Slovenske novice 25. avgust 2024
INTERVJU
Kot prvi Slovenec je osvojil najvišje vrhove vseh celin, preplezal je kar deset osemtisočakov. Zdaj v Himalajo hodi zaradi humanitarne dejavnosti, po Sloveniji pa potuje razstava Viki in Stipe – 50 let prijateljstva.
že pol stoletja. Foto: Tina Horvat
Viki Grošelj je svojo alpinistično pot začel že v šestem razredu osnovne šole, ko se je s ponarejenim podpisom staršev vpisal v Alpinistični odsek Ljubljana Matica. Zdaj dvainsedemdesetletni gorski reševalec in gorski vodnik se je v želji, da bi lahko samo plezal, najprej vpisal na poklicno šolo za mizarja, s 24 leti pa je postal bruc na fakulteti za šport in po diplomi športni pedagog.
V zgodovino alpinizma se je vpisal pred 49 leti, ko je z legendarno odpravo Makalu osvojil prvi slovenski osemtisočak, nato pa je kot prvi Slovenec osvojil najvišje vrhove vseh celin. Dolgo je veljal tudi za Slovenca z največ osvojenimi osemtisočaki, saj jih je preplezal kar deset. Vrhunski alpinist zdaj v Himalajo hodi zaradi humanitarne dejavnosti, po Sloveniji pa že eno leto potuje razstava Viki in Stipe – 50 let prijateljstva, ki trenutno gostuje v Tržiču.
Po Sloveniji že več kot eno leto kroži razstava o 50 letih prijateljstva med vami in hrvaškim alpinistom Stipetom Božičem. Kaj bi dejali ob tej res lepi obletnici?
Joj, kako čas hiti! Teh 50 let je minilo tako neverjetno hitro, da se tega komaj zavedam. Seveda bi oba raje videla, da bi bil naslov razstave Stipe in Viki – 20 let prijateljstva, a tako pač je (smeh). Na odprtju in tudi sicer v šali vedno poveva, da Jugoslovanska ljudska armada (JLA) sploh ni bila tako slaba stvar, saj sva se midva spoznala v Bovcu med služenjem vojske. Obnavljali smo mejne kamne in po vseh gorskih enotah so pobrali vse, ki so imeli povezavo s hribi. Ko sva se tam spoznala, sva se dogovorila, da bova kaj skupaj splezala tudi po vojski, a da se bo razvilo tako dolgo in lepo prijateljstvo, si nisva mislila. Začela sva v Paklenici, nato na Mont Blancu, potem sva šla že kmalu v Himalajo. Postala sva ena najdlje delujočih navez, predvsem kar se tiče Himalaje in odpravarstva. Jugoslavija je razpadla, midva pa sva ostala. Previharila sva vse viharje in leta 2022 je na pobudo Slovenskega planinskega muzeja nastala ta razstava, ki že leto in pol intenzivno potuje po Sloveniji in Hrvaškem. Vrednost te zgodbe vidim tudi v tem, da se je najino prijateljstvo ohranilo še po razpadu nekdanje države. S Stipetom zadnja leta nisva več toliko prisotna v gorah, sva pa zelo aktivna v drugih dejavnostih, pri pisanju knjig, snemanju filmov, tudi s to razstavo, skratka, projektov nama ne zmanjka.
Pred kratkim ste se vrnili iz Himalaje, torej niste naredili križa čez Nepal, kakor bi mogoče lahko sklepali iz vaše knjige, ki ste jo napisali o raziskovanju Nepala po dolgem in počez …
V bistvu sem ga naredil – jeseni 2021, ko sem dokončal to serijo potovanj. Vendar je bilo takrat jasno, da mojih poti v Himalajo še zdaleč ne bo konec. Na seznamu mojih belih lis, torej območij, kjer še nisem bil, jih je še kar precej, čeprav je bil moj zadnji obisk že šestdeseti. Z največjim veseljem hodim v Nepal, vedno znova me prevzame. Leta 2015, ko ga je prizadel rušilni potres, sem dobil dodatno motivacijo, in to je humanitarna dejavnost. Potres sem sam doživel in tudi preživel, pri tem pa začutil veliko grozo in stisko ljudi, ter se odločil, da jim bom pomagal. Od takrat še bolj intenzivno hodim tja, mislim, da je bilo zdaj že trinajstič po potresu. Vsakič zbrano pomoč prinesemo in jo razdelimo neposredno med ljudi. Odprli so se tudi novi projekti, šolanje potomcev šerp, s katerimi smo sodelovali v času odprav. Torej, križ čez Nepal še zdaleč ni narejen. Nasprotno, upam, da bom še dolgo lahko hodil tja, saj me to izpolnjuje in navdušuje enako kot v časih mojega vrhunskega alpinizma.
Kako je na vaš alpinizem gledala žena, predvsem na vašo pogosto odsotnost?
Vem, da je bilo zanjo zelo težko, a me je kljub temu podpirala. Mislim pa, da je zadnja leta kar pomirjena, čeprav je bil tisti potres tudi zanjo velik šok, saj sem bil v hujši nevarnosti kot med plezanjem. Zdaj gre v Nepal večkrat z menoj, lani sva doživela čudovito potovanje in tudi za prihodnje leto imava eno že v načrtu.
Menda zdaj z njo hodite celo na morje! Za alpiniste to ni najbolj značilno …
Morda ne delujem kot človek morja, a ga imam rad, tako kot hribe. Vse življenje sem tudi poklicno hodil na morje, kot učitelj v šole v naravi in na razne tabore. Zadnja leta pa sem celo več na morju kot v hribih.
Kako vas je zaneslo v alpinizem?
Radovednost. Tamle čez (pokaže proti Šmarni gori in Grmadi) v tistih skalah se je začelo. V šestem razredu osnovne šole smo se otroci s kolesom podili tukaj po Guncljah in nekoč nas je zaneslo pod Grmado, kjer sem videl ljudi, ki plezajo. Radovednost nas je odpeljala tja in povedali so nam, da imajo plezalno šolo in da potrebujem potrdilo staršev, če se jim hočem pridružiti. Čez eno uro in pol sem že postal član Alpinističnega odseka Ljubljana Matica. S kolesom sem pohitel domov in sam napisal, da dovoljujem vpis, ter podpisal starše.
Že v šestem razredu? In kaj je potem rekla mama?
Takrat še ni bilo interneta in vse te tehnologije, zato se je to dalo nekaj časa še skrivati. Bili so drugi časi, a to je bil vseeno hud prekršek. Res pa je, da sem bil takoj pod strokovnim nadzorom in vodstvom odraslih in izkušenih plezalcev, zato nisem mogel delati neumnosti. Ta nadzor mi je zelo pomagal, da sem preživel tista tri, štiri najhujša leta, ko sem bil kot mlad teliček, še okoren in neroden, in takrat se ti lahko res kaj hudega naredi.
Kaj štejete za svoj največji uspeh?
Težko vprašanje. Mogoče to, da mi je uspelo slediti stvarem, ki so me izpolnjevale. Zelo sem se lovil z izbiro poklica, izhodišče ni bilo najboljše, v osnovni šoli nisem bil vzgled dobrega učenca, saj me je zanimalo vse drugo kot šola. Bil pa sem zelo radoveden. Ko sem padel v alpinizem, sem čutil, da je to tisto pravo zame. Zdelo se mi je, da bom tako in tako vse življenje samo plezal in ne potrebujem drugega. Nato so mi doma razložili, da je vseeno fajn, če imaš poklic. Odločil sem se, da bom mizar kot moj oče, samo da bom imel mir, in naredil poklicno šolo, nato pa sem pri 24 letih postal bruc na fakulteti za šport. Takrat sem začutil, kaj me zanima, in v bistvu sem zelo dobro izbral. Ves čas sem z veseljem opravljal službo športnega pedagoga, otrokom sem želel kar najlepše približati šport, predvsem naravo. Poleg tega mi je vzporedno s poklicem uspelo tudi v alpinizmu, ki me je zelo izpolnjeval. Ob tem pa tudi družinsko življenje, ki ga štejem za zelo lepo, čeprav bi morda žena in sin zaradi vsega, kar sem počel v hribih, kdaj rekla drugače … Dober občutek je tudi, da zdaj, pri mojih 72 letih, sediva tu in se pogovarjava. In da se pri tem pretirano ne motim, ne pozabljam … in se ne ponavljam … (smeh). To se mi zdi za moja leta kar dober dosežek.
Ali lahko razložite nekomu, ki ni alpinist, kako in zakaj alpinizem tako izpolnjuje ljudi?
Alpinizem jaz jemljem kot raziskovanje neznanega, in to me zelo privlači. Je veliko več kot šport in ni le plezanje po gorah, ampak je način življenja. Poleg plezanja je bil alpinizem zame odpravarstvo, raziskovanje, fotografiranje in pisanje. Zadnje sem počel zato, da ti zame pomembni trenutki ne bi zbledeli. Zapisoval sem si jih, in ko so bili prvi teksti objavljeni v Planinskem vestniku, sem bil kar malo ponosen. Potem so prišli prve knjige in teksti za Sobotno prilogo Dela. Slednje je bilo, v dobrih časopisnih časih, ko še ni bilo interneta, kar velika stvar. Tu je še stik s svetovnim vrhom alpinizma, s preostalimi plezalci, učenje od njih, pa humanitarnost, ki mi daje veliko zadovoljstva zdaj, ko lahko več pomagam. V tistih prvih časih mi, takrat jugoslovanski alpinisti brez pomoči države ne bi mogli nikamor. Pa predavanja, s katerimi sem obredel vso Slovenijo, pol Evrope in del sveta. Alpinizem je zame polna oblika življenja, nikoli se nisem spraševal, kaj naj počnem, da mi ne bi bilo dolgčas.
Bili ste tudi član legendarne odprave na Everest leta 1979, a vam ni uspelo priti do vrha. Vendar je v tistem času veljalo, da če je bil eden iz odprave na vrhu, ste bili vsi …
Seveda, to je bila za nas vse velika evforija. V tistih časih je bilo to, kot da bi potovali na drug planet. To je bila ena od pozitivnih plati socializma. Nič ne jadikujem po starih časih, daleč od tega, ampak tisto bratstvo in enotnost ali vsi za enega in eden za vse je bilo res pomembna vrednota. Zame je bilo pri tem najbolj pomembno, da sem res dal vse od sebe. Z Marjanom Manfredo sva preplezala eno ključnih mest na višini 8200 metrov in morala zaradi omrzlin odnehati. Vsi smo bili ganjeni in navdušeni, ko je najprej uspela Nejcu Zaplotniku in Andreju Štremflju, potem pa še Stanetu Belaku – Šraufu, Stipetu Božiću in Angu Phuju. Slednji se je pri sestopu smrtno ponesrečil, in to nas je zelo potrlo ter zameglilo naše veselje nad doseženim.
Kako bi komentirali dogajanje na Everestu zdaj, ko je tam masovni turizem?
Na Everestu se ne dogaja čisto nič novega. Podobno se je, na primer, pred 50 leti dogajalo v slovenskih in drugih evropskih gorah. Najvišje gore so vedno zelo privlačne in tudi pri nas smo v duhu tistega časa naredili veliko napako, ko smo hoteli Triglav približati »ljudskim množicam«. Namesto da bi ljudje svojo pripravljenost izboljšali, se je zgodilo ravno obratno. Goro smo začeli prilagajati svojim sposobnostim. Podobno se je dogajalo pred 30 leti na Mont Blancu. Pred leti sem bil tam kot vodnik, v vrsti smo hodili od zadnje koče do vrha, in sem si rekel, da se tega ne grem več. Vse to se je zdaj preselilo v Himalajo. Standard ljudi se je dvignil, finančno so bolje preskrbljeni, osvojiti najvišji vrh sveta je izjemno doživetje in ljudje si to pač plačajo. To je čisti turistični produkt in v tem se strinjam z Reinholdom Messnerjem, ki pravi, da je to ekstremni turizem in nima več nobene zveze z vrhunskim alpinizmom.
Pa se tega ne da nekako zaustaviti?
Dokler bo povpraševanje, bo tudi ponudba. Zadnja, ki bi to poskušala omejiti, je nepalska vlada, ki ima velikanski finančni interes. Samo dovoljenje na osebo znese 10.000 dolarjev. Poleg države pa tudi šerpe, saj, čeprav so najbolj izpostavljeni nevarnostim, za njihove razmere dobro zaslužijo in od tega živijo. Nastaja pa velik ekološki problem. Ob takih množicah ljudi nastajajo gore odpadkov, in to je katastrofa, če nista urejena transport in recikliranje. Po eni strani se zelo trudijo, seveda iz poslovnih razlogov, in tabor poskušajo ohraniti čist, saj nihče ne bi prišel v bazo, ki bi bila videti kot smetišče. Zanimiv fenomen teh ekoloških prizadevanj so znameniti shit driverji, eden bolje plačanih poklicev v Nepalu. To so domačini, ki sode, polne fekalij iz baznega tabora, naložijo na jake in jih odženejo do vasi, kjer s tem nato gnojijo polja. Večji problem so enormne količine klasičnih smeti, konzerv, opreme, ostankov … Kam vse to odnesejo, se ne ve. Mislim, da v eni od vzporednih dolin Kumbuja pod Everestom nastaja ogromno smetišče. A problem smeti je problem vsega razvitega sveta.
Z Reinholdom Messnerjem sta velika prijatelja in pozimi letos sta imela skupno turnejo ob predstavitvi svojih knjig. Takrat sta povedala, da boste šli letos na Triglav. Vam je to že uspelo?
Ravno pred nekaj dnevi smo se dobili v Söldnu. Z ženo namreč hodiva na tradicionalne počitnice v Dolomite in se vsako leto srečamo. A letos smo ugotavljali, da bo moral Triglav še počakati. Reinhold je namreč povsem zaseden. Prav neverjeten je, koliko obveznosti si zada in jih z veseljem opravi. Prišel je naravnost iz Tibeta za tri dni v Sölden, nato je že odpotoval v Gruzijo na gorniški festival. Septembra bo star 80 let in ta njegova energija je izjemna.
O njem kroži na stotine laži in tračev. Kakšen je v resnici?
Povsem logično je, da se za dobrim konjem vedno praši. Na svetu je veliko zavisti. Ne le v Sloveniji, povsod je je preveč … Jaz ga zelo cenim, saj ima zelo izostren občutek, kaj je pomembno in kaj ni. Prav gotovo je eden največjih alpinistov, zagotovo pa največji himalajec našega časa. Vedno je znal svoje izjemne ideje tudi udejanjiti. To je tisto, kar ga dela velikega, celo največjega.
Lani so mu v Guinnessovi knjigi rekordov odvzeli prvenstvo pri vseh osvojenih osemtisočakih, češ da ni bil na pravem vrhu Anapurne, in to na podlagi trditev nekega Eberharda Jurgalskega, ki sploh ni alpinist. Kako vi gledate na to?
Mislim, da je bila tu vmes neka osebna zamera Eberharda Jurgalskega, ki, kolikor je meni znano, sploh nikoli ni plezal v Himalaji. Se je pa očitno lotil nekakšnega preračunavanja in primerjanja fotografij. Ni mi jasno, kako mu je to sploh uspelo izračunati. Poleg tega se vrhovi zaradi podnebnih sprememb zadnja leta talijo, posebno Anapurna, ki je snežni vrh, in se s tem znižujejo. Zato menim, da so danes vsi, ki osvojijo vrh Anapurne, lahko celo nižje, kot sta bila Messner in Hans Kammerlander. Skratka, to je zelo bizarna zgodba, in čudi me, da Guinnessova knjiga rekordov uporablja take načine. Tudi Ed Visteurs, ki ga je Jurgalski potem postavil kot prvega človeka, ki je osvojil vse osemtisočake, je izjavil, da gre za norost. Rekord je zavrnil in rekel, da je bil Messner nesporno prvi in da so se vsi od njega lahko le učili, saj je absolutni car v alpinizmu. To je bil res nepomemben in nesmiseln vihar v kozarcu vode.
Dolgo ste veljali za Slovenca z največ osvojenimi osemtisočaki, potem vas je »premagal« zamejski Slovenec Roman Benet, ki je z ženo Nives Meroi, italijansko državljanko, preplezal vse osemtisočake. Iskreno, ste takrat vseeno pomislili, da bi šli v tekmo z njim?
Niti malo tekmovalnosti ni bilo pri tem mojem projektu. Prepričan sem, da nihče od nas, ki smo iskreno predani alpinizmu, tega ni počel za rekorde ali kot tekmo z drugimi. Z Romanom Benetom niti nisva mogla tekmovati, saj sem jaz takrat, ko je on začel, že končal ta projekt zaradi družine in drugih razlogov. Kot drugo, njegova zgodba je bila povsem ločena od moje oziroma od slovenskega alpinizma. Kot italijanski državljan je opravil vse svoje vzpone na osemtisočake in v svetovnih statistikah se njegovi dosežki štejejo za Italijo. Šele pred leti je postal tudi slovenski državljan. Seveda pa sem navdušen nad njunimi vzponi, ki sta jih opravila v minimalističnem slogu, brez pomoči šerp in dodatnega kisika. O njuni izjemni zgodbi sem tudi pisal v svojih knjigah. Dosežki kolegov so bili zame vedno le dodatna motivacija, da je nekaj mogoče, da se da. Vedno sem se veselil vrhunskih dosežkov drugih plezalcev.
Tina Horvat
