Planinski vestnik 2011/10
Poslovil se je Walter Bonatti (1930–2011)
Če bi pogledali, kdo je močno zaznamoval kakšno obdobje alpinizma, bi v obdobju po drugi svetovni vojni, ko je Evropa ponovno vstajala iz pepela, vsekakor našli kar nekaj italijanskih imen. Med imeni, ki so se proslavila že pred vojno, in nekaterimi povsem na novo vzniklimi plezalskimi zanesenjaki se je konec štiridesetih let pojavilo ime Walter Bonatti. Mlad fant, navdušen nad gorami, v katerih je videl resnični smisel življenja, se je z ravnic, rojen je bil v Bergamu, nato pa je dolgo živel v Monzi, preselil v gore, ki jih je tako močno jemal za svoje. Njegova mladostna zagnanost ga je pripeljala tako daleč, da se je že pri devetnajstih letih pričel načrtno pripravljati za poklic gorskega vodnika, še posebej pa za svojo res bleščečo alpinistično pot, ki ga je vodila čez najbolj divje in strme stene Alp pa vse do ledenih vrhov Himalaje, Andov in tudi v patagonski granit. Vsekakor je Walter Bonatti kot močna osebnost izredno veliko dal na etiko in se je trudil svojo plezalsko pot peljati čim bliže tistemu prvinskemu alpinizmu, ki je ob uporabi številnih modernih pripomočkov začel izgubljati pomen in čar. Veliko je bilo mejnikov v njegovi plezalski karieri, veliko je bilo tudi izredno močnih dogodkov, ki so ga nato spremljali vse življenje. Kljub temu da je bil eden najboljših alpinistov svojega časa, pa se nikoli ni rad izpostavljal v javnosti.
Njegov kratek uvod v vrhunski alpinizem se je odvijal v stenah Lombardije in v Dolomitih, že z devetnajstimi leti pa je stal pod eno najbolj slavnih sten v Alpah – Grandes Jorasses –, pod slovitim Walkerjevim stebrom, ki mu ga je s soplezalci uspelo tudi preplezati. To je bil šele peti uspešni vzpon čez smer, ki so jo leta 1938 začrtali Ricardo Cassin in tovariši. Njegov začetni zagon pa ni pojenjal. Dve leti kasneje je bila premagana vzhodna stena Grand Capucina, ki je do takrat zavrnila vse plezalce. Opazil jo je prav pri ogledovanjih v Grandes Jorasses. Dvakrat ga je zavrnila, preden je s soplezalcem Lucianom Ghigom preko markantne granitne stene speljal izredno težavno smer. Ponavljal je najtežje smeri v Alpah in Dolomitih, njegove zgodbe so bile polne neverjetnih naporov, mrzlih in mokrih bivakov in borbe z najbolj neusmiljenimi razmerami. Veljal je za plezalca, ki ni odnehal kar tako, umik iz stene po sili razmer pa je pomenil, da se bo v smer vsekakor še vrnil. Tako je začrtal številne vrhunske vzpone, ki so takratni alpinistični srenji jemali dih. Eden takšnih podvigov je bil vsekakor tudi zimski vzpon čez previsne severne stene Treh Cin v Dolomitih, kjer je v zelo hladnih razmerah s soplezalcem Carlom Maurijem preplezal znamenito smer Cassin-Ratti v Zahodni Cini, nekaj dni kasneje pa v enem samem dnevu še smer Comici-Dimai v Veliki Cini. A tu je bila njegova alpinistična pot še vedno v strmem vzponu. Prav zato je bil leta 1954 izbran v italijansko odpravo, ki je imela za cilj takrat še neosvojeno drugo najvišjo goro na svetu – 8611 metrov visoki K2 v Pakistanu. A tisto leto so zaznamovali še drugi, za Bonattija pomembni dogodki, saj je takrat prejel vodniško knjižico, na svoj spisek pa je dodal kar lepo število klasičnih in težkih smeri v Alpah.
Walter Bonatti je trdno verjel, da je narava učiteljica, zato je gore dojemal kot eno najbolj zanesljivih šol človekove osebnosti, ob tem pa se je zelo dobro zavedal, da so ga gore najbolj od vsega naučile trpljenja. “Gore imajo pravila. Ta pravila so zelo stroga, in če jih sprejmeš, boš lahko v gorah veliko bolj varen. Gore niso kot človek. So odkrite, iskrene … Zasvojijo nas z orožjem, ki je znotraj nas, znotraj naše duše,” je pravil. Vedno je bil na strani strogih etičnih pravil, zato je mogoče prav odprava na K2 pustila v njegovi duši neizbrisne sledi. Na odpravi je kljub statusu najmlajšega v ekipi pokazal izredno velik pogum ter nezlomljivo voljo in bil tisti, ki je vršni navezi na višino osem tisoč metrov pritovoril jeklenke s kisikom, da je lahko osvojila vrh gore. Takrat bi lahko bil v vršni navezi tudi on, proti vrhu bi se zagotovo odpravil brez kisika, toda splet okoliščin in različni pogledi plezalcev so pripeljali do tega, da mu je bil vzpon na vrh onemogočen. A bivak na skoraj osem tisoč metrih in še marsikaj na tisti odpravi ga je pripravilo do tega, da je kar nekaj časa spet iskal samega sebe, predvsem v vzponih čez alpske stene. To njegovo iskanje je pripeljalo do jugozahodnega stebra Druja, ki ga je do takrat že nekajkrat neuspešno poskušal preplezati s soplezalci. Leto po odpravi na K2, natančneje sredi avgusta 1955, je prišel čas za Bonattijevo veliko zgodbo. Po petih dneh nečloveških naporov in izredno zahtevnega plezanja je stal na vrhu ene svojih najpomembnejših smeri, ki jo je za povrh preplezal še sam. A takšnih samotnih zgodb je bilo še kar nekaj.
Leta 1958 je obiskal Patagonijo in tamkajšnje neverjetne granitne konice, ki so bile takrat še slabo raziskane. Nekaj poizkusov in tudi uspešnih vzponov je prineslo nova spoznanja, ki so kasneje pripeljala tudi do vzponov na znameniti Cerro Torre in sosednje gore. Isto leto se je znova odpravil v pakistanske gore kot član osemčlanske italijanske odprave, ki jo je vodil Ricardo Cassin. Odprava se je spopadala z zelo slabim vremenom in zahtevno goro, kljub vsemu pa je Bonatti s prijateljem Maurijem osvojil vrh Gašerbruma IV (7980 m).
A nekatere Bonattijeve gorniške zgodbe so tudi zelo tragične, še posebej tista iz Freneyskega stebra v Mont Blancu leta 1961, kjer je izgubil prijatelja in soplezalca Oggionija, poleg tega pa so umrli še trije francoski alpinisti. Bonatti in še dva plezalca so se rešili po šestdnevni kalvariji zaradi nenadnega vremenskega preobrata, ki jih je prisilil k umiku, ko so bili le malo pod vrhom stebra.
Nekaj let kasneje se je Walter Bonatti odločil končati svojo alpinistično kariero. A ne zato, da bi odtlej živel v dolinah, temveč ga je delo dopisnika vodilo čez gozdove in puščave, morja in po oddaljenih otokih, tudi v skrivnostne gore in vulkane, čez ledena prostranstva, spoznaval je drugačna ljudstva in kulture. Ni se odpovedal goram, le posvetil se je naravi nasploh. A kljub vsemu se je še vrnil. Da bi potešil svoj nemir in naredil piko na i svojemu alpinizmu. Rezultat je bila ena najbolj direktnih linij čez severno steno Matterhorna. Leta 1865 je Edward Whymper s tovariši kot prvi osvojil vrh koničaste piramide, skoraj natanko sto let kasneje je tam svojo veliko zgodbo uresničil tudi Walter Bonatti. Zahtevna smer čez severno steno “enega zadnjih problemov Alp” je pomenila dokončno Bonattijevo slovo od vrhunskega alpinizma.
Seveda pa za njim niso ostale samo “nemogoče” smeri, temveč raznovrstna gorniška dejanja, med katerimi zagotovo ne moremo mimo prečenja Alp na smučeh, ki ga je s prijatelji opravil v 66 dneh leta 1956. 1797 kilometrov poti in dobrih 146 kilometrov vzpona je pričel na Kaninu v Julijskih Alpah, končal pa daleč na zahodni strani Alp. Za njim je ostalo tudi veliko zapisov, med njimi knjiga Moje gore, kjer je opisal najmočnejše zgodbe iz svojega alpinističnega življenja, pa tudi številni drugi zapisi, kjer opisuje svoje najljubše stene in vrhove. Zelo redko se je pojavljal v javnosti, pred dvema letoma pa je prejel zlati cepin za življenjske dosežke.
13. septembra letos je njegovo srce ugasnilo po hudi bolezni. Odšla je še ena alpinistična legenda. Vsekakor bo Bonattijev duh živel še generacije alpinistov, saj smo mu hvaležni za številne smeri in velike zgodbe.
Boris Strmšek
