Kako postati prijatelj s šodrom (in z ljudmi) – Naša četica koraka – strumno in veselo – V svet, kjer se znanje ne meri v ocenah, temveč v izkušnjah, ki ostanejo za vedno
Na prvi oktobrski vikend se je zbrala četica svežih tečajnikov alpinistične šole AO Kranj – z nahrbtniki na ramenih, z radovednostjo v očeh in z rahlo tremo v koraku. Vodili so jih Anja, Luka in ekipa inštruktorjev, ki so znali ravno prav zategniti tempo, da je bilo jasno: to ni nedeljski izlet (čeprav je bila nedelja), temveč uvod v resno igro z gorami. A hkrati so ostali dovolj človeški, da nihče ni izgubil volje.
Prvi postanek: bivak Gorizia. Anja je razkazala okolico, dodala ščepec zgodovine in spodbujala domišljijo – brez nje v gorah ne gre. Ruzaki so bili lahki, saj je večina oblačil že grela telesa. Gore so jih sprejele zavite v oblake, ki so vztrajali večino ture na Trbiško Krniško špico. Slikovitih razgledov ni bilo, a mističnost je bila pristna. Mokra skala je prijemala presenetljivo dobro, in tečajniki so varno poplezavali po skalnih odsekih pod vrhom.
Na bolj izpostavljenem delu Poti stoletnice je tudi najbolj klepetavim zmanjkalo besed. Skala je bila mokra, brezno temačno, korak pa je moral biti zbran. V zgornjem delu ture so se srečali z razkošjem krušljivosti: skale, skalce, pesek in drobni kamenčki so se naložili v formacije, ki so silile utrujene glave k dodatnemu fokusu. Hodili so kot vilinci – tiho, lahkotno, brez večjih proženj.
Ko je nekdo že skoraj izustil kaj črnega na račun šodra, je Luka mirno pripomnil: »Kot alpinist se boš šodru le težko izognil. Bolje bo, da z njim čim prej postaneš prijatelj.«
In tako se je začelo prijateljevanje s šodrom.
Tura je bila razgibana, vsega je bilo po malo. Sopihanje, matranje, smeh in tišina. Med tečajniki so se začele tkati prve vezi – tiste, ki se ne merijo v metrih višine, temveč v skupnih korakih, v pogledu, ki potrdi, da si na pravi poti. Pred njimi je leto preizkusov, vzponov in padcev, in če bo šlo vse po sreči, bodo postali prijatelji ne le s šodrom, temveč tudi med seboj.
Na »kranjski teren« pa so odšli tečajniki in inštruktorji AO Rašica in ko so tečajniki hitrejši od administrativnih mlinov, se zgodbe pišejo kar sproti. In tako je padla odločitev, da bo prva spoznavna tura nove generacije alpinistične šole potekala zadnjo septembrsko nedeljo – edini dan, ki je po tednu slabega vremena obetal vsaj nekaj jasnine.
Zgodaj zjutraj (nekateri so že začeli sumiti, da bo to stalna praksa) se je skupina zbrala pred ZD Šentvid. Po razporeditvi v avtomobile so se odpeljali proti Jezerskemu, kjer jih je pričakal Andrejev jutranji pozdrav in opis poti. Tempo je bil »zmeren«, kar je za 3/4 skupine pomenilo, da so hitro izginili naprej. Na začetku melišča se je četica znova zbrala in nadaljevala pot skupaj.
Ob zori se je nebo nekoliko odprlo, a razgledi so ostali skromni. Napoved se je čez noč spremenila – namesto sončnega zahoda jih je spremljalo pršenje. Ko so prispeli do stene, kjer bi morali zaviti na Slovensko pot, so si že nadeli čelade, a sta Mičo in Andrej odločila, da zaradi varnosti raje obrnejo. Skupina se je vrnila do tovorne žičnice in nadaljevala po lovski poti proti Ledinam.
Pot (jih) je vodila skozi gozd, med ruševje in nato v strmejši del, kjer so se pojavile zajle, dve lojtri in zadnji vzpon. Med zajlami je Mičo prejel rojstnodnevno čestitko – z vprašanjem, ali si dan ne bi raje predstavljal drugače. Z nasmeškom je odvrnil, da si lepšega sploh ne bi mogel želeti. Pogled na skupino »mučencev« mu je očitno polepšal dan.
Ob 10. uri so dosegli cilj – Kranjsko kočo na Ledinah. Sledila je pavza, sendviči, Haribo bonboni (ki so očitno nova obvezna oprema), nekaj skrivanja pod streho in nekaj uživanja na prostem. Po kratkem počitku je padla skupna odločitev: ker je bila tura spoznavna, se v dolino vrnejo skupaj.
Pot nazaj je bila znana: zajle, ruševje, gozd. V dolini so se znova zbrali – pozdrav, kot že nekajkrat. Groundhog Day? Morda. A tura je dosegla svoj namen: spoznali so se, vsaj do neke mere. Za imena bo treba še kak teden ali dva.
Za zapisnik: tečajniki so imeli s sabo kavo (govorice o kaznih so bile resne), a priložnosti za razgledno pitje tokrat ni bilo. Nič hudega – pred njimi je še veliko vikendov, vzponov in skupnih druženj.
Na koncu je ostalo le še vprašanje: katera gostilna na Jezerskem sprejme 30 ljudi? Gostilna Kočna je bila rešitev – med mašnimi kavopivci in zgodnjimi kosilci se je našel prostor tudi za alpinistično četico. Ob 12.00 so že sedeli v avtih. Mičo je dobil svoje darilo. Skupina pa prvi skupni spomin.
Copilot
