7D 18. oktober 2000
Carmen Karničar, soproga osvajalca Everesta, govori o življenju z Davom, dolgih dneh čakanja na novice o življenju in smrti, o razočaranjih, strahu in ponosu.
Nima oblike, nima okusa, nima otipljive vsebine. Samo kepa je, ki tiči tam nekje pri želodcu in ti ne pusti ne dihati, ne jesti in ne spati. Na meji med budnostjo in spancem, ki si ga po eni strani želiš, po drugi pa bojiš, se ti tam nekje daleč zadaj v možganih prikazujejo slike, ki jih nočeš videti. Pa ne gredo stran… Tako vsaj strah, tesnobo in negotovost doživljam jaz. Carmen Karničar pa o tem ne govori veliko. “Zdaj je mimo, zdaj spet jem, spim, normalno funkcioniram.” Saj nisem prvič dala tega skozi, slišim neizgovorjen prizvok v njenih besedah.
Še kot najstnica se je vpela v življenjsko navezo z Davom, takrat obetavnim alpskim smučarjem in nadebudnim alpinistom. Skoraj dvajset let je že tega in kdo ve koliko Davovih odprav in odsotnosti, tekmovalnih, službenih, alpinističnih, v zadnjem času predvsem alpinistično-smučarskih. Kdo ve koliko neskončnih dni in še daljših noči v čakanju na novice, na novice o življenju in smrti.
“Vsekakor vem, da je Davo sposoben presmučati kakršnokoli strmino, za katero reče, da se jo da presmučati. Ampak za tokratni Everest bi rekla, da je bilo na Davovi strani le 50, največ 60 odstotkov, ker je bil pač tako prepričan vase. Ostalo pa je bilo volja nekoga zgoraj – ali gore same ali boga, kakor hočete. Kajti bog definitivno je. Kakšno ime ima in kakšen obraz, v kakšni obliki ga častiš, to je stvar vsakega posameznika. Davova izjava, da se je rodil za to, da bi smučal z Everesta, se mi je sprva zdela zelo napihnjena. Ampak ko zdaj pogledam nazaj, kako se je vse ujelo, se mi zdi, da mu je bila tudi usoda naklonjena. Čeprav vsekakor potrebuješ najprej pogum take sanje sploh sanjati. Pogumni pa so bili tudi tisti, ki so tako tvegan projekt finančno podprli.”
Carmen z otroki je podvig na Everestu spremljala preko interneta. “Preden se je začelo, sem veliko premišljevala o tem, ali je prav, da gledamo prenos. Konec koncev se lahko zgodi tudi tisto najhujše, kako bi to prenesli, kako bi reagirali otroci… Potem pa sem si rekla, če ta možnost je, jo bom izkoristila in izkazalo se je, da je internet velika prednost. Na Davovih prvih odpravah v Himalajo smo z najmanj tridnevno zamudo zvedeli, kje so in kaj počnejo, saj so pošto iz baze nosili v dolino in od tam novice sporočali po telefonu. Zdaj pa točno vem, da so na varnem in lahko doma normalno funkcioniram. Bistveno so nam skrajšali najhujše muke.”
Kljub vsemu pa je napetosti in negotovosti še vedno veliko. “Mislim, da vse žene in matere v takih trenutkih ravnamo podobno. Prosimo, pa naj gre za molitev v katoliškem smislu, za misli, ki jih pošiljamo, ali pa prošnje, ki jih naslavljamo na neke višje sile, da bi se vse srečno izteklo. Ne mislimo na uspeh, na dosežen cilj. Seveda je lepo, če jim uspe, a za nas je uspeh to, da pridejo vsi zdravi nazaj.”
Zaupajte moji sebičnosti
Tri otroke imata Carmen in Davo. “Pravzaprav težko povem, kaj preživljajo oni. Najmlajša, devetletna Doroteja, to še pokaže. Pri starejših, 17-letni Anji in 15-letnem Aljažu, to težje razpoznam. Vem, da so zdaj veseli, ker je vsega konec, olajšanje je vidno, pa ponosni so tudi, to je normalno. Iz pogovorov sem ves čas čutila, da očetu zaupajo. Mladi imajo to prednost, da ne vidijo stvari, ki bi se lahko zgodile, ne razmišljajo vnaprej, ampak se s stvarmi soočijo, ko pridejo. Jaz se bolj bojim, da bi me kaj presenetilo in imam občutek, da se morda to ne bo zgodilo, če bom vse vnaprej premislila. Po drugi strani pa se bojim o tem razmišljati, ker pravijo, da lahko take misli slabo vplivajo. Saj tudi jaz Davu zaupam, zmeraj bolj, po vseh tistih odločitvah, ki jih je znal sprejeti na vseh prejšnjih odpravah, ko se je moral obrniti pod vrhom. Ampak še vedno ostanejo dejavniki, na katere tudi on ne more vplivati.”
Je sebičnež, ki gre preko vsega, da bi le dosegel svoj cilj? “Na vsak način,” me Carmen prekine, še preden vprašanje postavim do konca. “Ampak nobene velike stvari ne more narediti nekdo, ki ni egoističen. Občudujem njegovo vztrajnost, veliko se od njega naučim. Saj se tudi sama marsičesa lotim, a vedno potrebujem nekoga, da mi diha za ovratnik. Davo pa je gonilna sila, ne samo v okviru družine, tudi v kraju, vsako stvar skuša čim bolj natančno izpeljati.”
Knjigi, izdani pred leti po uspešnem smučanju z Anapurne, je Davo dal naslov Alpinizem, samoljublje, ljubezen. Kot nenehno hojo po robu in hrepenenje po varnem objemu, tako je opisal svoje življenje, večno razdvojenost, razpetost med hribe na eni ter družino na drugi strani. “Ja, ampak ko se je treba odločiti, ne razmišlja niti pol minute,” pravi na to njegova žena. “V bistvu sva se pogovarjala samo pred njegovo prvo odpravo na Nanga Parbat. Takrat sem rekla, poskusi, mislim, da si zaslužiš, moraš videti tudi to. Potem je bilo pogovorov vedno manj, pred prvim Everestom leta 1996 me je tako bolj mimogrede vprašal, ali bi imela kaj proti. Ko takrat ni uspelo, mi je bilo takoj jasno, da bo, če bo le možno, poskusil še enkrat. O tem se sploh nisva pogovarjala, tudi zato, ker sem bila prepričana, da ne bo dovolj denarja. Nato pa so stvari stekle tako hitro, da za razmišljanje niti časa več ni bilo. Tik pred odhodom sem le rekla, da bi pričakovala tudi kakšno besedo samo zase, pa je rekel: ‘Ja, vem, da je največ to, da pridem nazaj.’ Potem je že izpod Everesta poslal e-mail z naslovom Zaupajte moji sebičnosti. Napisal je, da ve, da je tisti Everest, ki ga ima doma za narediti, bistveno težji in večji, tudi bolj vreden, in da naj mu zaupamo, da ima sam sebe toliko rad, da se bo zanesljivo vrnil. To je bila menda edina stvar, ki nam je, vsem skupaj doma, tisti teden izvabila malo nasmeha.
Nič ponosa, le razočaranje in strah
S svojimi strahovi in bojaznimi Carmen ostane sama. “Saj se slišiva, v bazi imajo satelitski telefon, a v bistvu se nimava o čem pogovarjati. Dogodki doma so zanj samo novičke, kot bi bral teletekst. Svojih razmišljanj in strahov pa ne samo, da ne smem razlagati, moram jih zelo dobro skriti, kljub temu, da Davo ve zanje. Ampak na gori se od tega odklopi. Drugi pa vidijo le to, kako uspešen je, da moram biti ponosna nanj, pravijo. Ko je bil na K2, mi je to rekla alpinistična kolegica. ‘Veš kaj,’ sem odvrnila, ‘meni zdaj ni čisto nič ponosa, kvečjemu nekaj razočaranja, ker se je namesto zame in otroke spet odločil za hribe, predvsem pa je v meni strah. Ti lahko rečeš, da bi bila ponosna, ker se tebi, če se mu kaj zgodi, življenje ne bo spremenilo.’ “
Je imela kdaj občutek, da ne zmore več? “Ne enkrat,” mi Carmen vpade v besedo. Pa da bi ga prosila, naj se neha ukvarjati s tem? “Ne, to ne, ker dvomim, da bo kdaj nehal. Sem pa večkrat razmišljala, ali je smiselno, da vztrajava skupaj. Ne gre samo za odprave, za strah in negotovost, tu so obdobja pred in po odpravi, ko je družina zaradi številnih Davovih obveznosti potisnjena čisto na rob in ko se temu pridružijo še osebni nesporazumi, se sprašujem, zakaj moram biti zmeraj jaz tista, ki sedi doma in čaka. Kaj sploh pomenim moškemu, ki ima tako velike cilje? Mislim, da bi bilo bolj pravično, da bi taki ostali sami. A potem pa mi je prav te dni prijatelj, ki sicer ne slovi po prijaznosti do žensk, čestital. Meni. Prav šokirana sem bila. Če doma ni pravih stebrov, to ne more funkcionirati, mi je rekel. Saj mi je reklo to tudi veliko žensk, znanih in neznanih, ampak to se mi je zdelo logično, ženske enostavno drugače razmišljamo. Ko pa mi je to rekel moški, mi je dalo misliti. Morda pa je res tako. Čeprav, želela bi se kakšno leto, ki bi bilo čisto normalno, tudi za nas. Da pa bi Davu postavila ultimat – jaz ali gore, na to nisem pomislila nikoli, saj vem, da bi potegnila krajšo. Sva se pa že pred časom dogovorila, da grem, takrat ko gre on na odpravo, jaz na treking. Tokrat se sicer ni izšlo, ker so me obveznosti v Šoli gorništva in smučanja zadržale na Jezerskem. Pa mi ni bilo težko ostati, ker to delo res opravljam z veseljem.”
Skala je topla in zanesljiva
Tudi Carmen je kot Jezerjanka zrasla v gorah. “V bistvu so gore vedno bile in so še kraj, kjer se mi moj lastni soprog najbolj aktivno posveča,” se nasmehne. “Pa tudi sama grem rada v hribe, plezat, čeprav nisem ekstremen tip. A rada imam skalo, ker je topla, zanesljiva. Skala se mi zdi dobra prispodoba življenja. Nekaj tveganja je zraven, toliko, da vidim, ali bo šlo, v bistvu pa si želim trdnosti, občutka pripadnost, da vem, da nekam spadam, da imam nekaj, na kar lahko stopim, kar bo z mano, pod mano, ob meni ostalo. Zato sem pripravljena tudi marsikaj požreti, in mislim, da se pri tem nič ne razlikujem od večine žensk. Če je pa moški nadpovprečen, pomeni to, da imam pač malce večjo skalo pod seboj.”
Kaj pa tisto, da za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska? “Ne vem, ali mora biti ravno uspešna, morda velja to za poslovni svet. Za ženo alpinista bi rekla, da mora biti močna. Sicer pa mislim, da je najpomembnejša družina, to je tista osnovna stvar, iz katere izhajajo vse druge. Ne jaz, ne Davo in ne otroci ne moremo narediti nobene stvari ne zase, ne za druge, če nimamo te zdrave osnove. Vanjo vsi vlagamo in iz nje črpamo. Najpomembnejše se mi zdi, da se otroci zanesejo name, na naju, da vedo, da lahko vedno pridejo domov, pa če se zgodi karkoli, da bosta ta stara dva vedno tu. Sproščen, prijateljski odnos imamo. Morda zato, ker oba veliko delava z mladino, predvsem pa zato, ker sva zelo mlada starša. To je bila prednost za naju takrat, ko nisva prav vedela, s čim se spopadava, ko sva to vzela za gotovo stvar, čeprav je bilo včasih tudi hudo. Zdaj je to prednost za otroke.”
Hribi privlačijo tudi mlade Karničarje. “To je tisto, kar jim lahko dava,” pravi Carmen. Ampak da bi šli po očetovi poti? “Raje bi videla, da ne, čeprav bo odločitev njihova. Teh situacij imam dovolj že kot soproga, če se le da, jih ne bi rada doživljala še kot mati.”
Everest je presmučan, Davo se vrača domov. V njegovem življenju je eno veliko poglavje končano, cilji za prihodnost še neoblikovani. Je Everest prelomnica tudi za tiste, ki življenje delijo z njim? “Mislim, da se kaj bistvenega ne bo spremenilo. Saj si sprememb niti ne želim, zase ne. Morda le to, da bi z Davom uspela postaviti tisto leseno kočico, ki si jo že tako dolgo želiva. Tudi zato, da bo Davo mirnejši, če bo svojo energijo lahko nekam usmerjal. Najbrž bi mu le morala postaviti ultimat: Najprej kočica, potem pa lahko nadaljuješ.”
Zvezdana Bercko
