Prepoved plezanja za določen čas je bila nekoč tradicionalna oblika »rangiranja« v alpinističnih klubih (odsekih) — O tem (še) ne pišejo zgodovinarji, ker zgodovino (pač)ustvarjajo vedno le zmagovalci
Poljski alpinist Andrzej Marcisz se je te dni vrnil k razmišljanju o dogodku, ki ga spremlja že precej več kot štiri desetletja. Poleti 1980 je bil izbran za alpinistični tabor v Chamonixu, vendar je bil tik pred odhodom izključen. Razlog? Solo vzpon brez vrvi po zahtevni smeri v domačih plezališčih. Na vzhodu, tudi v Sloveniji, so bili to pač drugačni časi in kazni ter prepovedi so se pogosto, a ne prav za vse, dosledno izrekale.
V času, ko so (tudi) v poljskem alpinizmu na solo plezanje gledali precej drugače kot danes, je vodstvo ocenilo, da takšno ravnanje kaže na pomanjkanje zrelosti za odpravo v Alpe. Marcisz je ostal doma, njegov prijatelj in soplezalec Piotr Lose pa je odpotoval v Chamonix.
Nekaj dni pozneje je Piotr skupaj z Michałom Jaroszewskim poskušal preplezati znameniti Bonattijev steber v steni Malega Druja. Ujela ju je huda vremenska fronta. Jaroszewski je v nesreči umrl, Piotra pa so reševalci našli še živega, toda podhladitev je bila prehuda in umrl je po prevozu v bolnišnico.
Marcisz priznava, da ga že desetletja spremlja vprašanje: ali ga je izključitev s tabora rešila pred enako usodo ali pa bi se ob njegovi prisotnosti zgodba odvila drugače in bi prijatelj ostal živ. Odgovora ni in ga verjetno nikoli ne bo.
Njegov zapis je razmislek o tanki meji med tveganjem, naključjem in usodo. Solo plezanje pogosto velja za najbolj individualistično obliko alpinizma, vendar Marcisz opozarja, da ima vsaka odločitev v gorah tudi nepričakovane posledice za druge. Včasih nas ravno dejanje, ki ga okolica razume kot nepremišljeno tveganje, obvaruje pred nevarnostjo. Drugič se povsem običajna odločitev izkaže za usodno.
Štiriinštirideset let po nesreči v steni Petit Druja ostajata predvsem spomin (Andrzej je priložil tudi pesem, ki jo je takrat v spomin na ta dogodek napisal Mirek Mąka. Žal je Mirek – s katerim je začel plezati v Tatrah – umrl med pandemijo covida-19) na mladega Piotra Loseja in grenko spoznanje, da je v gorah meja med življenjem in smrtjo pogosto odvisna od okoliščin, ki jih nihče ne more predvideti. Marciszevo pripoved zato lahko beremo tudi kot iskreno priznanje, da nekaterih vprašanj alpinisti ne nehajo postavljati sami sebi vse življenje.
Članek »Smrt v Alpah«, ki ga je dodal Andrzej, poroča o nesreči avgusta 1980 na Bonattijevem stebru v zahodni steni Petit Druja. Poljska alpinista Michał Jaroszewski in Piotr Lose sta zaradi nenadnega poslabšanja vremena obtičala v steni. Dolgotrajne nevihte, dež, sneg in toča so onemogočili hitro reševanje.
Po večdnevnem iskanju so reševalci našli Jaroszewskega mrtvega, Piotra Loseja pa še živega, vendar hudo podhlajenega. Prepeljali so ga v bolnišnico v Chamonixu, kjer je med oživljanjem umrl.
V nadaljevanju članek predstavi Piotra Loseja kot enega najbolj nadarjenih mladih poljskih alpinistov svoje generacije, študenta avtomatike in elektronike na AGH v Krakovu ter člana Akademskega alpinističnega kluba. Star je bil komaj 22 let.
