Vzpon na Moncayo v območju rdečega alarma:

zakaj je posnetek sprožil val ogorčenja

@heraldodearagon

‼️ La difusión del vídeo de una ascensión con vientos de 130 k/h y -20 grados genera un aluvión de reacciones. 📲 La campaña Montaña Segura insiste en los riesgos del Moncayo en invierno, y más en condiciones extremas:”¿Y si pasa algo?”. 🗣️ Llama especialmente la atención la réplica de un rescatador a la ‘gesta’: “Luego ya nos la jugaremos los equipos de rescate para sacaros de esas situaciones”, dice el especialista. 🔗 Más información en heraldo.es

♬ sonido original – Heraldo de Aragón – Noticias

Ko je na družbenih omrežjih zaokrožil kratek video dveh navarskih gornikov, ki se v rdečem vremenskem alarmu »prebijata« proti vrhu Moncaya, je bil odziv javnosti skoraj takojšen. Posnetek je prikazoval silovite sunke vetra, snežno meglico, ki je požirala vsakršno vidljivost, in razmere, ki so bile bližje polarnemu viharju kot običajni zimski turi. V trenutku je postalo jasno, da ne gre za običajen vzpon, temveč za dejanje, ki je izzvalo mejo med pogumom in neodgovornostjo.

Moncayo
To je gora, ki ni najvišja, ni najtežja in ni v Pirenejih — a pozimi zna biti bolj divja, bolj nepredvidljiva in bolj nevarna kot marsikateri vrh, ki je na papirju videti bolj resen.

V tistih dneh je Moncayo pihal s sunki, ki so presegali 130 kilometrov na uro, občutek mraza pa je padal na –20 stopinj. To niso razmere, v katerih bi se človek po naključju znašel na gori. To so razmere, v katerih se tudi izkušeni alpinisti in reševalci premikajo previdno, počasi in z zavedanjem, da lahko ena sama napaka pomeni tragedijo. Prav zato je objava posnetka sprožila tako burne odzive: mnogi so se spraševali, ali je bilo dejanje res vredno tveganja, ki ga je predstavljalo.

Moncayo je najvišja gora Sisteme Ibérico, velikega gorovja, ki se razteza čez osrednjo in severno Španijo. Čeprav ga mnogi zmotno povezujejo s Pireneji, stoji precej južneje — na meji med pokrajinama Aragón in Castilla y León. Najvišja točka doseže 2.314 metrov. Ni ekstremno visok, a zaradi svoje lege na severovzhodu Španije (približno 70 km zahodno od Zaragoze, del naravnega parka Parque Natural del Moncayo) in izpostavljenosti deluje precej bolj »alpsko«, kot bi pričakovali.

Najbolj odmeven (po svoje razumljiv, ker so lahko direktno vpleteni) je bil odziv enega izmed gorskih reševalcev, ki je javno opozoril, da takšni posnetki ustvarjajo napačno predstavo o gorah. Po njegovih besedah Moncayo pozimi ni »lahka gora«, temveč resna zimska tura, ki zahteva ne samo znanje, opremo in predvsem razsodnost. Reševalec je opozoril, da se v takšnih razmerah lahko zgodi karkoli — zdrs, izguba orientacije, poškodba — in da bi morali ljudje pomisliti, kdo bo tisti, ki bo moral v takem viharju priti po njih, če gre kaj narobe.
Kritike niso bile usmerjene le v dejanje samo, temveč tudi v simboliko, ki jo takšni posnetki nosijo. V času, ko se število nesreč v gorah povečuje, ko reševalne službe opozarjajo na prenagljene odločitve in ko kampanje za varnost v gorah poskušajo ozaveščati o tveganjih, se je ta vzpon zdel kot korak v napačno smer. Nekateri so ga označili za »temeridad«, nepremišljenost, ki lahko druge spodbudi k posnemanju.
Članki so opozorili tudi na širši kontekst: le nekaj tednov prej so bili trije gorniki na isti gori ujeti v plaz, kar je sprožilo preventivne kampanje in opozorila o izjemni količini snega to zimo. V tem ozračju je posnetek deloval skoraj provokativno — kot izzivanje gora v trenutku, ko so te najbolj nepredvidljive.

A zgodba ni enoznačna. Gorniki iz kluba Saioa de Corella imajo več kot tri desetletja izkušenj z zimskimi vzponi na Moncayo. Poznajo goro, njene grebene, njene pasti. V njihovih očeh je bil vzpon del tradicije, del njihove identitete. A tudi to ni utišalo kritik: izkušnje ne izničijo objektivnega tveganja, še manj pa odgovornosti, ki jo nosi vsak, ki svoje podvige deli javno.

Zakaj je bil vzpon v rdečem alarmu tako kritiziran?
Ko so člani kluba Saioa de Corella objavili posnetek svojega vzpona, je bilo vreme na Moncayu v območju rdečega opozorila — najvišje stopnje nevarnosti. Veter je dosegal orkanske hitrosti, občutek mraza je padal globoko pod ničlo, vidljivost je bila skoraj nična.
Reševalci so opozorili, da: v takih razmerah tudi izkušeni gorniki težko napredujejo, vsaka napaka lahko vodi v hipotermijo, zdrs ali izgubo orientacije, reševanje v takem viharju ogroža tudi življenja reševalcev, objavljanje takšnih posnetkov lahko spodbuja posnemanje, kar je še posebej nevarno.

View this post on Instagram

A post shared by Heraldo de Aragón (@heraldo_aragon)

V resnici je ta dogodek odprl staro vprašanje, ki se v gorniški skupnosti pojavlja vedno znova: kje je meja med osebno svobodo in odgovornostjo? Kdaj postane izziv preizkus ega? In ali je objava posnetka v ekstremnih razmerah zgolj dokumentiranje izkušnje — ali pa tudi spodbuda drugim, ki morda nimajo enakega znanja, da poskusijo isto?
Moncayo je tistega dne pokazal svojo zimsko, neizprosno naravo. Gorniki so se vrnili nepoškodovani. A razprava, ki je sledila, je pokazala, da v gorah ni pomembno le, kako se konča tura, temveč tudi, kakšno sporočilo nosi s seboj.

Včeraj s(m)o lahko kar na »ekrančkih« videli čudovito »zalita« gorska pobočja in stene, prelepe opasti, ki so lepe le od daleč. Danes je slika drugačna, vse skupaj zakriva le megla in oblaki. Gore so lepe, človekove prisotnosti ne čutijo in s podvigi, zmagami ali porazi si le domišljamo marsikaj. Jutri bo spet …