva dogovorjeno med ekipami. Režiser sicer gledalcu ne ponuja enoznačne sodbe, toda film jasno pokaže, kako lahko želja po zgodovini, slavi in nacionalnem prestižu spremeni odnose tudi med vrhunskimi alpinisti.
Po drugi strani pa Bar-Lev opozori tudi na drugo plat zgodbe: desetletja so bili prav nepalski plezalci pogosto zgolj »nevidni pomočniki« zahodnih odprav. Zimski vzpon na K2 je bil priložnost, da zgodovinski uspeh končno pripade njim. Film zato ni črno-bel, ampak odpira vprašanja o moči, denarju, razredih in vlogi Šerp ter drugih Nepalancev v sodobnem alpinizmu.
Protiherojska zgodba
Eden najbolj zanimivih vidikov filma je njegova izrazito protiherojska drža. Gora K2 pozimi ni predstavljena kot romantičen izziv pogumnih mož, temveč kot skoraj absurden poligon za človeško ambicijo.
V napovedniku režiser celo pove, da so želeli ustvariti »alpinistični film in hkrati protialpinistični film«. Dokumentarec tako odpira neprijetna vprašanja: Kaj se zgodi, ko postanejo vrhovi vsebina za družbena omrežja? Ko poleg kuharjev in nosačev na odprave prihajajo še snemalne ekipe? Ko je prvi cilj osvojiti rekord, šele nato pa varno sestopiti?
Aktualen tudi leta 2026
Čeprav obravnava dogodke izpred petih let, film prihaja v času, ko so množične nesreče v visokogorju znova v središču pozornosti in je bil tudi Nims pokopan v snežnem plazu na Broad Peaku. Prav zato njegova sporočila učinkujejo še toliko bolj sodobno. Namesto slavljenja vrhov gledalca opominja, kako krhka je meja med uspehom in tragedijo.
The Last First: Winter K2 ni film o osvojitvi K2. Je film o ceni, ki jo lahko zahtevata tekmovanje in slava. In morda tudi pokazalec, da največji problem sodobnega himalajizma ni več v strmini pobočij, temveč v motivih ljudi, ki se po njih vzpenjajo.
V času, ko se uspehi merijo v všečkih, sledilcih in rekordih, film postavlja neprijetno, a nujno vprašanje: ali je bil »zadnji veliki prvenstveni problem« v resnici osvojen že januarja 2021, ali pa se je takrat šele začel nov problem, ki mu pravimo komercializacija alpinizma?
