Slovenski alpinizem 1996
Član AO Železničar, rojen v Novem Mestu.
Poleg vzponov v slovenskih gorah je preplezal nove smeri v severni steni Nesthorna in vzhodni steni Monte Rose. Obiskal je Rocky Mountains v Kanadi in Novo Zelandijo, sedemkrat pa se je podal v Himalajo.
Leta 1994 je bil razglašen za najuspešnejšega alpinista v Sloveniji, saj je v eni sezoni preplezal prvenstveno Slovensko smer v južni steni Mt. Cooka na Novi Zelandiji, z Urošem Ruparjem severno steno Siniolča in jeseni sezono zaključil s prvenstvenim solo vzponom preko severozahodne stene Langšiša Ri.
Po neuspešno zaključenih odpravah na Anapurno, Ama Dablam in dvakrat na Vzhodno Kumbakarno je svoj najboljši himalajski vzpon opravil spomladi ’96, ko sta s Humar Tomažem v petih dneh preplezala 1650 m visoko prvenstveno smer v severozahodni steni Ama Dablama. Smer sta posvetila spominu na Staneta Belaka – Šraufa in zanjo prejela priznanje združenja GHM Zlati cepin za najboljši alpinistični dosežek sezone.
Vanja Furlan je bil eden vodilnih slovenskih alpinistov mlajše generacije, ki so nakazovali prehod z velikih odprav na odprave posameznikov, ki vzpone opravljajo v alpskem stilu in nenazadnje tudi v solo vzponih.
Njegovo alpinistično in življensko pot je prekinil padec med plezanjem Kovinarske smeri v Mojstrovki med tečajem za gorske vodnike.
– – – –
Spomin in opomin gora(kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah)
15. avgusta 1996 ob 15. uri se je 30-letni Vanja Furlan iz Novega mesta, član AO Novo mesto, vrhunski alpinist, himalajec, alpinistični inštruktor in kandidat za gorskega vodnika, smrtno ponesrečil med plezanjem v Kovinarski smeri (IV-V) v Veliki Mojstrovki (2366 m, Julijske Alpe, Atlas 52 C 2). Med seminarjem za gorske vodnike je bil na programu tudi plezalni vzpon s klientom. Furlanu se je kot prvemu v navezi tri raztežaje pod robom stene v prečnici odlomil oprimek, med padcem se mu je nato izpulil star klin na koncu prečnice, tako da je močno zanihal in z glavo udaril v steno. Zaradi hudih poškodb glave je po dveh urah umrl. Vreme se je kmalu po nesreči poslabšalo in precej otežilo reševanje.
– – – –
Vanja Furlan, 15. 5. 1966 – 15. 8. 1996
Izjemen alpinist, velik optimist, pojem vztrajnosti, alpinist leta, dobitnik zlatega cepina, so besede, s katerimi bi lahko samo na kratko opisali Vanjevo alpinistično pot.
V svoji, sorazmeroma kratki desetletni alpinistični karieri, je dosegel več kot je možno v tako kratkem obdobju. Sedemkrat je obiskal himalajo. Svoje sledove pa je pustil tudi na drugih kontinentih. V Kanadi, Združenih državah in Novi zelandiji je preplezal številne smeri, tudi prvenstvene. Doživljal je tako poraze kot zmage. Porazi so bili njegove drago plačane šole, kjer je vztrajno pridobival zaslužene izkušnje. Bil je tudi velik optimist in velike probleme reševal razumno, na umirjen način. Nekoč je dejal: “Alpinizem me je oblikoval. Naučil sem se boriti, prenašati uspehe ter predvsem poraze. Življenje se mi je, odkar plezam, obrnilo za tisoč odstotkov na bolje, čeprav mi tudi pred tem nikakor ni bilo slabo. Mogoče zaradi občasnega stika z mejo med življenjem in smrtjo toliko bolj cenim življenje. Pogosto se zavem, da je malo ljudi na tem svetu srečnih in da sem eden izmed njih. Optimist sem, verjamem, da se vse da, če se le hoče.”
Vsa vztrajnostna prizadevanja pa so sčasoma obrodila sadove. S Počkarjem sta bila v drugo uspešna v vzhodni steni Jannuja. Po eni redkih ponovitev smeri na goro Siniolču in samostojnem solo prvenstvenemu vzponu na Lang Šišo Ri je leta 1994 postal alpinist leta.
Vrhunec kariere pa je Vanja dosegel dve leti kasneje. Skupaj s Tomažem Humarjem sta se leta 1996 podala v še nepreplezano severo-vzhodno steno Ama Dablam-Vanja že drugič. Gora velja za eno najlepših v Himalaji, zaradi tega so se osvajalci nekoristnega sveta toliko bolj interesirali zanjo. V tej steni so poizkušali že številni. Priznani vrhunski alpinisti so jo poimenovali za problem drugega tisočletja. Stena je predvsem strma. Najtežji je predvsem osrednji del, kjer popolnoma navpično ledeno rampo prereže previsen skalnat del. Steno sta premagala v petih dneh, za sestop pa sta porabila dva dni. Smer so posvetili legendarnemu slovenskemu alpinistu Stenetu Belaku-Šraufu.
Dosežek je bil v svetu zelo odmeven. Fracosko elitno gorsko združenje, ki vsako leto, med najboljšimi vzponi na svetu, podeljuje prestižno nagrado Zlati cepin, je prav ta vzpon razglasilo za najboljšega na svetu. Zlati blišč nagrade pa je na žalost hitro zbledel. Dva meseca po odpravi se je kot pripravnik za gorskega vodnika pri plezanju Kovinarske smeri v Mojstrovki smrtno ponesrečil. Za njim je ostala velika praznina.
