Delo, 31. julij 1978
Gorski reševalci morajo biti vedno pripravljeni – Ekipa GRS iz Rateč je najmlajša v Sloveniji — Njeni člani predlagali vrsto izboljšav za varnejše reševanje ponesrečenih planincev
TAMAR, 30. julija
Sobotna vaja navideznega reševanja v previsnih stenah Slemenove špice nad Tamarjem je dokazala, da so rateški gorski reševalci usposobljeni za reševanje v najtežjih pogojih. Z vajo je vseh enajst reševalcev, med njimi so trije pripravniki, sklenilo tridnevno obnavljanje znanja, potrebnega za učinkovito klasično reševanje v gorah. Nesreča se žal nikoli ne utrudi in tako morajo biti Ratečani, kot vsi reševalci v Sloveniji, vedno pripravljeni, da odhitijo reševat življenja.
V četrtek so Ratečani obnavljali teoretično znanje in osvežili vrvno tehniko. Reševalci morajo biti telesno. dobro pripravljeni, do potankosti morajo obvladati alpinizem, vrh vsega morajo poznati prvo pomoč in kup navideznih malenkosti. V reševalni akciji je namreč od vsakega posameznika odvisen uspeh ali neuspeh reševanja. Zato v stenah pri pravih akcijah ni poskusa. To lahko storijo le na vajah.
V petek so se vsi skupaj odpravili z vso opremo v Travnik in Šite. Dve navezi sta preplezali Tschadov steber, dve navezi smer Jesih- Potočnik v Šitah, dva reševalca pa sta se odpravila na Kotovo sedlo in nato na Škrbino. Pri tem tem treningu so iskali najhitrejše dostope do sten če bo morda treba reševati v Travniku ali Šitah.
Sobotno jutro se je za najmanjšo ekipo GRS Sloveniji začelo zgodaj. Opremo, bilo jo je za več kot 100 kilogramov, je bilo treba najprej pregledati in razdeliti. Vsak je dobil svoj del »kovačije«. Inštruktor reševalec, letalec Jože Rožič je v ostenju Slemenove špice odkril primerno steno in prostor za vadenje s tako imenovanimi tipiziranimi reševalnimi pripomočki. V steno so najprej zabili vrsto klinov in v sponke vpeli fiksno vrv do »mesta nesreče«. Nato so Ratečani drug za drugim splezali na skalno polico. Skorajda polovico police je pokrila oprema in težki nahrbtniki. Začeli so zabijati kline za sidrišče, ki ga uporabljajo kot srce spuščanja ponesrečenca iz sten. Zato morajo biti klini dobro zabiti. Pravilno zabit klin, po pripovedovanju reševalcev, pri prodiranju v skale zapoje kot operna pevka.
Na polici so nato sestavili jeklena nosila in jih pripravili za spust čez previsno steno. Vanje so namestili se posebno opornico, s katero lahko ponesrečenca spuščajo vodoravno ali navpično čez stene. Ratečani so že predlagali izboljšavo jeklenih nosil, z dodatnimi polokrogli mi »sanmi« bodo nova jeklena nosila te delajo sedaj v Lučah, lažje drsela ob stenah, ponesrečenci pa bodo v njih tudi varnejši.
Pritrdili so zavorni kolut na sidriščne vrvi. Tudi zavorni kolut je pri Ratečanih dobil izboljšavo. Izdelali so ga iz tako imenovane sipas mase. Ima več dobrih kot slabih lastnosti po vseh dosedanjih preizkušnjah. Težava je edinole v tem, da so morali za tri metre dolg kos sipas mase, premera 17 centimetrov, odšteti kar 20 tisočakov.
Namestili so vitlo, pripravili skrinjico s kolutom stometrske jeklenice. Vadili so varen prenos ponesrečenca v dolino z reševalnim oprsnikom. Nato so spuščali ob jeklenih nosilih reševalca. Nosila so zaustavili v steni in začeli z dvigovanjem pod obremenitvijo. Vsi ti manevri so zahtevni. Reševalci jih morajo poznati do vseh po tankosti. Vse je treba tako zavarovati, da ne pride do napak, ki bi bile lahko usodne za ponesrečence in reševalce. Po večurnem vadenju v steni so sestopili v Tamar. Inštruktor se je s pomoč jo takoimenovane »rogatke« sam spustil čez steno.
Vajo je spremljal tudi 60-letni Franc Globočnik, ki je 25 let vodil rateške reševalce. Globočnik ima zlati častni znak GRS za 25-letno humano delo. Po vaji so reševalci posedli v Tamarju, stekel je sproščen pogovor. Dejali so, da je takojšnje obveščanje o nesrečah zelo pomembno. Prav zato ne morejo razumeti, da z oskrbnikom zavetišča Pod špičko nimajo radijske zveze. Franc Globočnik pa je dejal, da se z veseljem spominja časov, ko so imeli v Tamarju telefon. Tega zdaj že vrsto let ni več in zato ni čudno, da prihajajo obvestila o nesrečah prepozno.
MIRKO KUNŠIČ
