Tribuna, 30. julija 1958, št. 11/12

O naših planincih smo velikokrat pisali, pa moramo enkrat. To priča le o njihovem dobrem delu in skrbi, da bi v svoje vrste vključili kar največ študentov, ki bi poleg razvedrila spoznali še svojo domovino in tujino.
Stiki s češkimi planinci so že zelo stari. Že pred vojno so bili veliki prijatelji. Po vojni ni moglo priti do zbližanja zaradi težkih razmer, končno se je lani stanje izboljšalo, ako da so prišli Čehi k nam v Julijce in letos so jim naši alpinisti vrnili obisk. Povabili smo člana te odprave v uredništvo, da bi nam povedal nekaj zanimivosti s tega obiska. Tovariš Lado Ferjančič-Zamorc je povzel:
»Naša prva postaja na Češkem je bila Bratislava. Lepo mesto, prijazni ljudje. Iz Bratislave smo se odpeljali v Nizke Tatre, točneje v Sveti Mikulaš, veliki zimski center čeških smučarjev. Tu smo uživali 2 dni idealno smuko in izredno gostoljubnost čeških tovarišev. V naši posesti je bila majhna koča s popolno oskrbo in neskončno število prostih vozovnic za veliko vzpenjačo. Prevozili smo v dveh dneh več kot doma vso zimo. Ob tej priložnosti smo videli tudi češke reprezentante pri delu. Zares, velik užitek. Tu smo si ogledali tudi podzemsko jamo, ki bi se lahko primerjala z našo Postojnsko. Potem pa smo nadaljevali našo pot v Visoke Tatre, kjer smo se utaborili v Kelmanski chati.
V njej naj bi ostali pet dni in delali izlete, ture in smučali. Družbo so nam delali še alpinisti reprezentanti Češke in Rusije. To je bilo za nas še posebno razveseljivo in zanimivo, ker je bilo med Rusi veliko število »Himalajcev«. Plezali naj bi v mešanih navezah, da bi se med seboj čimbolj spoznali. Kolikor je bilo to za nas dobro, toliko teže je bilo za edino predstavnico našega nežnega spola, ki sicer niti ne pleza. Vendar ni mogla odbiti sodelovanja v odlični ruski ekipi. Po turi so pripovedovali, da se je odlično držala v precej težki smeri. Sploh smo videli, da je med češkimi in ruskimi alpinisti izredno veliko število žena in deklet, medtem ko jih pri nas še zdaleč ni toliko.
Čeprav smo se omejili predvsem na grebenska prečenja in čeprav so stene krajše kot pri nas, smo bili po dveh turah na dan kar precej utrujeni. Poleg plezanja je bilo obilo zabave pri smučanju. Našo čast je reševal Andrej, ki je bil poleg tega tudi glavni igralec pri snemanju za televizijo. To pa zaradi tega, ker je bil najmanjši in ga je bilo tako najlaže ujet v kamero. Prepričani smo, da je svojo vlogo dobro odigral.

Še nekaj smo opazili pri naših vzponih. Rusi, ki so navajeni na visoke gore Kavkaza in Himalaje, so plezali počasi, medtem ko smo Čehi in mi hiteli. Ker so na Češkem predvsem pozimi dobri pogoji za plezanje, imajo tudi svoje zimske tabore. Plezalci so v glavnem iz Prage in Bratislave in imajo tako kar dva dni vožnje do gora.
Prav prijetno pa je bilo ob večerih. Ogledali smo si tudi dva filma o sovjetskih plezalcih na Kavkazu,. Seveda tudi brez petja ni šlo. Kar sram me je, pa moram le priznati, da kljub slovesu, ki ga uživamo prav zaradi petja, nismo izpolnili pričakovanj. Poleg tega, da je bila ekipa sestavljena iz samih pevcev, sem bil še sam prehlajen in tako Andrej ni mogel opraviti nič, je v šali dejal.
Še to moram povedati, da je planinska kultura na Češkem izredno visoka. Ko smo nekoč na vrhu nekoliko razmetali in pustili sledove, so tovariši vse pobrali in odnesli v dolino. Slikanja pa ni ne konca ne kraja. Pri enem vzponu je skoraj več slik kot pa korakov.
Vsega je enkrat konec in tudi našega bivanja v Tatrah je bilo. Odpeljall smo se v Prago. Ogledali smo si zanimivosti in znamenitosti mesta in uživali ob izredni gostoljubnosti naših tovarišev. Še celo obdarovani smo bili. Vsak je dobil dar svojega gostitelja. Ogledali smo si tudi plezalni vrtec nedaleč od Prage. Češki Turnc se precej loči od našega. Vse je sijajno urejeno. Takoj blizu imaš krasen bazen in veliko restavracijo. Vse pri roki!
Za konec še skupen večer v prijetnem vzdušju, nato pa na vlak. Kar prijetno je bilo sedeti v njem in obujati lepe spomine na prehojena pota in nova znanstva«. Tako je končal naš alpinist Lado …








