Slovenski alpinizem 2011
Kitajska, Tian Shan, Xuelian Feng
Trajanje: od 04. 07. 2011 do 12. 08. 2011
Udeleženci: Aleš Holc (vodja), Igor Kremser in Peter Juvan
Preplezane smeri:
V času bivanja (10. 07.2011 – 06. 08. 2011) na območju ledenika Muzart in pogorja Xuelian Feng so vsi trije člani odprave opravili osem prvenstvenih vzponov in sestopov na tri neosvojene štiritisočake in enega šesttisočaka:
14. 07. 2011, Yi-ge feng (Vrh ena; 4420 m), prvi pristop: JV-raz (IV/III-II, 920 m, 4 ure) + sestop: J-raz do 1. palice (III-I, 500 m, 2 uri);
20. 07. 2011, Kundi Feng (4601 m), prvi pristop: S-stena, Desni kuloar (80°-60°, 800 m, 5 ur) + sestop (21. 7. 2011): JZ-greben do sedla in sestop po JV-pobočjih (III-I, 300 m + 300 m, 5 ur);
25. 07. 2011, Huang Jin Feng (Zlati vrh; 4708 m), prvi pristop: Z-stena, Vagabund (D, M4, AI3, 700 m, 3 ure in pol) + sestop: J-stena, sestopni kuloar (60°, I-II, 2 uri);
27. – 31. 07. 2011 (vrh 30. 07. 2011), Xuelian North East, 6249 m, prvi pristop, prvo prečenje gore:
SZ-raz, Raz zaupanja (ED2, AI5, M5+, 2400 m + 400 m vršnega grebena (D); 36,5 ur efektivnega plezanja. Smer je posvečena alpinistu Andreju Magajnetu, ki se je smrtno ponesrečil 08. marca 2011. Sestop: JV-stena, Seračina (AI3, 80°-60°, 2000 m, 14 ur (trikrat spust po vrvi)).
Opis vzpona in sestopa na Xuelian North East:
za zlati cepin. Foto: Aleš Holc.
Fantje so prvih petsto metrov plezali po lepih ledenih vesinah severne stene (do 90°), ki so ponujale dobro plezanje in hitro napredovanje. Skrbela jih je ogromna opast, ki je visela nad steno. Peter in Igor sta potegnila dvestometrske raztežaje in že so bili zunaj dosega ledene gmote. Nadaljevali so po ledeno-snežnih žlebovih in naprej po SZ-razu vse do vrha ledene opasti (višina 4765m, prvi bivak).
Drugi dan so s kombiniranim plezanjem napredovali proti veliki snežni rampi. Zaradi slabih snežnih razmer so se umaknili v zahodno steno. Rampa je bila v resnici oster prepadni snežni greben, nad katerim se je dvigala skalna stopnja (eden od ključnih problemov v smeri). Glavnino skalne stopnje so preplezali levo čez delikatne gladke plošče (sneg, ki je od spodaj obljubljal prehode, je bil le poprh na skalah). Sledil je prehod čez slikovit ledni previs ter nekaj kombiniranih raztežajev. Na ostrem razu so izklesali polico za drugi bivak, spali so navezani (tisočmetrski prepad na obeh straneh šotora).
Tretje jutro so nadaljevali po grebenu in s kombiniranimi raztežaji čez zadnjo skalno stopnjo. Plezanje je bilo delikatno in ponekod zelo zamudno zaradi sipkega snega. Na razu (ki se je oblikoval v širši greben) so se razmere slabšale, nameščanje varovanja je bilo težavno. Do tod jih je spremljalo večinoma sončno vreme, sledil pa je vremenski preobrat (megla, sneg). Na izravnavi pod vršno kupolo (5800 m) so postavili šotor (tretji bivak).
Četrtega dne so zarana ugotovili, da se jim je pokvaril kuhalnik. Na srečo so že prejšnji dan natopili slabe tri litre tekočine. Ob svitu so začeli iskati prehode med skalami proti vrhu. V iskanju boljših razmer (manj udiranja) so se premaknili na zahodno stran (6180 m). Greben se je (na njihovo presenečenje) proti vrhu nadaljeval še petsto metrov, vreme je bilo vse slabše. Na vrh so se zaradi ogromne količine nestabilnega snega povzpeli z vzhodne strani. Zmagoslavje je bilo kratko, saj se je gora zavila v oblake in pričelo je snežiti. Nemudoma so začeli sestopati (najprej do sedla z ogromnimi opastmi in potem naprej). Ko so se megle za hip razkadile, so opazili, da jim nad glavami grozi cel pas serakov. Sestopali so v navezi, nekaj skalnih mest je bilo precej delikatnih. Ledna strmina (z vmesnimi skalnimi stopnjami) je imela naklon med 60° in 80°. Po petih urah so bili zunaj dosega serakov. V istem tempu so nadaljevali s plezanjem navzdol. Ob 21. uri so prečkali krajno zev in prišli na prostran, strm ter razbit ledenik. Na višini 5390 m so postavili šotor (četrti bivak) in se zavlekli v mokre spalke. Bili so brez tekočine, kuhalnik še vedno ni deloval.
Peti dan so v megli in sneženju pričeli iskati prehod na nižje predele ledenika. Do lažjega terena jih je ločilo še 1000 metrov spusta. Po mukotrpnem iskanju, vračanju ter spustih so okoli 16. ure (po petih dneh) stopili na glavni ledenik. Našli so vodo in si z ledeno tekočino vsaj malo napojili izsušena telesa. Naslednjih pet ur do tabora ABC (peti bivak) je minilo v iskanju prehodov čez skoraj vodoraven ledenik (gaženje, padanje v razpoke).
Šesti dan so s težkimi nahrbtniki zagazili proti baznemu taboru, obilni večerji naproti.
