Napisal: Josip Jaklič
Slovenec, 20. oktober 1893 (dLib.si)
(Konec)
»Kaj zlodeja!« zatogotil se je starec in postal od jeze ves rudeč, kakor kuhan rak. »Saj smo se tudi mi ženili svoje dni, pa ne po svoji glavi. Zdaj pa hoče že vsak mladič, ki še nikoli ni zletel iz gnezda, več vedeti kakor pa stari skušeni ljudje.
— Ali si me slišal? Breznikovo Franico boš vzel, pa nobene druge. Z njim sva se že pomenila in čez štirinajst dni boš prvič na oklicu. — Ali ti uže spet ni prav? Kaj se tako kislo držiš? — Jaz nočem da si na vrat natvezeš kako pritepenko, ki ne prinese k hiši druzega kot beraško malho! Če pa ti ni prav, pa pojdi, kamor hočeš, pri meni nimaš ničesar več iskati. Pa mir besedij!« Pri tem se je srdito obrnil in z nogo porinil v kot majhen stolec, na katerem je navadno sedel, tako da se je ropotsje preobrnil.
Jeza in obup borila sta se v Francetu. Vedel je, da bi bilo škoda z očetom tratiti besede. Starec je bil strašansko trmoglav in kar si je enkrat v glavo vtepel, pri tem je moralo ostati. Z opotekajočimi koraki je tedaj odšel in slep za vse drvil naprej v gore, hitel čez pečevje, ne meneč se, da se je jelo pripravljati k nevihti.
»Breznikove Franice pa ne in ne!« sikal je med zobmi. »In če je že vsega konec, pa naj bo!«
Stemnilo se je popolnoma. Vihar je rjul, da je bilo groza. Blisk je švigal semtertja in treskal v vekovite skale, da so glasno pokale. Kakor vinske jagode debele kaplje so padale in premočile strehe planinskih koč. Polagoma je naliv nekoliko pojenjal, zato pa je jel naletavati sneg.
Na postelji je sedel stari Jernač s pipico v ustih in pokašljeval. Zeblo je starca in zato se je bolj trdno zavil v platneno vrečo. Z grozo napolnjevala ga je nevihta in neizrečeno ga je skrbelo, kje da je ostal France. Kesal se je že skoro svojih trdih besedij.
Truden je bil, a vendar ni mogel zatisniti očesa. »Če bi se mu kaj primerilo …?« Molil je še deset »Češčena-si-Marija« za verne duše v vicah, potem pa se potolažil, češ, France je kje v kaki sosedni koči, pa ne more domov, ker se boji, da bi v temi pota ne zgrešil. In z umirjenim srcem zleknil se je po slamnatem ležišču in kmalu zaspal.
Minula je noč. Solnce je tako smehljaje prisvetilo na Malo planino, kakor da bi se ničesar ne bilo zgodilo. Franceta ni bilo še od nikoder.
»Trsik moram naklati, da streho popravim. Tu pa tam je že strohljena, in zato zateka voda,« dejal je sam seboj stari Jernač in vzel s srebrom vkovano pipico iz ust, potem pa se podal s sekiro v roki že na vsezgodaj nekoliko nižje doli v mecesnove gozde.
Na Franceta je bil že skoro pozabil. »Bog si ga vedi, kake muhe ima zopet. Kadar ga bo minulo, bo že nazaj prišel, saj ve, kje je Mala Planina in tudi to ve, da mu jaz le dobro hočem.«
Doli pod Staro pečino v tistem kotu je jel posekavati mecesen. Kar zagleda med dračjem nekaj črnega.
»Pa ne da bi bil kak divji kozel,« misli si in gre bližje. A komaj prestopi dva koraka, zvrti se mu pred očmi in sapa mu zastane.
»Bog in svet križ pomagaj,« vzdihne starec obupno, potem pa pade brez zavesti v duhtečo planinsko travo. …
Žalosten dan je bil na Mali Planini. Planšarji so pobešali glave, planšaricam so silile solze v oči in še celo živini se ni ljubilo, muliti trave, katera jej je šla sicer tako v slast. Proti večeru nesli so Franceta s planine in zahajajoče solnce rudečilo je s poslednjimi žarki mrtvaški sprevod.
»Kaj mu je neki bilo?« ugibali so.
»Menda je v temi zašel in padel prek skalovja,« rekli so drugi.
»Strela ga je ubila ob sinočnem viharju,« pristavljali so tretji.
»Škoda fanta,« dejala je Lovretova Marjeta, tista stara babuša iz Zaklanca, ki je tako rada molila litanije. »Škoda zanj – – Oče naš, kateri si v nebesih.«
Dekleta pa so si brisala oči.
Gori na planini pa je sedelo ob porobju mlado dekle in zrlo na počasi se premikajoče sprevodnike. In ko so se naposled skrili za gričevjem, pokrilo si je obraz z rokama, se premetavalo po rosni travi in dolgo dolgo točilo bridke solze.