“Za 24 ur, Maja Roš”

EPIcenter, september 2005

Poleti smo v medijih spremljali alpinista Tomaža Humarja, ki se je odpravil na Nango Parbat. Z njim je bila tudi novinarka Maja Roš, ki je skrbela, da smo bili o vsem na tekočem.

Majo poznamo s televizije. Živi v Ljubljani, a se rada vrača domov. Ko smo jo obiskali v Nebesih, nam je zaupala, da sedaj še raje pride. Vedno gre kam v hribe. Njihova hišna gora je postal Matajur.

Najprej si bila Tolminka, potem Ljubljančanka, sedaj Livčanka. Kako si se privadila?
Veliko raje sem Livčanka kot Tolminka. Tolmin je ujet v kotlino in nikoli se nisem počutila tako doma, kot se sedaj. S ponosom povem, da sem doma z Livka. Vedno sem bila vandrovček; rojena v Celju, odraščala v Tolminu, delala na Gorenjskem in živela v Ljubljani.

Si tudi malo Štajerka?
Ja. Vsi se čudijo, ker ne govorim tolminsko. Ker je oče Celjan in mama Koprčanka, smo doma govorili brez narečja. V domačih logih pravijo, da govorim povsem ljubljansko, v Ljubljani pa še vedno ugotovijo, da sem Primorka.

Od kod ljubezen do novinarstva? Je to mamina krivda?
Ne, ona je bila vedno proti. Opozarjala me je. da je to cigansko življenje. Kot otroka naju je s sestro pogosto jemala s seboj. Spomnim se prireditve, ko je gospod pred mikrofonom govoril in govoril. Ana je hotela nekaj povedati, mama pa: “Ne sedaj, gospod govori!” in pisala dalje. Ana ni nehala, dokler ji mama ni prisluhnila. Rekla je: “Mama, ta gospod je že trikrat isto povedal.” Vsi novinarji so se smejali.
Pojavljali sva se tudi na fotografijah. Ko sem mami ušla med godbo na pihala, sem bila celo na fotografiji tedna. Bobnar z ogromnim bobnom mi je dal v roko palico in skupaj sva bobnala. Bilo je polno dogodivščin. Seveda pa sva pogosto ostajali zelo dolgo v vrtcu.
Ko je šla sestra v Italijo študirat diplomacijo, je oče želel, da grem tudi jaz. Mene pa je vleklo na novinarstvo. Nikoli mi ni bilo žal.

Kdaj si se prvič preizkusila?
V prvem letniku, ko je mama šla za tri tedne v Ameriko in sem jo nadomeščala. Prvo vest sem dobila nazaj vso popravljeno. Tekle so solze. Rekla sem si, da nisem sposobna, da ne bom zmogla. A sem nekako preživela.
Vsa leta študija sem delala na turistični prilogi Dela. Kasneje sem bila pet let dopisnica Gorenjske. Zapadla sem v rutino in nisem videla napredka. Nekega dne sem na Krvavcu srečala Edija Pucerja in takratnega dnevnega urednika POP TV-ja Vineta Bešterja. Potarnala sem, da si želim spremembe. Bešter me je povabil na pogovor. Sledila je avdicija. Ko so me izbrali, sem kolebala: naj zapustim veliko in stabilno ladjo, kot je Delo, in se vkrcam na nestabilno, ki jo premetujejo sile viharja. Odločitev je padla in maja 2003 sem prišla na POP TV.

Kakšen je bil prvi stik s kamero?
Že na avdiciji se je izkazalo, da bom imela težave s krajšanjem. Pri časopisu si navajen povedati vse, televizija pa je umetnost krajšanja. Ko pridem z enourne novinarske konference, kjer predstavijo strnjene vsebine, moram narediti dvominutni prispevek. Odločiti se moram, katere tri stavke govorca bom predvajala; vse ostalo povem s svojimi besedami. Krajšanje je še danes zame najtežje. Izjemno pomemben je tudi občutek za zgodbo; moraš jo znati prikazati s sliko, ki govori sama zase.
Nastopati pred kamero je hudo. V 15-sekundnem raportu, ko se novinar pokaže, pove nekaj res močnega. In to mora povedati na pamet! Na začetku sem velikokrat ponavljala. Ko še ni bilo digitalne tehnike, je bilo praktično nemogoče popravljati zmontiran prispevek. Stresna je tudi tekma s časom. Pogosto lovimo minute, da pravočasno oddamo prispevek.
Biti moraš urejen. Kamera je kruta; pokaže vsak detajl, mozolj, gubo, narastek … In še to: ni pomembno, kaj poveš, saj si zapomnijo le, kako izgledaš. Žal.

Se sami oblačite?
Ja. Edino pravilo, ki ga imamo, je, da smo urejeni. A to je relativno. Ne smemo imeti golih ramen. Tudi kavbojke naj se ne bi videle.

Kako izgleda, ko se v program vklopite v živo?
To je šele hudo, ker veš, da ni ponovitev! Prej sem sproščena in si govorim, da bo šlo, ko pa se bliža ura in mi začnejo pripenjati mikrofon, mi srce bije vse hitreje. Ko slišiš odštevanje, je grozno. Najbolj se bojim, da bom pozabila prvi stavek. To se dogaja.
Televizija je velika izguba časa. Da pripravimo dvominutni prispevek, pridemo v službo ob 9-ih. Preberemo časopise. Ob 9.30, ko je sestanek, moraš že vedeti, kaj boš delal, drugače ti dnevni urednik določi temo. V zadnjem času sem se specializirala za policijo in notranje ministrstvo. Če imaš svojo temo, imaš lahko svoje vire; to pa je najpomembnejše. Potem začnemo vrteti telefone. Televizija zahteva sogovornika pred kamero, zato moramo ljudi prepričati. Nastane več težav: nimajo časa, najde se kakšna ženska, ki nima urejene frizure, ali pa nočejo povedati tistega, kar ti hočeš. Potem je treba s snemalci in sogovorniki uskladiti še čas snemanja. Med enim in drugim snemanjem je lahko več ur, ki jih zapolnim s pripravo osnutka. Vseeno ostajajo luknje. Pogosto prideš domov ob 19-ih, pogledaš poročila, nekaj poješ in greš spat. Občudujem mamice, saj je zanje zelo težko.

Kaj pa vikendi?
Delam le, ko sem dežurna. To je bil moj edini pogoj, ko sem prišla na POP TV. Prosti čas mi ogromno pomeni. Moram se ukvarjati s športom, ker sem drugače nesrečna. Ob vikendih grem smučat, v hribe, na kolo … Ker imam zvito hrbtenico, se moram veliko gibati. Poleti, ko je dan daljši, grem iz službe naravnost na Šmarno goro, vse za preobleči imam kar v avtomobilu.

S športom si se ukvarjala že od malega.
Vedno smo veliko hodili v gore. S sestro sva trenirali smučanje. Kot cicibanka sem bila kandidatka za reprezentanco. Potem sem v enem letu zrasla 17 centimetrov in izgubila koordinacijo. Nekaj časa sem igrala tenis. V srednji šoli sem tekla.

Uspešna si tudi na novinarskih smučarskih tekmovanjih.
Bila sem svetovna prvakinja v smučanju in tekih na smučeh. Leta 2000 sem zmagala v kombinaciji in tekih, v veleslalomu sem bila druga. Naslednje leto sem zmagala vse troje. Lani sem zmagala v kombinaciji, bila druga v smučanju in tretja v tekih. Tudi tu grem po maminih stopinjah.

Si se učila smučati tu, kjer je sedaj tvoj dom?
Seveda. Tega se dobro spomnim. Kjer sediva, je bila koča. V njej je delala teta Lojzka, ki je bila naša druga mama. Karte je luknjal stric z brki. Spomnim se lesenih leskovih kolov, ki so jih pobarvali rdeče oziroma modro. Lesena so bila tudi sidra.

Si tudi učiteljica smučanja in bordanja.
Izpit za učitelja smučanja sem naredila takoj, ko sem bila dovolj stara. Veliko sem učila. Imela sem prijatelje, s katerimi smo bili na Kaninu po 50 dni na leto. Tam sem srečala skupino Novogoričanov, ki so bordali. Navdušili so me. Prvi vaditeljski tečaj je bil na Kaninu in čeprav sem vedela, da ne znam dovolj, so me prepričali in sem se prijavila. Bili sva samo dve ženski: Polona Zupan in jaz. Potem sem dobila družbo, ki je turno smučala.

Kaj te je pripeljalo pod Everest in Nango Parbat?
Leta 1999 sva bili s prijateljico Natašo na trekingu v Nepalu. Šli sva v bazni tabor pod Annapurno in do jezer Gosainkunda. Po mesecu dni sva se vrnili v Katmandu in srečali Toma Drolca, prijatelja Tomaža Humarja, ki se je takrat vrnil z Dhaulagirija in postal junak. Bili sva odrezani od sveta in sploh nisva vedeli, kdo je Humar. Spoznali smo se in skupaj z drugimi člani odprave preživeli štiri dni. Zabavali smo se, ponoči tekmovali z rikšami, s prepevanjem slovenskih pesmi zbujali hotelske goste …
Povod, da sem začela razmišljati o odpravah, je bil, da je bil s Humarjem tudi novinar. Želela sem združiti svoje delo s tem, kar imam rada, z gorami. Namignili so mi, da Davo Krničar odhaja na Everest. Ko sem imela z njim intervju, sem ga vprašala, če že ima novinarja. Ni ga imel, a ni bil prepričan, da bom zmogla. Za preizkus sva šla turno smučat na Kotovo sedlo.

Te ni poslalo Delo?
Ne, sama sem predlagala. Delo je pretuhtalo možnosti in ker je odprava trajala dva meseca, sem ponudila mesec svojega dopusta. Krničar naj bi prvi smučal z vrha Everesta do baznega tabora. Vedeli so, da bo odmevno, če mu bo uspelo, zato so pristali. Delala sem za Delo, Nedelo, Slovenske novice in pripravljala spletno stran. Kasneje smo izdali knjigo PRVI na smučeh z Eueresta, ki je bila takoj razprodana.

Kaj pa zadnja odprava?
Tokrat je Humar predlagal POP TV-ju, da bi šel nekdo zraven in da bi bila lahko to jaz. Odločili so se šele dva tedna pred odpravo.

Kako premaguješ višinsko bolezen in druge težave?
Najvišje, na skoraj 6000 metrov visokem Kilimandžaru, sem imela blažjo višinsko bolezen. Najhuje je bilo v Mehiki na 5000 metrih in pod Everestom. Zvilo me je že na višini 4200; bilo mi je slabo, bruhala sem, imela glavobol, nisem se mogla premakniti … Do baze sem se komaj privlekla. Tokrat nisem imela težav. Moraš pa biti pripravljen živeti v težkih razmerah; ko dežuje, je vse vlažno, umivali smo se v potoku, ki je imel 5 °C, ali pa smo se le obrisali z mokro brisačo.

Kaj počnete v baznem taboru?
Najhuje je, če ti je dolgčas. Meni ni bilo, ker sem že od začetka poročala za POP TV, Delo, radio ter dve spletni strani (24ur.com in humar.com). Ko se je dogajanje stopnjevalo, sem bila še bolj zasedena. Prali smo perilo, nabirali regrat, brali knjige, klepetali …
Nanga Parbat je, kar se tiče vremena, nepredvidljiva. Nobena napoved ne drži. Kot najbolj zahoden osemtisočak je na udaru mokrih južnih zračnih mas. To je bil tudi vzrok kalvarije, ki se nam je zgodila. Snežilo je vseh osem dni aklimatizacije in kasneje na vzponu, čeprav so napovedovali sonce. Stena, ki jo je plezal Humar, je bila zelo grozljiva. Ko sem jo videla, sem rekla: “Saj to ni narejeno za ljudi!” Večtonski seraki visijo, prožijo se plazovi, teče voda …

Je nevarno za bazni tabor?
Ne, tabor je na varnem. V dolinici raste trava, pasejo se krave, kdaj pa kdaj pride mimo kakšen domačin … Veliko bolj je prijazno kot pod Everestom, kjer smo bili na ledeniku.

Kako je izgledalo tvoje delo?
Na računalnik sem morala prenesti slikovno gradivo, ga pomanjšati in dati na spletne strani. Vse to traja veliko časa; dve minuti slike se konvertira 40 minut in potem še dobre pol ure pošilja. Poleg tega satelitska povezava stalno prekinja. Nekajkrat sem bila na robu živčnega zloma. Ko je Stipe Božič, ki je bil zadolžen za tehnični del, odšel domov, me je naučil še montirati sliko in pošiljati material.
Humar je bil rešen zgodaj zjutraj in človek bi mislil, da imam ogromno časa, da pripravim novico. Kot nalašč se mi je zgodaj popoldne sesul računalnik. Bilo je brezupno. Imeli smo še en računalnik, ki pa ni imel naloženih programov. Na koncu sem komaj uspela pripraviti prispevke do časa. Takrat sem bila res na robu živčnega zloma. Poleg tega še par noči prej nismo spali.

Dogajanje je bilo torej pestro.
Ja. Žal mi je, da nisem imela več časa, da bi spoznala domačine, se ukvarjala s kuharji, pogovarjala s trekerji, ki so prihajali v bazo (med njimi je bilo tudi nekaj Slovencev) …
Po naporni vrnitvi v Islamabad so pripravili ogromno konferenco z novinarji z vsega sveta. Srečali smo se z ministri, premierom, predsednikom generalom Pervezom Musharrafom … Vsi so nas hoteli srečati. Reševanje Humarja je bilo razglašeno za najtežje reševanje v Himalaji. In izvedel ga je Pakistan! Njihovo ime je končno šlo v svet kot nekaj pozitivnega. Pilota helikopterja sta postala heroja. Humar pa tudi.
Srečali smo tudi Reinholda Messnerja. Prišel je identificirat ostanke brata, ki je pred 35 leti umrl pri sestopu z Nange Parbata. Humar mu je podaril plezalni pas in strgani prusik (tanka vrv, s katero je bil pripet); svoje mesto bosta, skupaj z zgodbo reševanja, našla v njegovem muzeju alpinizma. Zaman pa ga je nagovarjal, naj mu podari legendarni čeveljček, ki ga nosi povsod s seboj.

Kakšni so tvoji načrti za naprej?
O tem bi težko kaj rekla. Najprej se moram vrniti v stare vode. Čaka nas priprava dokumentarnega filma. Material ni kvaliteten; ko je Božič odšel domov, sem snemala in fotografirala sama. Imela sem majhno digitalno kamero. Mislim, da se bo dalo narediti gledljiv film. Nenazadnje je tema zanimiva: kompleksno reševanje, v ozadju katerega je bil ves slovenski in pakistanski politični vrh, vključili pa so se tudi švicarski piloti. Pakistan je moral priznati, kakšne helikopterje ima, in odpreti meje za tuje helikopterje. Prekršili so nekaj omejitev: reševali so višje, vrv so imeli daljšo, helikopter je deset minut lebdel osem metrov nad Humarjem in slaba dva metra od stene. S hrupom je prožil plazove in vrtinčil sneg. Bilo je zelo pogumno, saj so bili brez izkušenj.

Sreča vas je spremljala.
Veliko sreče je bilo. Humarju je zmanjkovalo kisika in nič ni videl, saj je imel očala zmrznjena. Nekako je uspel s cepinom zataknili vrv in jo potegnil k sebi. Ko se je vpel in dal helikopterju znak, se je spomnil, da se ni odpel. Prejšnje dni je premišljeval, kaj vse gre lahko narobe, in si je zamislil tudi tak scenarij. Zato se je namerno privezal na najtanjšo vrv. Z lednega vijaka jo je speljal na mostiček, ki ga je izkopal v ledu. Vedel je, da je edina možnost, da se vrv utrga, če se zlomi mostiček in bo sila delovala na snežni vijak. Napet med zemljo in nebom je, kot sam pripoveduje, zakričal: “Bog, naj se utrga!” Katapultiralo ga je do helikopterja. Lahko bi se zgodil Okrešelj!
Okrog Humarja so vedno zgodbe. Sedaj se je spletla nova. Če bi preplezal ogromno prvenstvenih smeri, ne bi bilo tako odmevno, kot je bilo to reševanje. Veliko se je pisalo, ker je bilo gradivo dostopno. Že Krničar je poskušal izpeljati reality show. Ko je smučal, je hotel snemati in spust bi v živo preverjali na internetu, a se ni izšlo. Tokrat se mi je porodila ideja, da bi snemala Humarjeve pogovore po postaji in jih objavljala. To je bila prva odprava, ki se je tako aktualno spremljala. Nekateri očitajo, da alpinizem s tem izgublja pristnost. Po drugi strani pa je prav medijska obsedenost pripomogla k reševanju. Zagotovo se politični vrhovi ne bi tako dejavno vključili, če ne bi vedeli, da bodo v medijih.

Pogovor pripravila: Mateja Kutin

Vir: https://socasnik.si/upload/publikacije/epicenter-9-2005.pdf