Vlasto Kopač, PV 1964/1
platno, 299 strani, prva izdaja 1961, druga izdaja 1962, cena 5600 lir; ljudska izdaja (edizione economica) 1963, cena 2000 lir. Nicola Zanichelli S. p. A., Bologna.
Željno, kar težko so pričakovali Bonattijevo knjigo, pa so jo pričakali ter pozdravili navdušeno in veselo. Preden je en sam izvod prve izdaje prišel v Trst, je bila že vsa razprodana. Prelepa knjiga, ki ji je odločena trajna vrednost.
Bonatti, slavni gorski vodnik iz Courmayeura, eden izmed prvih plezalcev vseh časov, morebiti sploh prvi, jo posveča svojim goram. »Alle mie montagne«. Tole ja zapisal za uvod: »Planine moje. neskončno sem vam hvaležen za dušni mir, ki sem si ga mogel v mladosti pridobiti v vaši trdi šoli«.
Knjiga nas zaupno vabi, da poslušamo veliki dialog med avtorjem in njegovimi gorami. Prav Bonattijev besedni zaklad nam je mogel dopovedati, kako je človek prehodil stotera pota skozi grozo in strah ter nam odkrival oblike strahu in nemira pred grozo, pa vsa osupnjenja in vse težave. Takole piše: »Treba se je povrniti k naravi, preprosti in dobrotljivi, da se spet čutimo človeška bitja. Trdno verujem v to, kar nas oči priroda. Zato sem prepričan, da je gora s svojo lepoto, s svojimi strogimi zakoni, danes bolj ko kdaj prej najboljša šola značaja. Zakaj tam gori se učimo predvsem trpeti.« In ko pleza Drujev jugozapadni steber, sam, v nevihti, razbesnelem viharju, vlači s sabo 30 kg teže — še tedaj filozofira, govori sam s seboj: »Poživlja me misel, da sem zmerom živel v tej strašanski gori, živel z edinim namenom, da trpim in da se dvigam proti nedostopnemu vrhuncu, se večno dvigam …«
Še razmišlja: »Kaj je alpinizem? Boxba, avantura, romantika, pobeg, šport. Strah, postavim, je eden od tolikih občutkov, ki obhajajo alpinista. Komaj strah in skupaj z njim še razni drugi občutki mu dajejo raison d’etre, pravico in smisel. Gorje, da bi v gorah ne skušali strahu! Ostali bi v vsem nevedni, prikrajšani bi bili za nedosežno veselje ob zavesti, da smo ga znali premagati«. In še pravi: »Ze kot otroku mi je bilo mnogo lažje pogovarjati se z naravo kakor pa z ljudmi. Zdela se mi je poštena, odkritosrčna, zmerom sem se mogel z njo po tihem, zaupno razgovoriti. Vtem ko sem se med često prevarljivimi sredstvi, ki se jih poslužujejo ljudje, prerival kakor izgubljen, docela nepripravljen, nespreten. To nasprotje med naravnim svetom in socialnim svetom je bilo v mojih očeh naravnost nasprotje med srečo in nesrečo«.
V knjigi je zbrana zgodovina Bonattijevih vzponov iz desetletja 1949—1959. Velik je avtor v opisih svojih velikih dejanj. Skozi in skozi nas prevzema njegova fizična moč, njegova edinstvena odpornost, veličina njegovega duha. Sta dva človeka v njem: plezalec tehnik, ki je v vertikali doma, ki brez posebnega napora prelazi najstrahotnejše previse, pa kontemplativen planinec, ki prekine kdaj pa kdaj svoj imenitni vzpon, da si kakor otrok ginjen odkriva divjo lepoto gora.
Z 19 leti je preplezal Walkerjev steber v Grandes Jorasses (letos je ondod opravil prvi zimski vzpon, o tem pomembnem alpinističnem dejanju piše Ciril Praček v letošnjem PV, str. 448—449).
S 23 leti je šel na K 2. Pod vršnimi ledenimi strminami, v višini 8000 metrov, sta s hunzo, ki se mu je zmešalo, blodila v temi, strašansko mrzli noči s tremi jeklenkami kisika, vsaka 19 kg. Kisik je bil namenjen za Compagnonija in Lacedellija, ki sta zmrzovala više gori. Bonatti, do kraja izčrpan, okrvavljen, razmišlja: »Kaj, ko bi eno jeklenko odprl, počutil bi se kakor 2000 metrov niže… Toda ne, kajti uspeh naše himalajske odprave je prav od tega kisika odvisen …« Dramatično je opisovanje tiste grozne noči pod vrhom K2.
Kakor da piše Dostojevski. In se opisujejo v knjigi še druge noči, polne groze in nadčloveškega trpljenja. Na eni sami turi po troje, četvero, petero bivakov. Pa kakšnih! Šestero jih je bilo v Druju, ki ga avtor imenuje »francosko goro par excellence«. On pa, sam človek, napenja misli in zavzdihne: »To je tako veliko, tako absolutno, da me je strah«. Potem Gasherbrum (gora luči) IV, vodil je italijansko odpravo Riccardo Cassin. Pa Bonattijeve ture v Kordiljerah južne Patagonije, kakšna doživetja! Cerro Mariano Moreno, Cordon Adela, Cerro Luca, Cerro Nato, Cerro Doblado, Cerro Gande. Večidel prvenstvene. Še najtežja od vseh Kordiljer, Rondy, 5820 m, ogromna ledena piramida. Pa Huayhuash v Peruanskih Andih, ki jih Bonatti ima za prve po Himalaji, kar se lepote in veličastnosti tiče.
V Mont Blancu. »La Poire«, hruška. V najhujši strmini, sam trd led, sneg naletava na gosto, megla, prav tam mu iz premražene roke uide cepin…
Potem Grand Pilier dAngle s tremi bivaki.
In še Rdeči steber Brouillard. Človeku zastaja sapa ob živem opisovanju velikanske, z nadčloveškimi napori izvedene ture. Za eno od svojih montblanških si je zapisal: »V štirih in pol dneh sem izsekal najmanj 2500 stopinj (štejem samo tiste v živem ledu), od teh 2000 že na koncu vzpona, že pod samim vrhom. Ako upoštevam vso hojo, navzgor in navzdol, vzpone in sestope, sem tako prehodil višinskih razlik okoli 18 000 metrov v 62 urah dejanske hoje.« Predvsem zato, da mladim na novo zbudi veselje do alpskega smučanja, in da tudi sam temeljitejše spozna gorovja pozimi ter si pridobi še drugih izkustev, je pripravil veliki smuški tek od vzhodnega pa vse do zapadnega konca Alp. Od Julijskih pa do Obmorskih Alp (Alpes Maritimes). Štirje v družbi. Sredi marca so na smučeh iz Stolbice v Reziji krenili na dolgo pot. Po strmi južni strani Kanina so se povzpeli na njegov vrh. Malo pod vrhom, ali na severni strani, so prebili prvo noč v neugodnem, zelo mrzlem bivaku. Bonatti piše, da bi bili imeli prijetnejši bivak na južni, jugoslovanski strani, toda »kaj, ko smo bili šele v letu 1956…« Sestop po policah na Kaninski ledenik in na Nevejo. Napeto kakor najlepši roman se čita Bonattijev potopis. S Trbiža jih je peljala pot v Karnijske in že v koči ob Volajskem jezeru jim je bilo treba ob slabem vremenu vedriti 48 ur. Deset dni so se prebijali skozi Karnijske Alpe in prav tod so imeli na vsem pohodu največje težave zaradi znatnih višinskih razlik in težke orientacije po temnih gozdovih. Na metre je zapadlo novega snega, v megli so morali večkrat prav dolgo iskati kočo ali kaj drugega, da prebijejo noč. Prelaz Monte Croce di Comelico — koča Tre Cime di Lavaredo, od koče na vrh Cima Grande so rabili 9 ur po globokem, zelo težkem snegu. V temi so se spuščali z vrha navzdol. Od koče so imeli ob luči žepnih svetilk tri ure smuka do Misurine. Alpi Aurine (Zillertalske), na vrh Gran Pilastro (Hochfeiler, 3510 m), potem čez Venoste (Oetztaler), vzpon na vrh Palla Bianca (Weisskugel, 3734 m) v zelo hudih zimskih razmerah. Ortler vrh. V Bernini so obtičali pod vrhom Piz Palu zaradi silnega viharja. Colle del Theodulo. Prenočijo na Miage. Mont Blanc vrh. Courmayeur — Bardonecchia. Vrhovi Col du Palet, Col de la Leisse, še drugi, en sam dan 60 km na smučeh ali z njimi na ramah, vsi zbiti si priredijo zasilen bivak pod skalo. A na koncu jih je ob Ligurskem morju sprejela pomlad vsa v cvetju. Bonatti si je zapisal o pohodu samonikle transverzale številke. Tura je trajala 66 dni, od tega je bilo efektivne hoje 60 dni. Šest dni je bilo počitka ali postanka zaradi slabega vremena. Prehojenih je bilo 1795 km. v višinskih razlikah 146 386 metrov. Resnične hoje je bilo 496 ur in 45 minut. Najdaljši postanek so imeli nekje v Savoji (17 ur). Povprečja so takale: 8 ur hoje in prehojenih 30 km na dan. Višinske razlike v hoji navkreber 1220 m na dan, 305 m na uro.
Na koncu knjige je pretresljiv opis nesrečne ture v Mont Blancu v juliju 1961. Skušali so enega od poslednjih resničnih problemov Alp: veliki steber Freney. Štirje Francozi, trije Italijani. Vsi mladi, vsi izvrstni gorniki, »elita velikega alpinizma«, kakor se je za njimi pisalo. Na čelu Bonatti, ki je imel s sabo kot gorski vodnik Italijana Gallienija. Ostalih pet se jima je pridružilo spotoma. Stopali so v treh navezah. Nenadoma je nastalo strašansko neurje. Od izčrpanosti umre Francoz Antoine Vieille. Pregrnejo ga z edinim štorom, ki ga družba premore. Da se ne bi krokarji spozabili nad predragim truplom .. . Tovariši jokajo. Zdihujejo obupani. Francoz Pierre Kohlmann je zblaznel. Grozotni prizori. Tudi Kohlmann umre z zlo smrtjo. Potem omaga tretji Francoz Robert Guillaume. Tudi on je tam izgubil življenje. In še Andrea Oggioni, Bonattijev najdražji tovariš v gorah. Bolj mrtvi kakor živi so se v trdi noči, bila je že šesta noč strahu in groze, privlekli do koče Bonatti s svojim klientom pa še Francoz Mazeaud.
Ob izidu francoskega prevoda Bonattijeve knjige nas Jacques Teissier du Cros navdihuje: »Sprostite se, prepustite se igri, ki vam jo veliki mojster predlaga. Trepečite z njim. grozite se od veselja, jokajte, kadar mu je spodletelo, in triumfirajte ob njegovih uspehih! Tako vas bo skupaj z njim prevzelo navdušenje za gore in za — Bonattija.«
Bonattijev jezik je pisan, nazoren, izredno živ, mestoma pesniški, pogosto dramatičen. Knjiga je bogato ilustrirana s fantastičnimi krajinskimi slikami. Kakšen svet nam razodevajo te slike, nikoli viden, še sluten ne! V vsako posebej se občudujoč zastrmiš, ob vsaki boš hvalil Bonattija, ki je tudi v fotografiji cel umetnik. Prelepih barvnih slik je 33, od teh sta dve vsaka na dveh straneh, ena na štirih. Črno-belih je 9, od teh prikazuje ena (velika) avtorja samega, ena pokrajinska je razpeta čez tri strani. Še 5 skic ponazarja zadevna besedila. Papir zelo izbran, močan. Jasen tisk. Ob kratkem, izvrstna oprema. Knjiga je resnično reprezentativna. Vesel je bo vsakdo, ki jo dobi v roke. Komur so pa gore mar, jo bo vzel kakor najljubše darilo.
