»The Last First: Winter K2« – Dokumentarni film o plezanju z več tragedije kot vrtoglavice
Amir Bar-Lev ujame temačno dramo, ki je nastala med poskusom vzpona na K2 pozimi. Vendar film pritegne pozornost, ne da bi se povzpel na višine.
Temeljno, nikoli do konca opredeljeno vprašanje, ki je zaradi različnosti ljudi (in okolja) tudi vedno drugačno, je: Zakaj (sploh) splezati, se povzpeti na goro? Gorništvo in alpinizem nista eno in isto. Mnogi alpinisti namreč klasičnih pristopov (večinoma po smereh prvopristopnikov) na osemtisočake in druge visoke vrhove ne enačijo (več) za (svoje) alpinistične dosežke – terminologija je prepuščena presoji posameznika. Tako kot je filmsko ustvarjanje zaenkrat še večinoma s pravimi obrazi, kaj kmalu pa se bo tudi to povsem spremenilo.
Snemanje gorskih tragedij bi lahko datumsko ločili v oddaljene in ne tako oddaljene. V zadnjem desetletju je dokumentarni film o plezanju postal žanr zase. Spektakularni filmi, kot so »Free Solo,« »The Dawn Wall« in film, ki je leta 2024 nagrajen s festivala Sundance »Skywalkers: A Love Story« (o plezanju na najvišje nebotičnike na svetu, kar je primerljivo nevarno gorskemu okolju), so kot najbolj vrtoglavi akcijski filmi na svetu. Njihova privlačnost bi lahko povzeli z verzom: Pridite zaradi vrtoglavice, ki vam bo razburila srce, ostanite zaradi človeške drame, … a hkrati ostanite, da raziščete vprašanje: »Kakšna oseba si prizadeva za toliko vrtoglavice?« Ti filmi imajo privlačnost, da ne glejte navzdol, kar je hkrati čudovito in grozljivo.
The Last First: Winter K2 – film o zmagi, ki jo preglasi tragedija
Dokumentarni film Amirja Bar-Leva The Last First: Winter K2, premierno prikazan na letošnjem Sundanceu, se loteva enega (naj)težjih in najbolj simbolnih poglavij sodobnega himala(j)izma: prvega zimskega vzpona na K2 ter katastrofe, ki je sledila. Če so zadnja leta prinesla vrsto vizualno osupljivih plezalnih filmov, ki gledalca vabijo v neposredno izkušnjo višine in izpostavljenosti, Bar-Lev zavije v drugo smer. Namesto vrtoglavice ponudi razmislek; namesto triumfa pokaže razpoke v sodobni kulturi plezanja.
Zadnji neosvojeni zimski osemtisočak
K2 je bil dolgo »zadnji, prvi« — edini osemtisočak brez zimskega pristopa. Film spremlja islandsko-pakistansko navezo Johna Snorrija Sigurjónssona in Alija Sadpare, ki se leta 2020 podata na goro z jasnim ciljem: zapisati se v zgodovino. A kmalu se izkaže, da nista sama. Na goro prihajajo komercialne ekipe, snemalne ekipe in predvsem močna nepalska odprava pod vodstvom Nirmala »Nimsa« Purje, ki želi doseči vrh v imenu nepalske himalajske tradicije.
Zgodovinski uspeh, ki ga film skoraj presliši
Nepalski vzpon — prvi zimski vrh K2 v zgodovini — se zgodi hitro ponoči, brez kamer. Kritiki opažajo, da film temu prelomnemu trenutku nameni presenetljivo malo pozornosti. Bar-Lev ostane zvest perspektivi Snorrija in Sadpare, zato nepalski uspeh deluje kot dogodek, ki se zgodi »mimo« glavnih protagonistov. To ustvarja zanimivo napetost: film govori o uspehu, a ga hkrati potisne na rob, kot bi želel poudariti, da je cena, ki jo plačajo drugi, večja od samega rekorda.
Amir Bar‑Lev (1972)
Ameriški dokumentarist, znan po filmih The Tillman Story, Happy Valley, Long Strange Trip.
Avtor, ki se pogosto loteva moralno kompleksnih, družbeno občutljivih tem.
Režiser, ki ga zanimajo zgodbe z več perspektivami, ne pa šport ali alpinizem kot tak.
Njegova filmografija ne vključuje nobenega gorniškega ali plezalnega projekta pred The Last First.
Od vzpona k razpadu
Ko se nepalska ekipa že vrača z vrha, se na gori začne odvijati veriga nesreč. Smrt izkušenega Sergija Mingoteja je prvi alarm, ki pa ga mnogi ne slišijo. Pomanjkanje šotorov, izčrpanost, tekmovalnost med ekipami in neizprosno vreme ustvarijo kaos, ki ga film prikaže brez olepševanja. Do konca poskusa bo umrlo pet plezalcev — med njimi tudi Snorri in Ali Sadpara.
Bar-Lev ne išče krivcev. Namesto tega razpre moralno sivino: nacionalni ponos, komercializacija Himalaje (Karakoruma), družbena omrežja, neizgovorjeni »kodeksi« med ekipami in predvsem človeška želja po preseganju meja, ki se včasih nevarno približa odvisnosti.
Osnovni podatki o filmu
Naslov: The Last First: Winter K2,
Režija: Amir Bar-Lev,
Produkcija: Propagate, Ventureland, Object,
Svetovna premiera: Sundance Film Festival,
Leto: 2025 (festivalna premiera),
Države snemanja: Pakistan (Karakorum, K2 Base Camp in višinski tabori),
Osrednji protagonisti: John Snorri Sigurjónsson (Islandija), Ali Sadpara (Pakistan), Sajid Sadpara (Pakistan), Juan Pablo Mohr Prieto (Čile), Nirmal »Nims« Purja in nepalska ekipa Šerp, Sergi Mingote (Španija).
Tematski poudarki: prvi zimski vzpon na K2, tekmovalnost med ekipami, komercializacija Himalaje, vloga družbenih omrežij v sodobnem alpinizmu, tragedija petih smrtnih žrtev, etične dileme »zadnjega velikega himalajskega izziva«.
Dokumentarec brez herojev
Če so filmi, kot so Free Solo, The Dawn Wall ali 14 Peaks, slavili izjemnost posameznika, The Last First pokaže, kako hitro se lahko herojska pripoved razblini v neurejenost, nesporazume in tragične posledice. Kritiki poudarjajo, da film ne ponuja klasičnega katarzičnega loka. Namesto tega gledalca pusti z občutkom, da je K2 pozimi resnično »savage mountain« — gora, ki ne dopušča napak in ne priznava ambicij.
Sajid Ali Sadpar ob premieri filma K2: The Last First
Sajid Ali Sadpara, sin legendarnega pakistanskega alpinista Alija Sadpare, je ob svetovni premieri filma K2: The Last First doživel močan in čustveno zahteven trenutek. Film, ki prikazuje resničnost in tragedijo zimskega poskusa vzpona na K2 leta 2021, ga je vrnil v obdobje, ko so se na »Savage Mountain« zbrali najboljši svetovni plezalci, da bi osvojili zadnji veliki zimski himalajski izziv.
Sajid je poudaril, da je bila projekcija zanj priložnost, da z mediji in občinstvom deli iskreno osebno sporočilo o izjemnih težavah odprave in o svojem boju za preživetje. Ponovno podoživljanje teh trenutkov je bilo boleče, a po njegovih besedah nujno — zgodbo je treba povedati, ker pripada tako njemu kot vsem, ki so ostali na gori.
Izrazil je globoko hvaležnost producentom (Ventureland, Propagate in Object), ki so po njegovem mnenju uspeli ujeti »surovo resnico gora«. Gore so zahtevne, neizprosne in nevarne, pravi Sajid — in prenesti to resničnost na filmsko platno je še težje. Ekipo opisuje kot izjemno predano in sposobno ujeti pristne, boleče, a pomembne trenutke.
Zaključil je z upanjem, da bo film kmalu dosegel svetovno občinstvo prek pretočnih platform, saj verjame, da zgodba zimskega K2 nosi univerzalno sporočilo o pogumu, izgubi, resnici in človeški vzdržljivosti. Smislu?
Zaključek
The Last First: Winter K2 je film, ki bo planinsko občinstvo nedvomno razdelil. Ni spektakel, temveč ogledalo. Ne poveličuje, temveč sprašuje. In predvsem pokaže, da je zgodba o prvem zimskem vzponu na K2 neločljivo prepletena z zgodbo o ljudeh, ki so za ta cilj plačali najvišjo ceno.
