Delo, 23. avgust 1993
Pišeta dr. MIHA ZAJEC in CIRIL TOVŠAK
V reševalni akciji je sodelovalo sedem udeležencev. Vodstvo akcije je prevzel dr. Miha Zajec. Pričeli smo spuščati ponesrečenca po snežišču. ledu in dalje po melišču in strmini navzdol. Reševanje je bilo težavno in mučno za ponesrečenca in za reševalce. Žalosten je bil pogled na Vilija z zaprašenimi očali in gosto sivo brado ter prstenim izrazom na obrazu. Za vedno mi bo ostal globoko v spominu. Miha mu je očistil prašna sončna očala, rekoč: »Da boš lahko videl, kako urejamo stvari!«
Popoldanske ure so hitro minevale in že se je pričelo temniti. Reševanja nismo smeli prekiniti, kajti noč nas je ujela na zaledeneli polici in poškodovanega smo morali za vsako ceno umakniti v nižje zavetje, primernejše za bivakiranje. Z Zdenko sva ostala na sidrišču varovanju, Joco je bil nižje za en raztežaj, za naslednji raztežaj nižje pa je bil Miha z Vilijem v zaledeneli strmini. Trije pomočniki so nas zapustili. Pri ponesrečencu smo ostali Miha, Joco, Boris, Majda. Zdenka in jaz. Toda Vili je bil še vedno na strmem pobočju z Mihom, ki je tam čakal na pomoč za premik naprej. Joco je sporočil: »Ciril, odveži vrvi, pojdi nad polico desno in se spusti do Miha.« To sem napravil in čez nekaj časa sem bil pri ponesrečencu. Z Zdenko sva pripravila sidrišče, medtem sta se nam pridružila še Joco in Boris in pričeli smo z zadnjim spustom po strmini navzdol. Spust je bil dolg dva raztežaja in uspešno smo prišli do primernega mesta za bivakiranje. Zbrali smo oblačila in opremo za pripravo bivaka.
Tako je reševanje trajalo do 23. ure, ko smo ponesrečenega namestili v primerno zavetje in ga še dodatno zavarovali proti mrazu. Z njim sta na višini 5150 metrov čez noč ostala Miha in Joco Miha je odredil, naj se ostali odpravimo v dolino in čimprej pošljemo pomoč, kajti tukaj nismo mogli več koristiti; samo zmrzovali bi vso noč, na poti do Arikipe, ki je bila oddaljena 50 km, pa smo imeli možnost, da preživimo. Imel je prav. Na pot smo se odpravili Majda, Menka, Boris in jaz; okoli 23. ure ponoči z višine 5150 m.
Miha je še pripomnil: »Hodite skupaj, Ciril pozna pot.« Sam pa nisem bil prepričan, da je tako. Vedel sem samo, da moram poiskati še preostalo opremo, ki sem jo ob začetku reševanja »nekje« pustil. V temi nisem bil prepričan, da bom še kdaj našel fotoaparate in ostalo opremo, vendar se mi je kljub vsemu posrečilo.
Na sedlu smo se vsi štirje srečali in skupaj nadaljevali pot v dolino. Dekleti sta razmeroma hitro napredovali, midva z Borisom pa sva nekoliko zaostala. Tako sta se dekleti začeli oddaljevati in njunih brlečih svetilk v temi kmalu ni bilo več zaznati; ločili smo se. Sestop je postajal v noči vse daljši in vse bolj utrujajoč. Iskala sva streho toda v taki noči je bilo videti mnogo hiš, samo prave nikjer — fata morgana. Že se je porajalo jutro, dekleti sta bili neznano kje, midva pa sva ubirala pot po vijugasti cesti v dolino. Hodila sva in hodila, poti ni bilo ne konca in kraja. Počasi sva pričela dvomiti, da sva na pravi poti, dvom je postajal vse večji, dokler ob 5. uri zjutraj končno nisva ugledala luči našega džipa. Iz Džipa je izstopil Branko s plastenko vode v rokah in nama jo ponudil. Po napornem predhodnem dnevu in dolgi noči brez tekočine nama je bila voda nadvse potrebna. V džipu je bila oprema za reševanje — sanke, in kar je glavno, tudi trije naši udeleženci, ki so bili namenjeni v reševalno akcijo. Vilija smo sicer spravili na 5150 m višine in opravili bivakiranje, toda še vedno je bil visoko v gori in treba ga je bilo spraviti v dolino, da bi mu lahko nudili potrebno zdravniško pomoč. Zanesti se je treba nase. Z džipom so odpeljali proti gori reševalce in opremo ter se čez pol ure vrnili po nas in nas odpeljali v Arikipo. Akcijo reševanja je v Arikipi pripravljal in spremljal naš vodja odprave Janez Pretnar. Opravil je razgovore z vojsko, odobrili so mu »celo« helikopter. Žal reševanje ni bilo uspešno, zato je prišla na pomoč gasilska ekipa 11 reševalcev. Toda prišli so reševat v športnih copatih in brez vsake prepotrebne prave opreme. Zato je bilo treba najprej najti dovolj naše opreme, da bi tako na reševanje lahko odšla druga, ustrezno opremljena ekipa. Med tem so naši udeleženci odprave, ki so prišli iz doline zjutraj, na klasičen način prenesli ponesrečenca na sedlo in dalje po poti v dolino do vznožja gore, kjer je bil za prevoz pripravljen džip. Tako gasilcev sploh nismo več potrebovali.
Ponesrečenca je naša reševalna ekipa prepeljala v bolnišnico v Arikipi, kjer so mu nudili zdravniško pomoč in čez nekaj dni se je lahko z nami vrnil domov. Povedati je treba, da reševanje v gorah Andov v Peruju ni organizirano. Helikopter ima samo vojska, organiziranega planinskega delovanja nimajo in s tem tudi ne organizirane reševalne službe. Iz vsega tega je treba povzeti nauk za nadaljnje obiske v gorah Andov: da si pač moramo pomagati sami, če pride do nesreče. Naslednji ponedeljek smo preživeli v vožnji do kanjona Colca. Globino kanjona in slikovitost pokrajine smo občudovali na razgledni točki Kondorjevo gnezdo. Na poti nazaj v Arikipo smo se ustavili v kraju Chivay, kjer smo uživali v termalnem kopališču. V sredo smo si iz letala ogledali 100 km2 obsežno pampo in geoglife, velike 180 in več metrov. Posebna znamenitost je akvedukt — vodovod, ohranjen iz obdobja Inkov, ki napaja dolino z vodo, napeljano iz 200 km oddaljenih Andov. To je tudi edini vir vode v dolini. Znano je, da v zadnjih osmih letih v tem kraju ni bilo padavin. Odpeljali smo se tudi na polotok Parakas. od tu pa na otočje Belastas, ki je po favni podobno otočju Galapagos. Videli smo številne pelikane, morske leve, pingvine in kormorane. Pot smo zaključili v prestolnici Peruja, v Limi, od koder smo poleteli do Caracasa, dalje v Rim in Benetke, od tam pa že z našim avtobusom do Ljubljane, kjer je bil pred mesecem dni začetek naše treking poti po gorah Andov. Vrnili smo se obogateni z znanjem, novimi življenjskimi izkušnjami, med nami pa so se stkale nove vezi prijateljstva.
Konec
