Prejeli smo
Delo, 17. junij 1988
Kot ena izmed udeleženk izleta na Košutnikov Turn in kot je razvidno iz članka »Niso poslušali vodnika«, drugi vir informacij, želim demantirati:
1. začetek članka na 1. strani Dela z dne 13. 6. 88
2. naslov na 5. strani
S tem naslovom je bilo javnosti napačno tolmačeno vodenje izleta. V tem primeru ne bi mogli izbrati slabšega naslova, kot ste ga. Verjamem, da ste s tem hoteli samo dobro, vendar ta vaš namen na žalost ni bil dosežen.
S tem je bil prizadet dober, požrtvovalen planinec, ki je bil pri tem izigran in moralno prizadet. Bralci, ki na hitrico preberejo članek, si zapomnijo, da je imel vlogo vodnika Milan Kralj. Bil je le soudeleženec izleta, opremljen ravno tako, kot drugi planinci. Pri vzponu in sestopu je skušal ljudem pomagati iz čisto prijateljskih pobud. Prošnji Sonje Vilfan je ugodil s pripombo: da, če gre kdo z njim, je v redu, nima nič proti. Vendar ne odgovarja za nobenega, če se mu kaj zgodi. Zadnja sestopajoča skupina 11 ljudi, v kateri sva bila skupaj, je bila razbita na trojke s približno 10-metrskimi presledki. Po tej »vodniški« logiki je bil vsak prvi v trojki ravno tako vodnik kot Milan Kralj. Skrbel je za druga dva, da sta vedela, kje sestopiti v stenah brez klinov. Medtem so drugi udeleženci sestopili z vrha že pred nami, kot je kdo vedel in znal. Ljudje, ki hodijo v visokogorje v organiziranih skupinah, potrebujejo predvsem vodnika za visokogorske izlete, ne pa vodjo izleta. Vodnika, ki ima: registracijo za vodenje
ki pozna teren, po katerem se bo hodilo – da izloči ljudi, ki po njegovi presoji nimajo ustrezne opreme, ki gre z njimi na vrh in poskrbi, da pridejo vsi v dolino.
KRMEC DRAGICA, Ljubljana
