NAŠ STIK
December 1998: O Boču je znanih veliko pripovedk, zgodb in verovanj, mnoge temeljijo na naravnih pojavih. Ob močnem deževju so hrup, ki ga povzroča pretakajoča se voda, pripisali zmaju v gori.
Na majhnem kotičku naše dežele, ki ga geografsko in naravovarstveno imenujemo Boč, se je strnilo posebno veliko lepot. Tu so se ohranile mnoge redke in zavarovane rastline, med katerimi prednjači simbolna predstavnica velikonočnica. Prostranstvo tukajšnjih naravnih (pra)gozdov, ki jim pravijo tudi tovarne zdravja, nudi neomejene možnosti za opazovanje raznovrstnih dogajanj v naravi. Mnoge stezice in učne poti nas popeljejo čez vso planoto Boča.
Gorski masiv Boča (979 m) stoji na razvodju porečja Save in Drave. Z raztegnjenim in kupolasto izoblikovanim vrhom izrazito izstopa iz svoje okolice razen na vzhodu, kjer se neopazno staplja s Haloškimi goricami. Zato ga nekateri imenujejo tudi »štajerski Triglav«. Njegova pobočja so strma in porasla z gostimi gozdovi. Na najvišjem vrhu stoji 20 metrov visok razglednik in vojaški telekomunikacijski stolp. Razgled je prostran: na severu vidimo Pohorje in avstrijske gore, severovzhodno so gričevnate Slovenske gorice in v daljavi Panonska nižina, na zahodu Konjiške gore, Savinjske Alpe, na jugu sredogorski svet vse do Snežnika, na vzhodu pa Donačka gora. Planoto obroblja še nekaj zanimivih vrhov: Plešivec (820 m), Kisovec (734 m), Tolsti vrh (777 m) in Dreveniška gora (782 m). Gora je domačinom zanesljiv vremenski napovedovalec, če vrh zagrinjajo megle in oblaki, je to navadno znak za poslabšanje.
Boč se odlikuje s pestro geološko sestavo. Apnenec je najbolj razširjena kamnina, na njem so se razvili kraški pojavi, v zahodnem delu pa prevladuje dolomit. Izjemna pestrost tal ima za posledico bogato zbirko drevesnih vrst in združb ter mnoge redke in zavarovane alpske rastline, ki jih uvrščamo med ledenodobne relikte. Med temi so najbolj dragoceni velikonočnica, dišeči volčin in tisa. Sredi marca vznikne na travnikih najlepša znanilka zgodnje pomladi – velikonočnica. Zaradi cvetenja okoli velike noči, je dobila ime po tem krščanskem prazniku. Njena svilnato dlakava stebelca z velikimi, živovijolčno obarvanimi cvetovi pritegnejo še tako razvajenega obiskovalca. Cvetica je z zakonom zaščitena. Ker je nadvse občutljiva in potrebuje za rast posebne pogoje, jo ogrožajo ljudje, ki se neuspešno trudijo, da bi jo presadili na domače vrtove.
Modre črte na drevesih nas opozarjajo na pragozdni rezervat. Vse dogajanje v njem je prepuščeno naravi, človek je samo opazovalec. Vtis neurejenosti pa je le navidezen. Ob podrobnejšem pogledu bomo spoznali, da imamo opraviti z izjemno urejenim neredom. Tu živijo drevesa tudi potem, ko so že odmrla, saj so pogrnjena miza za množico najrazličnejših gostov. Velika drevesa zrastejo do 50 metrov visoko ter preko meter in pol v premeru. Neobičajno mnogo razvejanih korenin, ki se kot lovke hobotnice raztezajo po kamenju in iščejo oporo, kažejo na desetletja odnašanja zgornjih plasti zemlje in s tem potrjujejo veliko varovalno moč gozda. Zaradi ohranjanja neokrnjene narave je Boč zavarovan kot krajinski park, manjše površine pa dodatno še kot gozdni rezervati in naravni spomeniki.
O Boču je znanih veliko pripovedk, zgodb in verovanj, mnoge temeljijo na naravnih pojavih. Ob močnem deževju so hrup, ki ga povzroča pretakajoča se voda, pripisali zmaju v gori. Pripovedujejo, da so v votlinah na Boču prebivale dobre vile – rojenice in živele od mleka, ki so jim ga dajali kmetje. Zanimiva je zgodba o dvanajstih roparjih, ki jih je vodila robustna poglavarka Špelka. Ker so ugrabili sina grofa Dizme Attemsa in zanj zahtevali visoko odkupnino, so leta 1740 skupino ujeli, poglavarko pa obglavili. Vendar še nihče ni prodrl do naropanega blaga, ki je baje skrito v globokem breznu Balunjača.
Območje Boča je na gosto prepredeno z vrsto označenih in neoznačenih stezic (prvo so markirali že leta 1899). Tri učne poti, ki imajo posebne oznake, nas vodijo iz Poljčan do planinskega doma (1 do 2 uri), iz Lovnika (Pečice) do planinskega doma (1 do 1.30 ure) in na vrh (1 ura). Prečenje gore je prav tako markirano. Dom na Boču (658 m) stoji na prostrani kraški planoti Na Ravni blizu cerkvice sv. Miklavža in je dostopen po asfaltirani cesti. Odprt je tudi v zimskem času. V pomoč pri orientiranju nam bo planinski vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije (Ficko, PZS, 1980), planinski zemljevid Rogaška Slatina z Bočem in Donačko goro (1:25.000) in Atlas Slovenije.
Vladimir Habjan