Vanji Furlanu v slovo

Dolenjski list, 22. avgust 1996

Nikoli več mi morda ne bo moči te videti, a vendar, da sva ena, le ena duša, vem in da nobena te moč nikdar od mene ne razloči.
Ljubezen, volja, moč, narava, energija, nežnost, odločenost, umirjenost, nemir. Naš Vane je bil poosebljenje vsega, kar si mnogi tako želimo. Bil? Po svojem zadnjem, tragično končanem alpinističnem vzponu ostaja to še toliko bolj in za vedno.
Ob poskusu pisanja o Vanji se počutim tako majhnega kot še nikoli doslej. Posebno še, ker za pogovor z njim pogosto nisi potreboval besed. Vsi, ki smo kdaj bili v njegovi čudoviti majhni sobici v Novem mestu ali bili z njim v šolskih klopeh, pohajali skupaj po gorjanskih pobočjih ali v Julijcih, vemo, da je bilo srečanje z očmi, droben nasmešek na robu ustnic ali prešeren glasen iskren smeh iz srca dovolj za popolno medsebojno razumevanje. Ko pa si se z Vanjo zapletel v pogovor, je vate bruhnila tolikšna življenjska energija, popolnost zrelosti, srhljiva odločenost in bogastvo duha, da si se nemalokrat zatem pogledal v ogledalo in si dejal: “Daj fant, primi se že v roke! Potegni ven svoj zarjaveli kabel in se priklopi na Vanjine nepresahljive baterije! Tam zunaj nekje je vendar življenje!” Vsako srečanje z njim je bila zame nova življenjska provokacija, tema za razmišljanje in od njega sem vedno odhajal bogatejši za nova življenjska spoznanja. Svojemu razredniku je učenec postal življenjski učitelj.
Človek ima za način življenja na voljo mnogo različnih možnosti; Vane se je odločil za najlepšo in najpoštenejšo: ne čakati na kup morebitnih slučajnosti, temveč intenzivno vsrkavati vse lepo, kar ti narava in življenje dajeta, biti aktiven v akciji ali mirovanju ter vse to z občutkom in veliko ljubeznijo prenašati svojim najbližjim. Ker je bil popoln človek, si je za uresničevanje svoje plemenitosti izbral najtežji možen način: vrhunski alpinizem. Brez soja žarometov, neposrednih prenosov ali reportaž, brez sponzorskih transparentov na dogajališču in brez lažnih bombastičnih napovedi spektaklov – ali je brez vsega tega sploh mogoče doseči vrhunstvo v športu? Vane je na taka plehka vprašanja vsakič odgovarjal z največjimi alpinističnimi dosežki. Njegova od malega negovana ljubezen do narave in zlitost z njo je tu dosegla težko razumljivo popolnost, ki jo priznavajo alpinistični velikani v tujini in Sloveniji.
Kaj ti je bilo lepše in ljubše, Vane? Pohodništvo po evropski peš poti, tihi zimski pohodi in bivakiranja po Gorjancih, potovanja z ljubečima staršema v daljne kraje, vzponi v Kanadi ali Grčiji, sestrino razumevanje in pomoč, čolnarjenje, Jannu, Arna Dablam, naziv najboljšega slovenskega alpinista/Petrina ljubezen, tvoja glasbena zakladnica, trenutki s prijatelji, zaključevanje študija na fakulteti, snovanje novih podvigov v Himalaji? Odgovor veš samo ti, vsi mi pa ga čutimo in ob tvojem slovesu ne ostajamo prazni, nasprotno: napolnil si nas s ponosom, da smo živeli s teboj – velikim človekom in športnim velikanom.
Ob tebi sem spoznal vse najlepše človeške vrline. Vem, da velja enako za vse ostale tvoje prijatelje in da smo se od tebe naučili razlikovati dobro od slabega, v lepem videti še lepše, si postavljati nove cilje in si zastavljati mnogim nerazumljiva vprašanja. S svojim zgledom si do nas vlekel nevidne niti, ki jih nihče nikoli ne more pretrgati in s katerimi si nas med seboj za vedno združil.
Kaj se sploh lahko ljubljenemu človeku reče v slovo? Premišljeno in dolgo zrem v tvoje tople iskrive oči na sliki s Himalaje in se ti z zadnjim objemom tiho zahvaljujem za največ, kar si nam lahko dal: POKAZAL SI NAM POT.

ANDREJ ŠVENT