Barvna fotografija je prinesla drugačne pojme
Nekoč so ljudje v in med gorami opazovali macesne predvsem zato, ker so vedeli, kaj začetek njihovega rumenenja pomeni. Da se poletje izteka. Da bo treba spraviti živino v dolino. Da prihaja sneg. Da se bo svet za nekaj mesecev zaprl. Danes se zdi skoraj nasprotno. Rumenenje macesnov je postalo dogodek. Skoraj praznik. Nekakšna sezonska norost, ki jo spremljajo vprašanja, kje so letos najlepši, ali so že dosegli vrhunec obarvanosti in koliko dni bo trajalo, preden bo veter raztresel iglice po grapah in jih prekril prvi sneg. Gore za nekaj tednov postanejo kulisa velikega romanja vse bolj posplošenih novinarjev, turistov, fotografov, planincev, vplivnežev in vseh, ki bi radi ujeli tistih nekaj dni popolnosti.
Pri tem je zanimivo, da množično občudujejo prav proces umiranja. Macesen ni češnja v pomladnem cvetju, ki izstopa kot bela nevesta iz pomladnega še neozelenelega gozda, ni nekoč tako čislana planika in ni encijan. Žafranov ni včasih nihče niti pogledal, ker so … Macesnova zlata barva ni vrhunec življenja, temveč začetek vsakoletnega konca. Drevo se pripravlja na zimo. Odmetava tisto odvečno, kar je zraslo kot ščit skozi poletje. Če bi na stvar pogledali brez romantične navlake, pravzaprav občudujemo razkroj letnega cikla. Pa vendar nas ta prizor privlači bolj kot pomladna eksplozija zelenja. Morda zato, ker je minljiv. Ker vemo, da bo izginil.
Matevž Lenarčič trdi, da je kako ljudje vidimo svet okoli sebe, odvisno od vsega, kar smo. Nekaj prinesejo predniki, nekaj vzgoja, nekaj knjige, nekaj življenje samo. Dva človeka lahko sedita na istem vrhu in gledata isto pobočje, pa ne bosta videla istega sveta. Eden bo videl skoraj religiozno lepoto jesenske pokrajine, drugi lesno maso, tretji turistični produkt, četrti potencialno traso ceste. Verjetno tudi psihopat, če zaide v gore, gleda iste macesne kot vsi drugi. Le da v njih morda ne prepozna ničesar, kar bi ga nagovorilo. Morda vidi le deske, dobiček ali oviro, ki jo je treba odstraniti. Lepota namreč ni v drevesu, ampak v opazovalcu.
Družabna omrežja so to staro človeško občutljivost za barve in minljivost samo pomnožila. Rumeni macesni so ustvarjeni za sodobni svet. Modro nebo, sive stene in žareče zlati gozdovi ustvarjajo prizore, ki jih imajo algoritmi radi skoraj tako zelo kot ljudje. Zato se je spremenil tudi razlog obiskovanja gora. Včasih je bila fotografija spomin na doživetje. Danes je pogosto doživetje zgolj pot do fotografije. V gore ne gremo več samo gledat macesnov. Gremo proizvajat dokaz, da smo jih videli.
Ampak pod vso to digitalno evforijo je nekaj starejšega. Nekaj, kar je obstajalo že dolgo pred telefoni in sateliti. Človeka od nekdaj privlačijo stvari, ki minejo. Sončni zahod, megla nad dolino, prvi sneg, zadnji cvet. Lepota pogosto nastane šele takrat, ko vemo, da ne bo trajala. Macesni so morda samo najbolj očiten primer tega. Njihova zlata barva je opomnik, da vse teče proti koncu, vendar na način, ki ni strašljiv. Narava nam vsako leto pripravi lekcijo o minljivosti, mi pa jo sprejmemo kot estetski dogodek.
Potem pa neko noč zapade sneg. Parkirišča se izpraznijo. Objave se preselijo drugam. Rumeni vršaci izginejo pod belino. In macesni, zaradi katerih smo še včeraj vstajali ob štirih zjutraj, ostanejo sami s svojo zimo. Kot da se ni zgodilo nič posebnega.
Kar je morda tudi največja modrost vse zgodbe. Narava ne prireja predstave za nas. Macesni ne rumenijo zaradi fotografov. Ne zanimajo jih všečki, članki in občudujoči komentarji. Sledijo svojemu ritmu, starejšemu od vseh naših tehnologij in obsesij. Mi pa vsako leto znova hitimo gledat njihovo umiranje ter ga razglašamo za vrhunec lepote. In morda imamo prav. Kajti marsikaj je lepo prav zato, ker vemo, da bo jutri izginilo. In ker nekje globoko v sebi slutimo, da smo tudi sami del iste zgodbe.
Pred nekaj leti sem nekomu napisal, naj v objavo ne nalaga 50 pretežkih fotografij macesnovih vejic. Najbrž ni razumel, …
BŠ
