Delo, Sobotna priloga, 25 maj 1996
Marjan Raztresen
Njega dni – vendar ne tako daleč nazaj, da se tega starejši ljudje ne bi spominjali – je bil za Ljubljančane izlet na Šmarno goro, ki je nemara deset kilometrov daleč od mestnega središča in 300 višinskih metrov nad mestom, kar lepa nedeljska tura: do Šentvida, ki je bil takrat še Št. Vid, so se turisti peljali s tramvajem, potem so kakšno uro pešačili do znožja in dobro uro do vrha, nazaj prav toliko in nedeljski dan je bil izpolnjen.
Še nekaj deset let prej, nemara malo pred začetkom druge svetovne vojne, pa so povprečni Ljubljančani tako in tako hodili na nedeljski izlet v Šiško, na Rožnik in na Šišenski hrib, kar jim je popolnoma zadostovalo. Zdaj marsikateri Ljubljančan že pred službo sede v avto, se v četrt ure pripelje pod Šmarno goro, teče do cerkve na vrhu in nazaj, za kar ne potrebuje niti eno uro, se doma oprha in je ob osmih ali devetih na delovnem mestu.
Tura na Triglav je bila njega dni pravi planinski podvig, ki so se ga lotili izključno hribovci, planinci po duši, katerih filozofije številni niso razumeli: ali ima kakšen smisel mučenje samega sebe z naporno hojo navkreber, ko »gora ni nora…« Zdaj se lepega poletnega ali jesenskega dne dobro treniran ljubitelj gora zvečer odloči, da bo naslednje jutro šel na Triglav, še v temi se odpelje iz doline do izhodišča pod goro, v hitri hoji pride v kakšnih petih, šestih urah na vrh. Med sestopom v najvišji koči popije pivo, zdrvi do avta in doma z nočjo popije tisto steklenico, ki jo je dal zjutraj v hladilnik.
Popolnoma enako je v drugih gorah sveta in z drugimi gorskimi popotniki, le da takšno potovanje traja nekoliko dlje: njega dni so v Himalajo ali v Ande odhajali le najbolj nori in premožni ali pa pustolovci, ki jim je država plačala, da so zanjo tam iskali nove kamnine, rastline, živali, kulture, umetnine ali samo merili gorske vrhove. Iz Evrope so v Indijo potovali z ladjo, potem v neznano peš. Še prva slovenska himalajska odprava, ki je trajala več mesecev, je leta 1960 odšla na pot na dva šesttisočaka Trisula z ladjo. Zdaj slovenske alpiniste letalo v enem dnevu pripelje pod Himalajo, dobro pripravljeni in opremljeni se v tednu dni privadijo na veliko nadmorsko višino, preplezajo, kar so se namenili, in se čez nekaj tednov vrnejo domov.
Kot so se zmanjševale razdalje in se dvigale človekove težavnostne meje, se je teh tekem tudi s samim seboj – udeleževalo vse več ljudi; medtem ko so sprva pri takih podvigih sodelovali izključno alpinisti, na tem področju torej nekakšni profesionalci, so se jim v sedemdesetih letih pridružili čisto navadni planinci, ki so jih alpinisti dotlej imenovali šodrarji. Menda je pri nas to tradicijo leta 1975 prekinil televizijski snemalec Rado Riedl, ki ga je RTV Ljubljana poslala z alpinistično odpravo na sedemtisočak Kangbačen v Himalaji: meni nič tebi nič je dobro natrenirani mož, ki ni bil »po- klicni- alpinist, s kamero priplezal na vrh gore.
Takrat se je v Evropi, predvsem še v Nemčiji. Angliji in na Nizozemskem, že začela rojevati nova moda: pod najvišje gore sveta in nanje so začeli hoditi planinci, ki so si čisto iz svojega plačali pot in bivanje, in takšna potovanja začeli imenovati treking. Ni znano, kdo se je spomnil takšnega imenovanja za takšna potovanja, znano pa je, da so se Buri v Južni Afriki od leta 1835 do 1838 selili iz Kaplanda na jugu dežele v notranjost in ustanovili Transvaal, v svojem afrikanskem jeziku pa so to dolgo in naporno potovanje imenovali »veliki trek«. Vprašanje je, ali so imeli skoraj poldrugo stoletje pozneje vmes prste strokovnjaki za trženje ali pa je ta beseda po naključju prišla v izrazoslovje, potem ko se je preselila s črne celine, vendar je ostala in se prijela.
Kot piše v debeli knjigi o trekinških prigodah v himalajskih državah Tibetu, Nepalu in Ladaku, ki je pred desetletjem izšla v münchenski založbi Bruckmann, eden od avtorjev, Joëlle Kirch, velja zdaj takšna označitev le za potovanja po gorskem svetu, čeprav je precej nekdanje afrikanske celinske razsežnosti v besedi vendarle ostalo. Velike, dolge poti po Alpah ali čez njih, kot na primer pot okoli Mont Blanca ali iz Chamonixa v Zermatt ali iz Münchna v Benetke je treba po njegovem prepričanju imenovati visokogorsko popotovanje, treking pa je po zelo daljni in zelo prostrani deželi, po možnosti po visokogorju, po Himalaji ali Andih, na primer. Če v tem podvigu ni tujega elementa, samo potujemo, če je, smo na trekingu.
Potovati v Himalajo in doživeti veliko divjino, srečevati popolnoma tuje ljudi. ki živijo na robu te divjine to hrepenenje je zadnja desetletja preplavilo številne popotnike. Iz znanstvenih, verskih ali popolnoma pustolovskih nagibov so se znašli v mejnih situacijah, ko so uresničevali to hrepenenje. Ko so alpinisti njega dni hodili po popolnoma enakih poteh kot pred njimi raziskovalci, marsikje pa so bili celo sami raziskovalci, so tudi oni ubirali poti takega hrepenenja. Strast enih in drugih in zdaj tretjih je bila, da bi se pomerili z naravo, kakršna je bila v časih stvarjenja, z goro, ki je nemara najbolj divja in prvobitna narava, s samim seboj, in sicer na igrišču, ki ga ni mogoče do vseh potankosti poznati in torej ne obvladovati, ker je preveliko.
Do šestdesetih let tega stoletja je bila Himalaja skrivnostna in dosegljiva le za maloštevilne izbrance: zdelo se je, da so njene meje odprte le za ljudi, kot piše Kirch, ki hodijo čisto po robu svojih lastnih meja.
Spremenili so se časi, spremenila se je Evropa in spremenilo se je dojemanje in razumevanje številnih stvari in številnih razmerij. Ljudje so začeli naravo in tudi kulturno krajino drugače razume- vati. Poleg tega so postale cene za letalska potovanja dosegljive tudi ljudem s čisto povprečnimi dohodki. Tako so ljudje vse pogosteje začeli hoditi na trekinge in se lotevati vse zahtevnejših trekinških ciljev. Kot tradicionalno veliki svetovni popotniki so bili tudi na trekinškem področju Nemci prvi: konec šestdesetih let je športna hiša Schuster iz Münchna ponudila prva trekinška potovanja, vendar se sprva zanje ni skoraj nihče zanimal. V sedemdesetih letih je prišlo do prave eksplozije takih potovanj, zdaj pa pride vsako leto samo v Nepal na trekinge že okoli 250.000 ljudi z vsega sveta.
V zadnjih dveh desetletjih se je trekinška zamisel popolnoma prijela in je zdaj v polnem razmahu. Zdaj na trekinge ne gredo predvsem pustolovci, temveč tudi številni taki, ki premislijo, da je visokogorsko potovanje po strehi sveta cenovno mogoče primerjati s smučarskimi počitnicami, le nekaj časa jim je treba dodati. Seveda mora takšno visokogorsko popotovanje, imenovano treking, ustrezati duhu časa: trekinški dnevi so hkrati počitniški tedni, ko človek čisto drugače. živi, brez pritiskov, brez obveznosti in dolžnosti: tako živi, ker je lepo in prijetno, in čuti, da polno živi. Hkrati so to tudi kulturne počitnice, če jih tako jemljemo v smislu novega duhá časa. To sploh ni običajno potovanje, ko ljudje romajo v muzeje, stare cerkve in k siceršnjim znamenitostim, marveč trekinško potovanje, ko vse, kar človek doživi, vidi, sliši, zaužije, popije, ljubi ali sovraži. spada v velik čisto drugačen kulturni prostor, kot ga pozna in ga je navajen. Po prepričanju Joëlla Kircha popotniški cilji pri tem niso pomembnejši od popotniških poti z vsemi vzponi, odmori ter deževnimi in sončnimi dnevi. Na »pravljičnih tratah ob znožju Nanga Parbata, v gričevnati Katmandujski dolini. ob znožju Everesta, v pustinjskem Zanskarju, ob izviru Gangesa, v tropskem gozdu Sikima, v mehki pokrajini Butana in seveda še predvsem v Tibetu popotnik – treker čuti, doživlja Himalajo, in sicer ne tako kot na potovanju v tradicionalnem slogu, marveč kot celoto« v njeni veličini in mnogovrstnosti. Podobno velja tudi za Ande in prav malo drugače za druge eksotične trekinške dežele.
Po prepričanju ljudi, ki so bili že večkrat na takem potovanju, teče na trekingu. čas popolnoma drugače kot v naši civilizaciji. V Aziji, na primer, ima čas kvalitativno in ne nujno kvantitativno razsežnost. Se pomembneje je, da se zdi, kot da bi bila prostor in čas na trekinškem potovanju povezana v nekakšno enačbo. Po nekaj dneh trekinga ima človek pogosto občutek, kot da bi bil že tedne dolgo na poti. Joëlle Kirch pravi: »Imam občutek, kot da bi trekerji tako daleč leteli in potovali predvsem zato, da bi iz veliko prostora naredili veliko časa, čeprav to ni podaljševanje sedanjosti, temveč nekaj čisto novega, polnega tveganj in presenečenj. Vsak naslednji dan, celo vsaka naslednja ura je na takem potovanju nekaj nepredvidljivega, zato ima človek občutek, da v resnici polno živi. Tak občutek ima celo med odmori na poti, ko enako kot domači nosači nasloni nahrbtnik na naloženo kamenje v senci dveh velikih dreves, moškega in ženskega, ki nad glavami ne razprostirata le svojega listja, marveč tudi ogromne viseče korenine. Takšna počivališča pa so kar pogosta: tam so, kjer se križajo poti, na vrhu klancev, kjer si človek mora oddahniti, pa tudi v vaseh. Tam v senci popotnik popije čaj in medtem opazuje nenavadne obraze in postave.«
Treking je naposled čudovita priložnost, da človek preizkusi relativnost marsičesa. Vidi marsikaj novega in nepričakovanega in ima hkrati čas, da vse to sprejme, ker pač hodi peš.
Slovenci smo bili na tem področju prvič organizirano aktivni leta 1975: Komisija za mednarodno sodelovanje pri Planinski zvezi Slovenije je to leto ob slovenski odpravi na osemtisočak Makalu v bazni tabor pod to goro peljala skupino planincev, ki so se ob tej priložnosti povzpeli na enega od šesttisočakov. Po podatkih Janeza Pretnarja, načelnika te komisije, so nato v tej organizaciji vodili na trekinge predvsem na Kilimandžaro, v Mehiko in v Ande. Poleg Planinske zveze organizirajo takšna potovanja pri nas še nekatera planinska društva, zasebniki in redke turistične agencije, letos pa je velika slovenska turistična agencija Globtour začela tesneje sodelovati z nemškim Hauserjem in v Sloveniji prodaja njegove trekinške programe. Stalni cilji dosedanjih izključno slovenskih organizatorjev takih potovanj so predvsem Nepal, poleg tega se Peru, Bolivija, Maroko, Mehika in Islandija, medtem ko posamezniki, kot pravi Janez Pretnar, obiskujejo tudi druge predele.
»Nekateri organizatorji so si izbrali kar zahtevne cilje,« pravi. »Leta 1988 se je nekaj slovenskih planincev v sedmih dneh povzpelo na oba najvišja vrhova Južne Amerike, na 6959 metrov visoko Aconcaguo in na 6893 metrov visoko Ojos del Salado, ki je najvišji vulkan na Zemlji. Lani je bilo, na primer, pod Aconcaguo samo v eni skupini več kot 40 slovenskih planincev, na vrh pa jih je prišlo kar 16.
»Ta oblika gorništva, raziskovanje neznanih ledenikov, vrhov in dolin, iskanje in prečkanje novih prelazov, da bi povezali območja med seboj, je najbolj privlačno delo, kar jih poznam,« je ob neki priložnosti dejal znani alpinist Eric Shipton. Široka pahljača izkušenj, nepre- stano spreminjajoča se pokrajina in po- stopno razkrivanje geografije gorá nudijo globoko zadovoljstvo, ker daje to skoraj občutek osebne lastnine nad odkrito deželo.
Jurij Senegačnik piše v Planinskem vestniku, najstarejšem slovenskem mesečniku, ki vseskozi izhaja že od leta 1895, da so razvoj alpinizma, prometnih sredstev in tudi vedno bolj dognana oprema omogočili, da se je razvil trekinški turizem. »Treking predstavlja organiziran izlet na območje tujih gorstev, ko je tako podjetje urejeno po turistično ekonomskih vidikih, piše Senegačnik. »Bistvena razlika, ki loči treking od prave alpinistične odprave, je v tem, da udeleženci ta izlet plačajo sami, ob tem pa ni pogoj njihova velika alpinistična sposobnost. Ni nujno, da bi treking imel v programu predvsem obisk gorskega vrha, ampak gre pogosto le za spoznavanje največkrat visokogorske pokrajine.«
To se vidi iz kataloga katerekoli velike trekinške agencije, na primer iz najnovejšega kataloga münchenskega Hauserja. V letošnjem programu ima več sto trekingov od prav prijaznih dolgih sprehodov po daljnih deželah mimo eksotičnih trekingov na kameljih hrbtih do vznožja sedemtisočaka Muztagh Ate, po robu puščave Gobi, po otokih izgubljenega časa Salomonovih otokih, po Aljaski, Maliju, Madagaskarju, Galapagosu ter ob Amazonki in Orinoku, do vrhov, ki se jih lotevajo tudi prave alpini- stične odprave, na primer na Antarktiko, na sedemtisočaka Han Tengri in Pik Pobedi v osrednjem Tienšanu na meji med Kazahstanom in Kirgizijo, na 7134 metrov visoki Pik Lenina v Pamirju, še višji, 7546 metrov visoki Muztagh Ata v kitajskem Pamirju ali na 6768 metrov visoki najvišji vrh Peruja Nevado Huascaran.
Nekatere druge trekinške agencije peljejo svoje kliente celo na najvišje gore sveta, na osemtisočake. Tudi na Mount Everest. Na najvišji gori sveta, 8848 metrov visokem Everestu, je bilo od leta 1953, ko sta nanjo kot prva človeka stopila sir Edmund Hillary in šerpa Norba Tensing, več kot 600 gornikov, od tega velik del udeležencev trekinških komercialnih odprav, več kot sto ljudi pa je samo na tej gori ta čas izgubilo življenje. Po verjetnostnem računu je ob večjem številu ljudi na objektivno nevarni gori pač večja možnost za več nesreč.
Zadnja taka katastrofa se je zgodila v začetku tega meseca, ko je goro nepričakovano zajelo snežno neurje. V petek, 10. maja, je kar 31 ljudi stopilo na najvišjo točko našega planeta, medtem ko jih je bilo ustrezno več na pobočjih Everesta in v baznem taboru pod goro. Vsaj dve od petih odprav, katerih člani so bili ta dan na vrhu, sta bili komercialni, vsaj v novozelandski, ki je ta in naslednji dan izgubila štiri ljudi, pa je moral vsak udeleženec plačati 41.000 ameriških dolarjev, da je lahko šel na to visoko pot. Toda ko se je že odločil za to tvegano pot in ko je že toliko plačal, je vsak seveda naredil prav vse, da bi cilj tudi dosegel.
Gorniki so se ta dan vračali z vrha, ko se je razbesnel snežni vihar in ko se je temperatura spustila na 40 stopinj pod ničlo. Takrat je bil vsak odvisen izključno od samega sebe, ker je vsak reševal svoje življenje vsak razen novozelandskega gorskega vodnika Roba Halla, ki je bil to pot že enajstič na odpravi na Everest in je kot edini nešerpovskega rodu stal na vrhu te gore več kot štirikrat. saj je bil na vrhu petkrat. Na pomoč je šel svojemu klientu Američanu Dougu Hansenu, toda ko ga je našel mrtvega. se je tudi sam znašel v kletki, iz katere ni mogel več. Domov in v dolino je še telefoniral o nesreči in da se ne more vrniti. Kmalu zatem je tudi sam umrl na gori. Tisti dan so umrli še njegova klientka iz Japonske, druga ženska iz te države, ki je bila na vrhu Everesta, še en gorski vodnik, trije člani indijske odprave in se en Američan, en Avstrijec pa je umrl na pobočjih zaradi višinske bolezni.
Nekaterim najmočnejšim je uspelo pred neurjem pobegniti z Južnega sedla, z višine skoraj 8000 metrov, v drugi višinski tabor okoli 1500 višinskih metrov niže. od koder so hoteli priti v bazni tabor. Makalu Gao, tajvanski fotograf. prvi Tajvanec, ki je priplezal na Everest, je med sestopom prišel pod ta tabor, kjer ga je neurje uklenilo v sneg. Ponj in se po dva je priletel helikopter (to je bilo zgodovinsko prvo helikoptersko reševanje s tako velike višine) in jih odpeljal v Katmandu, tam pa je Gao pripovedoval, da je dve noči in en dan sedel v snežni luknji ki si jo je skopal, v nahrbtniku je imel radijsko postajo, pa zaradi zmrznjenih prstov ni mogel niti odvezati nahrbtnika. niti ne bi mogel vključiti postaje in poklicati na pomoč. Vsi rešeni so močno pomrznjeni po rokah, nogah in obrazu.
Kaj žene ljudi, da se izpostavljajo takim nevarnostim in so za to pripravljeni še plačati veliko denarja? Gorski vodnik in član več alpinističnih odprav v Himalajo Roman Robas, ki je tudi že stal na osemtisočaku, je gotovo mož, ki je doslej iz Slovenije v najvišje pogorje sveta peljal največ trekinških odprav in nemara ver kaj žene ljudi v take pustolovščine.
»Ljudje hočejo biti na eni strani ekstravagantni in počenjati stvari, ki jih drugi ne, pravi, poleg tega ne vedo več, kam naj bi še šli, da bi odkrili kaj novega in neznanega, predvsem pa se hočejo dokazovati. Zakaj se ljudje odločijo plavati čez Jadran, kolesariti okoli Slovenije, teči prek Amerike ali iti na druge celine med krokodile in kače? Ker jih moti uniformiranost normalnega sveta, ker hočejo biti individualisti in ker hočejo biti predvsem sami s seboj, kar so lahko na trekingu.
Tudi Robasu se ne zdi nenavadno, da se ljudje zdaj množično odločajo za taka potovanja: »Če delamo primerjave z nekdanjimi časi, ugotovimo, da so se tako pred dvema stoletjema kot še pred prvo svetovno vojno s planinstvom, ki se nam zdi danes vsakdanja stvar, ukvarjali le ljudje, ki so imeli več denarja, kot so ga potrebovali za vsakdanje življenje: naša dr. Henrik Tuma ali Valentin Stanič, prva alpinista, sta bila odvetnik in duhovnik, preprosti ljudje pa so hodili po hribih samo po sili razmer in za zaslužkom. Zdaj je popolnoma enako, le na drugačni, višji ravni. Ko imajo zdaj ljudje zahodne civilizacije povprečno več časa. da se lahko ukvarjajo s kakšno športno dejavnostjo, in več denarja, kot ga je bilo- njega dni, ko so postali letalski prevozi cenejši, ko je postala planinska oprema cenejša, lažja, nepremočljiva in bistveno boljša, ko so oblačila proti mrazu in vetru dostopna vsakomur in so lahka za nošnjo, ko lahko vsak kupi višinsko hrano in si, na primer v Celovcu, nabavi kartušo s kisikom, ki jo za vsak primer nese s seboj v velike višine, so celo najvišji vrhovi sveta dostopni prav vsem, ki se za to odločijo.«
Za trekinge po vznožjih najvišjih gora in nekoliko po njihovih pobočjih se odloči marsikdo, za trekinge na najvišje vrhove izključno ljudje, ki imajo veliko denarja. Ko vprašamo Romana Robasa, kako je lahko novozelandska trekinška agencija vsakemu udeležencu nesrečne komercialne odprave na Mount Everest zaračunala 41.000 dolarjev, ni bil nad to številko nič presenečen. »Računajte,« je dejal. »Samo takso za vrh Everesta zaračuna nepalsko ministrstvo za turizem med 50.000 in 75.000 dolarjev – ne vem, kolikšna je zdaj cena – in če se to razdeli med udeležence, je že samo to kakšnih 10.000 dolarjev. Temu je treba dodati stroške za letalski prevoz iz domovine v Nepal in nazaj, za letalo iz Katmanduja v Luklo, od koder je le še nekaj dni do baznega tabora pod goro, za dovoljenje za hojo po narodnem parku Sagarmata, šotore, nosače, zavarovanje, hrano, tudi drago višinsko hrano, za kompletno prehrano med potjo, ki jo pripravljajo najeti nosači in kuharji, ki zvečer tudi postavijo šotore. plače za šerpe. za kisikove bombice, ki jih mora biti na odpravi vsaj trikrat toliko, kot je udeležencev, vsaka pa stane okoli 400 dolarjev, plačati je treba 5000 do 10.000 dolarjev posebnim šerpovskim skupinam, ki postavijo in redno vzdržujejo lestve prek tako imenovanega Ledenega slapú v spodnjem delu Everesta. kjer je njega dni pod ogromnimi podrtimi kladami ledu umrlo največ ljudi. Naposled pa hočejo biti dobro plačani vodniki na takih komercialnih odpravah. ki ogromno tvegajo, kot je pokazal zadnji primer Roba Halla, ko vodijo takšno odpravo dvakrat ali trikrat na leto, s tem pa morajo zaslužiti za pošteno življenje svoje družine, pa še za rento si morajo prihraniti za čase, ko ne bodo več mogli hoditi po hribih. Človeku, ki toliko plača, na odpravi ni treba skrbeti za čisto nič, ampak se popolnoma posveti samo hoji.
Na drugi strani je normalen treking brez vrhunskih alpinističnih ciljev za čisto vsakega udeleženca tisti delček njegovega življenja, ko je zanesljivo popolnoma sam s seboj: v odločilnih trenutkih mu ne more prav nihče pomagati. vsak dan mora izključno z lastnimi nogami prehoditi določeno, včasih zelo težavno pot: toda kdor preživi treking, preživi tudi marsikatero preizkušnjo vsakdanjega življenja: je vsekakor sposoben po potresu, na primer, nekaj dni preživeti na cesti, kot pravi Robas, ob pičli pijači. brez hrane in skromno oblečen.
Trekingi so zdaj skoraj izključno biznis: četudi se kdo odloči, da bo sam odšel na trekinško potovanje, si mora v tuji deželi najeti vsaj vodnika ali zveznega oficirja«, kot se uradno imenuje uradna oseba, ki mora spremljati pod gore in nanje, najpogosteje pa še nekaj nosačev, ker sam ne more nositi vse opreme in hrane za preživljanje, saj med potjo pri domačinih pogosto ni mogoče kupiti prav ničesar, ker domačini sami zase nimajo dovolj hrane.
»Ker si ljudje izmišljajo vse višje cilje,« pravi Roman Robas, hočejo zdaj, na primer, tudi na najvišje gore na svetu, ko pa bo tehnika tako napredovala, bo kakšen podjetnik vzel v najem shuttle in ljudi vozil na Luno in prav nič se ne bojim, da ne bi ljudje kljub gotovo zelo visoki ceni v vrsti čakali na takšno potovanje.
