Vlak pelje na Kavkaz

Iskali smo težave, in bili veseli

Tedenska tribuna, 17. september 1963 – dLib.si

Stožec svetlobe tipa v noč. čez trhle snežene mostove nad ledeniškimi razpokami, v senco ogromne stene, kjer je noč še temnejša, še bolj hladna.
Štirje prameni svetlobe s štirih svetilk, ki jih imamo pritrjene na čeladah. Štirje gremo četverno upanje, dve vrvi imamo – dve navezi, in eno željo – en vrh.

Na drugem bregu ledenika, ki ostaja za nami, v skalah, kjer smo bili prespali, je zatrepetal plamenček. Še gori kuhalnik pri obeh sovjetskih alpinistih, ki nas čakata pod steno. Njuna skrb nas spremlja. Boris je bil ponoči zbolel in Kolja je ostal pri njem.
»Alpinist je človek, ki išče težave, pa je vesel, če jih ne najde!« je dejal ob slovesu. Tako je hotel Kolja s smehljajem prenesti razočaranje, da ne more z nami v vzhodno steno Shelde, ki je dovolj visoko ocenjena, da bi mu, ko bi jo prištel k svojim dosedanjim vzponom, prinesla naslov mojstra športa.
Samo sled rožnate barve se prižge nad gorami na vzhodu. Sivo monotonost noči bo zamenjalo življenje dneva. Mudi se nam. Še preden bomo ugasnili svetilke, bi hoteli ven izpod visečega ledenika. Stran od padajočega kamenja, ki bo oznanilo, da se je prvi sončni žarek povzpel na vrh Shelde.
Veseli bomo, če je ne, bomo našli. Nevarnosti…

Polovica noči je bila ostala na Nemškem bivaku. Debelih šest ur smo včeraj hodili do tja. In kako hodili! Kot da bi bile tekme. Zdelo se nam je, da se bomo na Sheldinskem ledeniku pod težo nahrbtnikov zarili v led. Zajetna oprema in hrane za štiri dni. Stekleni kozarci s kompotom in marmelado pa deset jajc v čeladi so vitke nahrbtnike napravila zelo »goste«.
Zvečer je bila na bivaku požrtija. Zvezde, ki so preplavile nebo, so nas z upanjem lepega vremena spodbujale, da naj pojemo čimveč. Zmanjšamo težo nahrbtnikov. Raje z manjšo težo pa hitreje.
Kavkaško briljantno vreme alpinista zapeljuje na dolgotrajne ture, kjer se jemljejo bivaki v zakup. V steni, ki je pred nami, sovjetski alpinisti v najbolj ugodnem primeru dvakrat bivakirajo: enkrat pri vzponu in drugič na sestopu.

Nočemo se zaplesti v kavkaški krog: Težji ko je nahrbtnik, bolj si počasen. Če si počasen, potrebuješ več hrane, torej težji nahrbtnik.
Morda nam uspe alpske pojme o forsiranju sten presaditi tudi na Kavkaz. Smo v odlični formi in siti do konca. V želodcu se nam zdi hrana lažja kot v nahrbtniku.
Plezati hočemo tako, kot smo navajeni v Alpah. Po navezah. Po dva in dva, drug za drugim. Na Kavkazu so navajeni drugače: V težko steno mora po šest ljudi šesterna naveza. Solo vzpon je prepovedan, dvojna naveza izjema. Če so v steni samo štirje alpinisti, potem je predpisano, da jih morata pod steno čakati dva opazovalca.
Pod silo razmer sta opazovalca Boris in Kolja. Bolni Boris…

Takšen je bil načrt. Sedaj pa: Hic Rhodus, hic salta!
Na sneženem stožcu razbite plaznice nas še vedno spremlja noč. Vrvi ostanejo v na hrbtniku in vsak st išče svojo pot. Kot da bl brusil nože, žagajo dereze zmrznjeni sneg in dletasta rezila zob najdejo v ledeniškem ledu dovolj opore.
Ledeni slap nad nami se tudi ponoči ni umiril. Kot prazgodovinska žival se zdi, ki se počasi, a vztrajno, dan in noč, plazi v globino. Ko pride na skalnat rob, se ogromni kosi ledu s treskom trgajo od celote.
Medtem ko se vzpenjamo po ledeniku, nastaja dan. Široke razpoke nas potiskajo vedno bolj k skalnatemu stebru, ki se mu smer v najspodnejšem delu izogne.
Robna zev. Med ledenikom in skalami zija prepad. Ne moremo čezenj. Po spodjedenem robu snega, nad klokotajočo vodo v globini ledenika, tipamo navzgor. Mrak zgodnjega Jutra jemlje svetilkam moč.

V velikem ozebniku, ki je s skalami in snegom zasul zev, najdemo prehod na steber. Po okopnelem kuloarju, pozni letni čas mu je pobral ves sneg, se med podirajočim kamenjem zapodimo navzgor.
»Čas bo, da se navežemo!«
Čez skalno stopnjo pred nami najbrž ne gre brez vrvi.
Potem vsak za svojo skalo postavimo možice. Vrv se je zavozlala in Peter jo potrpežljivo razvija. Razderem velikega kontrolnega možica. V pločevinasti škatli na dnu najdem listek s podatki sovjetske naveze, ki je bila tukaj pred letom. Za njimi in med nami se granitnih skal v stebru ni dotaknila plezalčeva roka.
Pripravim formular – več so mi jih dali na pot v taborišču – in svinčnik. Takšna je kontrola! Naslednja naveza bo vodstvu predložila naš listek, mi prinesemo listek, ki smo ga našli.
Nas listek:
»Alplager Elbrus«, je natisnjeno v naslovu. Potem rubrika alpinisti: Lojz Šteblaj, Ljubo Juvan, Peter Ščetinin, Ante Mahkota, »Čas«: 16. avgusta ob 6,30. Vzeli zapisek: Alpinisti iz Burjevestnika, julija 1962. Opomba: Jugoslovanski alpinisti. »Rukovoditelj«: podpišem.
Medtem ko pišem, je Ljubo že zlezel čez strmi odstavek. Lojz gre za belordečo vrvjo.
S Petrom sva na vrsti. Navezala sva se, pa zvijeva vsak polovico vrvi čez ramena in plezava oba hkrati. Dohitiva tovariša in prevzameva vodstvo.
Jutro je postalo dan. Strmi granitni zid nekaj sto metrov nad nami je že pozlačen od sonca. Skozi ozebnik se usuje kamenje. Tako obupno je stiskati glavo med ramena in čakati, kaj bo priletelo, da se raje odločimo za težje, a varne skale na robu kuloarja.
Kazalec na višinomeru se veselo dviga, stena beži pod nogami. Peklenski tempo. Puhovke romajo pod pokrove na nahrbtniku. Še puloverji so nam odveč, tako nas je stena segrela.

Čez strmo snežišče, ki je čez in čez presekalo steber, začnemo varovati. Divja jaga se počasi umiri. Na čevlje privežemo dereze, cepin, ki je prej na pomožni vrvici opletal čez nahrbtnik, gre v roko. Sva že čez sneg. Za gozdiva se v ozko zajedo, ki je nadaljnja pot. Tako prijetno zavetje je, da potegnem izza puloverja kamero. Lojz mora pozirati sredi snežišča.
»Perfektna slika. Daj, nagni se še malo, da bo videti še bolj strmo!«
Prestopa se na derezah. Pri prvih skalah energično zažene cepin čez nahrbtnik, ta pa namesto da bi obvisel na vrvici, v širokem loku odleti v globino. Snela se je zanka.
»Hudičeva…«
Takšen je pogrebni govor za cepinom.
Na poledenelih skalah ne snamemo derez. Shelda se nas sedaj že bolj energično otepa. Treba je zasekati stopinje, pretehtati vsak korak navzgor.
Dosežemo veliki ledeni ozebnik in sonce. Peter varuje na robu svetlobe in sence. Gazim v sneg, ki mu je sonce popilo vso trdnost. Umaknem se v skale. Pa se kmalu izrode v previse in moram nazaj v sneg. Na robu med skalami in ledom se peham navzgor.
Iščem zavetja previsov, senco. Tam je sneg še trd. Če hočemo biti nagli, ne smemo stran s snega. Samo ozebnik nam lahko pomaga ohraniti hitrost.
Na koncu žleba je široka granitna ploščad. Voda se cedi čeznjo, pravi hudourniki, Počitek. Peter me drži na vrveh in že se na glavo postavim v potoček. Medtem ko meljem čokolado in sladkor, je na vrsti on, da porine glavo v vodo.

Še čudno, da vode ne zmanjka! Takšna žeja. Pa saj je snežišče, ki napaja naš vodovod, veliko za dva raztežaja vrvi.
Čezenj smo.
Sedaj je treba glavo že močno nagniti nazaj čez vertikalo, da vidiš vrh. Steber je postal zid. Klini, ki so vso pot opletali za pasom, se pod udarci kladiv preselijo v skale. Raztežaj za raztežajem. Vedno bliže smo škrbini na grebenu. Više ko smo, več je ledu in snega.
Ledena opast pripelje v škrbino. Najdem prostor za počitek.
»Na grebenu smo!«
»Je kaj klinov?« sprašujejo. »Ne! Ne najdem nobenega!«
»Morajo biti, saj si na prečenju Shelde.« Napenjam oči. Bolščim v skale nad seboj. Opazim jekleno uho in zanko za spust, ki je privezana vanj.
Skupaj smo. Peter se izza očal smeji v zahodno steno pod nami, Ljubo varuje Lojza.
Kakšni zobje in kako spodjedeni stolpi. Sedaj razumem, da plezajo prečenje Shelde tudi deset dni.«
»Koliko je ura?«

S sosednjega vrha – Pika Ščurkovskega se oziramo k steni Vzhodne Shelde, ki smo jo bili preplezali. Vzhodna Shelda je z višino 4300 metrov najvišji vrh široke gore. Vzpon (vrisan je s polno črto) po stebru nas je pripeljal nanj, po skalah na grebenu in čez previse pa smo sestopili (pikčasta črta) na jug.

»Šele pol dvanajstih. Dober čas. Tukaj naj bi bili po opisu z nočjo.«
Zadnjih dvesto metrov stene ne dovoli, da bi jih predirkali, kot smo spodnji sedemstometrski steber.
Na grebenu je mraz. Iz vzhodne stene smo se umaknili v severno, kjer je veter na vsako poličko in na vsak stolp nalepil pršič. Plezanje je postalo zelo resno. Zabijem klin, da si upam naprej čez poledenele skale.

Dosežemo vrh stolpa. Spustimo se na drugo stran in vršni stolp, ki nas čaka, nam zapre sаро.
»Saj to je zeksar!«
So poči pred nami res šeste stopnje? Bo treba iz nahrbtnikov potegniti lestvice?
Prepad na obe strani. Prečim snežišče. Na vrsti je Peter. Vrv, ki mi teče čez rame in skozi roke, ko ga varujem, poteka mnogo hitreje, kot sem pričakoval. Še preden je pri meni Ljubo, Petru zmanjka vrvi. Za njim grem.
Vodim. Sežem čez previs, prsti morajo razkopati pršič, da najdem prijem. Za sabo potegnem noge. Kako vesel sem starega klina, ki mi je v oporo. Potem zabijem nove. Konec vrvi.
Še enkrat zamenjava. Peter se drzno loti zajede. Našla je svojega mojstra.
Prestopiva v južno steno. Na sonce. Trideset metrov je še do vrha. Planeva nanj. Čez pol ure smo na vrhu vsi štirje. Pol dveh je ura. Po moskovskem času.
Sedaj je doma šele poldne…
Osem polnih konzerv je na vrhu in možic s podpisi. Eden od štirih alpinistov, ki so si bili po lažji poti prinesli na vrh hrane, da bi pri nameravanem prečenju Shelde manj tovorili, je konzerve nosil za druge. Pri sestopu se mu je odlomil rogelj, za katerega je obesil vrv za spuščanje.
Lakota ne prenaša lepote. Prej smo videli konzerve kot Ušbo lepotico med gorami, ki je naša soseda. Čokolada počasi dovoli dojemanje izrednih gora.
»Ušba!«
»Samo roko bi stegnil, pa bi se je dotaknil.« Ogromna ledena stena in dva vrhova. Severni zavit v led in opasti, južni rumen od granitnih previsov.
Le zakaj je letos tako nedostopna? Prepovedana, zakrita. Smrt šestih najboljših sovjetskih alpinistov je zaprla vrata do njenega vrha.

»Ali mislite bivakirati na vrhu?« priganja Ljubo. »Gremo že.«
Po grebenu iščemo pot v dolino. Tisoč metrov pod nami je ledenik pod severno steno Ušbe, kamor sestopamo. Plezamo navzdol.
Ne gre več. Razvežemo se in pripravimo dvojno vrv za spust. V zabitem klinu zamenjam zanko. V globino vržem vrv. Pade čez previse. Je segla do police, je obvisela v zraku?
»Kdo gre prvi?« »Ti?« Potem smeh: »Boš saj preskusil klin.«
V vrvnem sedežu drsim po zraku mimo previsov. Dosežem polico. Medtem ko po zračni poti prihajajo tovariši, že zabijam nov klin.
»Danes nam pa gre, kaj?«
Spust za spustom in ob petih smo že v sedelcu, na začetku sneženega kuloarja. Po njem sestopamo.

Dvesto metrov nad ledenikom nas ujame noč. Na odstavku v grebenu, kjer se zdi, da bomo varni pred padajočim kamenjem, zravnamo ploščad. Za posteljo razpletemo vrv po skalah
Sem za kuharja.
Prijatelji so že oblekli puhovke, zlezli v »slonove noge« – spalne vreče do pasu – se zavili v vreče za bivakiranje.
Juha je gotova, gospodje.
Potem štejemo. Vsak po deset žlic in potem še vsak tri. Rezancev ne štejemo… Nova juha. Spet se oblizujemo,
Samo sneg za čaj še pristavim, potem ležem. Kuhalnik mi brni ob glavi, uspava tovariše.
V krop stresem čaj in skozi dišeči oblak se oziram k prepadnemu vrhu med zvezdami. Izginja v meglah spomina.
Vesel sem, da smo bili kos težavam. Sedaj bi bilo vseeno, če bi bilo tudi teže. Iskali smo težave, pa se veselili, če jih nismo našli… Tako trdno spijo, da jih ne zbudim. Sam popijem ves čaj.

ANTE MAHKOTA

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja