Rast, oktober 1997
Jože Perše
15. avgusta smo poromali na Gorjance, k izviru Gospodične in na ploščadi pred planinskim domom odkrili spomenik Vanji Furlanu, ki bo pohodnike spominjal na človeka, ki je neizmerno ljubil gore in ponesel ime naše domovine v širni svet. Na slovesnosti so Kamniški koledniki zapeli nekaj čudovitih planinskih pesmi, slavnostni govornik pa je bil župan Mestne občine Novo mesto Franci Koncilija.
Vanja Furlan se je rodil 15. maja 1966 v Novem mestu. V prvih letih življenja je imel skrbno varuško Mileno Škrlj. Morda je prav ona vzbudila v njem ljubezen do narave. Ko mu je bilo šest let, sta z očetom prvič postavila šotor na obronku otoške hoste in ob šumenju zelene Krke je Vanja prvič prespal v naravi.
Po uspešno končani osnovni šoli sta se z očetom podala čez lužo in prepotovala samotno Aljasko. Kolikokrat mi je pripovedoval o tem zanimivem potepanju.
V jeseni je postal dijak Srednje gradbene šole, toda hitro je spoznal, da poklic gradbenega tehnika ni zanj. Kljub temu je uspešno končal to šolo, kajti moč, da je vztrajal, je srkal iz narave. Če je le imel trenutek prostega časa, je pohitel na Gorjanec in jih kot Janez Trdina prepešačil po dolgem in počez. S prijatelji je najraje taboril pri “Fabriki”, kjer je preživel dobršen del najstniških let.
V Puli je kot mornar “služil” domovini. Na sinjem Jadranu je sanjal o študiju gozdarstva.
Že prve dni študija v Ljubljani je srečal prijatelja, ki ga je ob koncu tedna peljal na Vršič in po Hanzovi poti na Malo Mojstrovko. Ko sta v popoldanskem soncu počivala na vrhu gore in kramljala o slovenskem alpinizmu, se je Vanji porodila želja, da bi tudi sam poskusil v goli skali…
Še isto šolsko leto je končal alpinistično šolo in starejši kolegi alpinisti niso mogli dojeti, da je med njimi Dolenjce, rojen alpinist. V dveh letih je preplezal najtežje smeri v Alpah in se že napotil v Himalajo.
Vanja ni bil gostobeseden, vedno je govoril preudarno in s premislekom. Kot sadove trdega treninga, številnih odrekanj in ob premagovanju težav pri plezanju v gorah, je okoli sebe dobesedno žarčil nevidno varnost, mir in blagost. Tišina v gorah je naredila iz njega človeka, izrednega človeka, vrednega vsega spoštovanja. Led, sneg, burja in sonce so izklesali njegov blagi značaj, njegovo dušo in srce.
Decembra 1994 ga je Komisija za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije proglasila za najboljšega slovenskega alpinista v letu 1994. V omenjenem letu seje udeležil treh odprav:
– Nova Zelandija 94; Mt. Cook, solo prvenstvena Slovenska smer in številne druge ponovitve,
– Himalaja 94; Siniolchu (6.888 m), vzpon na vrh po deloma prvenstveni smeri s soplezalcem Urošem Ruparjem,
– Himalaja 94; Langshisa Ri (6427 m), solo prvenstvena smer “Za Konco Chu, dva prijatelja, Van Morrisona in kozo”, prvi vzpon na Langshi-so Ri v alpskem slogu, prvi solo vzpon na Langshiso Ri, prvo prečenje Langshise Ri in prvi slovenski pristop na Langshiso Ri.
Vse so bile uspešne. Dve izmed njih je sam organiziral in vodil.
Poleg omenjenih je sodeloval še na štirih himalajskih odpravah in eno izmed njih (Kumbhakarna 92) tudi vodil. Na dveh odpravah je z Bojanom Počkarjem preplezal prvenstveno smer od grebena (Arna Dablam 89, Kumbhakarna 92).
Omenim naj še prvenstveno smer v vzhodni steni M. Rose, ki stajo splezala v navezi z Bojanom Počkarjem, prvenstveno smer v severni steni Nesthorna z Zvonkom Požgajem in prvo zimsko ponovitev smeri Per la via Francesca Schranz v vzhodni steni Nordenda.
Tudi leta 1995 ni počival. Toda že je prišlo leto 1996 in Ama Dablam (6.828 m), ki leži v pogorju Khumbu Himal v Nepalu. Ta Sveta gora je zaradi svoje značilne oblike in lege med najbolj znanimi in obiskanimi gorami v Himalaji.
21. aprila sta Humar in Furlan vstopila v steno na višini 5.180 m. V slabem vremenu sta pozno popoldan dosegla serak 5.630 m visoko in postavila šotor. Naslednja dva dni zaradi slabega vremena (sneg, plazovi) nista mogla nadaljevati z vzponom.
22. aprila sta dvakrat poskusila nadaljevati. Prvič je začelo snežiti in se plaziti na koncu prvega raztežaja, drugič pa na koncu četrtega, ravno na začetku najtežjega dela smeri. Prisiljena sta se bila vrniti na serak, kjer sta prenočila. Odločila sta se, da naslednji dan sestopita v bazo in pri tem odneseta vso opremo in hrano s seboj. 25. aprila v slabem vremenu sta to tudi storila.
Po štirih dneh počitka sta 30. aprila ponovno vstopila v steno. Ta dan sta dosegla serak na višini 5.630 m. Prevladovalo je ledeno plezanje z naklonino med 60 in 85.
1. maja sta začela plezati še ponoči, kajti pred njima je bil najtežji del smeri – tako imenovana “rampa”. Visoka je približno 300 m. Naklonina ledu v njenem spodnjem delu postopoma narašča (70), v srednjem delu ne pade pod 80, v zgornjem delu pa se zapre s 50 m visokim skalnim previsom, kjer sta bila po 17 urah plezanja prisiljena bivakirati. Večji del popoldneva in večera sta plezala prvi tehnični raztežaj v skali (V, A2+). 2. maja sta splezala drugi tehnični raztežaj in ob 15:30 dosegla lažji svet nad “rampo” (60). S plezanjem sta nadaljevala nenavezana in na višini 6.200 m ponovno bivakirala. 3. maja sta preplezala 400 višinskih metrov. Varovala sta en skalni raztežaj (A2+), ostalo pa sta plezala nenavezana. Šotor sta postavila na udobnem mestu 6600 m visoko in prespala. 4. maja sta prav tako plezala nenavezana. Povprečna naklonina vršnega dela stene znaša približno 65. Po šestih urah plezanja sta ob 16:45 stopila na vrh. Uro kasneje sta začela sestopati po jugozahodnem grebenu, kjer poteka normalna smer na Ama Dablam. Na višini 6.500 m sta postavila šotor in prenočila. 5. maja sta sestopala ves dan in zvečer dosegla vznožje gore. Nadaljevala sta s sestopom, ponovno bivakirala in se naslednji dan vrnila v bazni tabor pod severozahodno steno.
Elitno združenje gornikov v Franciji (GUM) in Montagne Magazine sta za alpinistični dosežek leta 1996 proglasila prvenstveno smer v steni Ama Dablam in Vanji Furlanu ter Tomažu Humarju podelila zlati cepin. To priznanje je enakovredno zlati medalji na olimpijskih igrah.
15. avgusta 1996 je Vanja ponovno plezal v stenah Mojstrovke, tokrat pod budnim očesom inštruktorja, toda nenadoma je omahnil…
