Slovenski alpinizem 2015
Urban Golob (1970 – 2015)
Z Urbanom sva se spoznala enkrat leta 1995, ko smo začeli urejati revijo Grif in se je oglasil, da bi fotografiral.
Potem sva šla tudi plezat, ne vem sicer, kdaj, vem pa, kaj – novo smer nad dolino Kot, v Macesnovce, stene, ki začnejo greben, ki se konča na vrhu Rjavine.
Lahko, da je bil on, lahko pa, da je bil Dušan Polenik tisti, ki je, ko sva se prebila skozi strmo goščavo do vznožja stene in so se iz doline oglasili zvonovi, ki so pozivali verne kristjane k maši, rekel: »Pa ti so fukjeni.«
Ker sem tudi z Dušem tam splezal eno smer.
Niti ni važno, lahko bi bila oba.
Potem sva preplezala tisto smer, ki poteka v okolici markantne kaminaste razčlembe, ki pa se je pokazala za komaj užitno. Nenehno je bilo treba begati v plošče levo ali desno od nje, neke silne plezalske lepote ni bilo in na vrhu sva bila prav zadovoljna, da sva na vrhu. Dala sva ji ime: Smer dveh Golobov, da o kaminu niti ne govorimo. Če bi bila smer lepša, bi se verjetno bolj potrudila.
Ampak tudi to ni najbolj pomembno. Vsaj doma nisva bila.
Potem sva precej plezala skupaj, pa ponavadi kakšne obskurne reči, kot je recimo južna podstena Škrlatice, kjer se spomnim, da sem na vrhu skočil čez modrasa. Tisto je bilo kačje leto, ker je bila to takrat že moja četrta ali peta strupenjača v gorah. Pa v Plešivcu v Loški steni Čmrlo, ker se je takrat rodila moja hči in je kot dojenček bingljala okrog v progastem bodiju kot kak velikanski čmrlj. No, ta smer je lepa.
Potem oziroma verjetno prej v sosednjem Bavhu smer Točno opoldne, kjer sta mi v spominu ostala dva detajla. Prvi: na konicah derez lovim ravnotežje na štantu, narejenem iz dveh slabo zabitih specialčkov, medtem ko Urban telovadi po tankem traku snega kakšnih trideset metrov nad menoj. Drugi: bivak v snežni gobi na zunanjem delu navzdol nagnjene votline, v katero sva izkopala tako udobno luknjo, da sva prespala jutro. Luksuz, ki ga nikoli prej ne kasneje nisem bil več deležen. Točno opoldne pa … kaj pa vem. Mislim, da sva izstopila opoldne drugega dne, in po mojem je imel tudi on kot otrok rad vesterne.
Prej/potem, ne vem, smer Nektar v Breithornu na meji med Švico in … kaj je že tam, Italijo. Ideja je bila Urbanova, osrednji, še nepreplezani steber v eni od Breithornovih sten. V avtomobilu oziroma mojem jugu se nam je – Urbanu, Dušu, meni – polil sok, ki se je imenoval Nektar, in se nismo mogli upreti skušnjavi, tako kot se nismo mogli upreti na skalo napopanemu ledu in snegu desno ob stebru in smo lokalcem ukradli čudovito smer. Še isti dan po vzponu je izginila v poletnem soncu in menda so se Italošvicarji precej samospraševali, ali se je ta vzpon sploh zgodil. Nas vsekakor niso.
Pa tudi to je zdaj nepomembno.
Bila sva v Himalaji, trikrat, na Everestu cimra v šotoru. Tam se je precej mučil. Mislim, mučili smo se vsi, ampak on še precej bolj, ker mu je prvo zdravljenje raka pustilo posledice – nagnjenost k infekcijam dihalnih poti, pa zobni vsadki, ki so mu zaradi mraza izpadali. Vse to je stoično prenašal, dokler ga ni dotolkla višinska bolezen, ki je ni nikoli priznal. Na dvojki se mu je pojavil dvojni vid in sanj o Everestu je bilo konec. Sicer pa ne poznam alpinista, ki bi priznal, da je imel težave z višinsko boleznijo.
Dve leti ali nekaj takega kasneje smo prenehali izdajati Grif. Ni več zneslo. Videvala sva se precej manj, bolj v mestu na kavi kot v hribih, pa nekajkrat na leto ob kakšnem rojstnem dnevu, in ko nas je povabil na pijačo za svojega zadnjega, je bil že bolan. Shujšan, prestrašen z diagnozo o tem, da mu bodo morali zaradi tistega obsevanja v otroštvu zamenjati obrazne kosti, jih nekako nadomestiti s koščki iz noge. Seveda se je slišalo grozno, ampak sem si po svoje oddahnil. Samo, da ni spet rak …
»Urban, jebenti,« sem mu rekel takrat, »daj, zrihtaj tole, ker midva morava it še kaj v hribe.«
Nekako sem mislil, da se bomo postarali skupaj. Z Urbanom, pa z Dušem, pa z mnogimi drugimi, ki jih ni več, da bomo postali plešasti, škrbasti in okrogli, ampak nam bo dol viselo za to in bomo šli, ko bomo šli plezat, kakšno lepo štirko, v ruzaku bomo imeli velik sendvič in piksno piva, vzeli si bomo čas, vreme bo stabilno, v steni bo prijetna senca, pa nikjer nikogar, vsake toliko si bomo privoščili pavzo na kakšni polici, z bingljajočimi nogami proti onim fukjenim tam spodaj …
Samo sem mislil, da imamo še čas.
Tadej Golob
