Železar, 6. marec 1975
V četrtek, 27. februarja so se v prostorih Kazine, tako kot že nekaj let nazaj, zbrali jeseniški gorski reševalci in se pogovorili o vseh problemih in težavah, ki jih srečujejo pri svojem delu. V poročilu je načelnik Jože Makovec navedel vrsto spodbudnih podatkov, med katerimi je prav gotovo najbolj razveseljiv tisti, ki pravi, da je bilo v lanskem letu manj nesreč kot pa v prejšnjih letih.
Spodbudno je tudi to, da je večina mladih pripravnikov v preteklem letu uspešno opravilo izpite in si pridobila status članov GRS. Kako pomembno je pomlajevanje članstva lahko ugotovi vsak, ki se zaveda odgovornosti in težaškega dela gorskih reševalcev. In v času, ko stara, prekaljena generacija požrtvovalnih mož odhaja, je prilika in naloga za čimboljšo vzgojo mladih kadrov. Mladostna zagnanost in volja ter bogastvo izkušenj in znanje lahko združeni naredijo vse. Zanje ni ovir. Težave so z zastarelo in obrabljeno opremo, za nove nakupe pa ni denarja. Gorska reševalna dejavnost se financira iz občinskega proračuna in razumljivo je, da v občini delujejo štiri postaje GRS. Vendar je razumljiva tudi skrb samih reševalcev, ki vedo, da za uspešno delo nujno potrebujejo moderno opremo, saj je čestokrat prav od opreme odvisno življenje ponesrečenega in reševalca. To je zadosten dokaz, da so področja človekovega delovanja, kjer se ne sme skopariti z materialnimi in finančnimi sredstvi.
V sklopu gorske reševalne postaje že dolga leta deluje številčno in tehnično močan odsek vodnikov lavinskih psov, ki pa je v preteklem letu presenetil z novimi ukrepi na področju vzgoje svojih vodnikov. Če so do lanskega leta na tečajih pretežno ocenjevali le delo lavinskega psa, pa sedaj ocenjuje posebna komisija znanje in sposobnost vodnika, posebna komisija pa znanje lavinskega psa. S tem lavinci poskušajo izvršiti pozitivno selekcijo v svojih vrstah, kajti tudi za vodnika lavinskega psa ni dovolj samo veselje in ljubezen do psov, temveč obvladanje osnovne gorskoreševalne tehnike in planinskega terena, predvsem pa, seveda, ljubezen do gora, ki človeku daje moč za premagovanje najhujših naporov. Kadar pa se rešuje človeško življenje, so ti napori izredno hudi.
Večina gornikov se je zavzemalo za vzgojo mladih planincev, ki je prvi pogoj za zmanjšanje planinskih nesreč. Reševalci so sprejeli sklep, ki jih obvezuje pomagati mladinskemu odseku pri matičnem planinskem društvu. Prisotni morajo biti na izletih in raznih tečajih. Nujno je tudi tesnejše sodelovanje z alpinističnim odsekom, ki postaji GRS pomeni kovačnico novih kadrov.
Na koncu pa je kot hladen tuš delovalo sporočilo občinske skupščine, v katerem obveščajo postajo GRS, da mora v roku treh mesecev izprazniti svoje prostore v Kosovi graščini. Stavba je namenjena muzeju delavskega gibanja. Gorski reševalci se zavedajo potrebnosti take ustanove, vendar upravičeno pričakujejo od občinske skupščine razumevanje in ukrepov, predvsem pa pomoči pri iskanju novih prostorov. Zlasti še zato, ker so prepričani, da je njihova dejavnost izrednega družbenega pomena.
Mitja Košir
