Avtor: Ciril Praček
Urednik: Pavle Šegula
Lektorica: Darinka Petkovšek
Oblikovala: Marjana Šegula-Miš
Tisk: Pro Grafika, Šutna
Tiskano v 1.000 izvodih
Samozaložba: Ciril Praček, 2000
Zbirka MED GORSKIMI REŠEVALCI 2. knjiga
CIP-Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
796524974102 Praček C.
614.58.796.52(4974)
PRAČEK, Cirl Vrnite mi moje sinove z gore/Ciril Praček. – 1. izd.-Jesenice samozal, 1996.
Zbirka Med gorskimi reševalci:
ISBN 961-6303-67-1 104701696
Natis in izdajo spominov Vrnite mi moje sinove z gore so omogočili Komisija za Gorsko reševalno službo Slovenije, člani in Postaje Gorske reševalne službe Slovenije, Factor banka d.d., Ljubljana, Autocommerce d.d., Ljubljana, Breda Iskra, Jerca Makra, Rudi Kocijančič in prednaročniki.
Hvala za pomoč pri naslovnici fotografoma Petru Janežiču-Petraču in dr. Petru Skobernetu ter akad, slikarju Mihaelu Rudlu za predlog.
Tipkopis so pregledali Janez Brojan ml., Pavle Dimitrov, Janez Kunstelj, France Malešić, Dušan Polajnar, Jani Pšenica in Marjana Šegula-Mis Za pripombe in predloge se vsem iskreno zahvaljujem.
NEKAJ PODATKOV O PISCU
Ciril Praček je bil rojen 27. marca 1913 v družini očeta železničarja in matere gospodinje v Podbrdu v Baški grapi. Tam je s starši, bratci in sestricami živel do petega leta starosti, ko se je družina preselila v Bohinjsko Bistrico, od tam pa leta 1924 na Jesenice, kjer so se dokončno ustalili.
V Bohinjski Bistrici je dobil prve smuči, začel hoditi v osnovno šolo in si pridobil nekaj osnov smučarskih veščin.
Na Jesenicah se mu je odprlo okno v svet.
Po osnovni šoli je najprej končal meščansko šolo in jo zaključil z malo maturo. Želja po znanju ga je gnala naprej, v večerno gimnazijo, kjer je skupaj z rednimi dijaki tudi maturiral. Kasneje je opravil še po štiri semestre študija na filozofski in ekonomski fakulteti v Ljubljani.
Koncem leta 1932 se je zaposlil v tedanji KID, kasnejši Železarni Jesenice, kjer se je po dolgih 43 letih dela marca 1975 podal v zasluženi pokoj.
Bil je navdušen telovadec, smučar in gornik.
Kot odličen mlad smučar se je že leta 1931 znašel med najboljšimi slalomisti, smukači in športniki stare Jugoslavije in ostal med njimi še tudi po drugi svetovni vojni. Mnogo časa je posvetil trenerski dejavnosti. Že v stari Jugoslaviji je postal državni smučarski trener Smučarske zveze Jugoslavije. Trener in učitelj smučanja je bil tudi pozneje v povojni Jugoslaviji kot član Združenja vaditeljev, učiteljev in trenerjev smučanja pri SZS (ZVUTS). V svojem domačem klubu je še leta 1996 uril mladino.
Bil je član jugoslovanske predvojne in povojne olimpijske reprezentance. Tekmoval je bil na olimpiadi v Garmisch-Partenkirchnu v Nemčiji leta 1936 in v St. Moritzu v Švici leta 1948. V Zakopanih je leta 1939 na svetovnem prvenstvu dosegel visoko 7. mesto, uvrstitev, ki jo je šele po 43 letih prvi presegel Bojan Križaj.
Kot član Turistovskega kluba Skala na Jesenicah, se je v družbi takratnih vodilnih gorenjskih plezalcev pričel ukvarjati z alpinizmom in postal član Gorske reševalne službe. Že leta 1932 je sodeloval v prvi zahtevnejši reševalni akciji na Mežakli, kjer se je pri plezanju smrtno ponesrečil Stanko Narad. Tej akciji je do poznih let sledilo še mnogo drugih. Izogibal se ni niti organizacijskega dela, dolga leta je pisal kroniko Postaje GRS Jesenice in kot poznavalec Triglavskega pogorja s tovariši zbiral podatke o snežnih razmerah in plazovih.
Kot dober in razgledan alpinist je spoznal stene in vrhove naših in tujih gora in o tem dolga leta redno poročal v časopisih. Opravil je nešteto plezalnih in drugih vzponov ter se posvetil tudi gorskemu vodništvu.
V svojem dnevniku ima vpisanih 11 prvenstvenih vzponov: 1934: SS Velike Martuljške Ponce (III), 1942: SS Škrnatarice (IV) in Z raz Velike Martuljške Ponce (IV), 1943: Varianta v razu Kukove špice in Centralna smer v Mali Martuljški Ponci z vstopom iz Špikove grape, 1967: SV steber Velike Martuljške Ponce (IV), 1968: Z steber v Vrhu kraj sten, Prisojnik, 1969: Z stena v Vrhu kraj sten, Prisojnik (IV+) in J stena Gamzovca, 1970: V greben Male Mojstrovke (IV), 1972: SS Prisojnika do polovice (IV).
Poleg pokalov in odličij za svoje športne nastope je od države in družbenih organizacij prejel tudi naslednja odlikovanja in priznanja:
– državni odlikovanji: red Zasluge za narod s srebrnim vencem in red Republike z bronastim vencem,
– državni športni odličji Slovenije: Bloudkovo plaketo in nagrado,
– občinsko nagrado Občine Jesenice,
– zlato plaketo ob 30-letnici samoupravljanja,
– planinska odlikovanja: Svečana listina Planinske zveze Slovenije, srebrni in zlati znak Planinske zveze Slovenije, zlati znak Planinske zveze Jugoslavije, častni znak Planinskega društva Jesenice,
– odličja GRS: častni znak GRS, priznanje ob 75-letnici GRS,
– zlato značko Smučarske zveze Jugoslavije,
– zlato značko ZVUTS pri Smučarski zvezi Slovenije za 50 let dela kot učitelj smučanja,
– Gregorčičevo plaketo.
Pomembno je njegovo literarno delo. Napisal je veliko člankov in razprav v Planinski Vestnik in razna druga glasila. Že leta 1948 je napisal priročnik Smučanje, leta 1952 priročnik Slalom, leta 1962 knjigo spominov Med gorskimi reševalci, leta 1972 vodnik Turni smuki – Julijske Alpe in leta 1985, s soavtorjem Mirom Črnivcem, vodnik Turni smuki.
Obsežni pregled priznanj in storitev je prav gotovo nepopoln, a, čeprav marsikaj ni omenjeno dokazuje, da je bil Ciril vseskozi nadvse prizadeven, marljiv, uspešen in hkrati tudi tih mož, ki je okolju v katerem je deloval, dal veliko več, kot bi bila njegova dolžnost.
