Bravo nad gorami – opisna pripoved o gorskem delu helikopterja AB‑212
Ko se je v daljavi zaslišal tisti značilni, votli klo‑f‑f‑f‑f, so planinci in reševalci vedno dvignili pogled. Zvok, ki se je najprej zdel kot oddaljeno bobnenje, je v nekaj sekundah postal jasen: prihaja Bravo, policijski helikopter Agusta Bell AB‑212.
V gorah je bil ta zvok več kot le hrup rotorja. Bil je obljuba, da pomoč prihaja. Bil je znak, da se bo iz nemogočega morda izvilo življenje.
AB‑212 je bil v slovenskih gorah doma skoraj pol stoletja. Letel je nad Jalovcem, nad Triglavom, nad Krnom, nad Košuto. Včasih v jasnem zimskem dnevu, ko se je svetlikal nad belimi pobočji. Drugič v megli, ki je požirala vse zvoke, razen njegovega. Bil je stroj, ki je znal pristati tam, kjer se je zdelo, da ni prostora niti za človeka, kaj šele za helikopter.
V gorah so ga poznali vsi: gorski reševalci, oskrbniki koč, turni smučarji, pastirji, lovci. Ko je priletel, je bilo jasno, da se dogaja nekaj pomembnega — ali pa nekaj hudega.
Bravo je bil prisoten pri skoraj vseh najtežjih reševalnih akcijah zadnjih desetletij. Iz sten je dvigoval alpiniste, ki so obtičali v nevihti. Iz ozebnikov je pobiral smučarje, ki jih je presenetil plaz. Iz odročnih planot je prevažal poškodovane pastirje, izgubljene pohodnike, otroke, ki so se rodili predaleč od bolnišnice.
Včasih je priletel v popolni tišini, drugič v kaosu snežnega meteža. Vedno pa je prinesel tisto, kar je v gorah najdragocenejše: čas. Čas, ki ga človek v stiski nima veliko.
Bravo ni reševal le ljudi — gradil je tudi gore. Brez njega bi številne planinske koče preprosto ne obstajale. Na Kredarico je nosil jeklene nosilce, na Prehodavce agregate, na Krn cevi, na Sedmera jezera vreče cementa. Včasih je v enem dnevu opravil več deset rotacij, vsakič znova natančno pristal na majhni ploščadi, kjer je veter vrtinčil prah in pesek. Oskrbniki koč so ga pozdravljali kot starega prijatelja. Vedeli so, da brez njega ne bi bilo ne hrane, ne plina, ne gradbenega materiala.
Bravo je bil tudi učilnica.
Na njegovem levem sedežu so se piloti učili, kako se leti v gorah — v vetru, v ozkih dolinah, v bližini sten, kjer se zrak preliva kot voda. Bil je stroj, ki ni odpuščal napak, a je tiste, ki so ga obvladali, naučil več kot katerikoli simulator.
Gorski reševalci so se na njem učili stenskega reševanja, dvigovanja z vitlom, nočnih pristankov.
Bil je partner, ne le orodje. AB‑212 je sodeloval pri praktično vseh večjih reševalnih akcijah od leta 1980 naprej. Med drugim: pri nesreči nemške družine, ki je s športnim letalom treščila v severno triglavsko steno, pri številnih zimskih reševanjih v stenah nad Vršičem, pri tragični nesreči na Okrešlju, kjer je bil neposredno udeležen v reševalni operaciji, pri transportu poškodovanih alpinistov iz zahtevnih smeri, pri evakuacijah iz odročnih planot in visokogorskih dolin.
Zdaj stoji v muzeju — tih, brez rotorja, brez vetra, ki ga je nekoč dvigal.
A vsak, ki stopi k njemu, sliši tisti znani zvok.
Tisti klo‑f‑f‑f‑f, ki je pomenil, da prihaja pomoč.
