Poročilo o zadnjem poskusu
Glasom zadnjih poročil o tragični usodi ekspedicije na Mount Everest so plezalci z najvišjega šotorišča v višini 23 tisoč čevljev v treh odločilnih pohodih skušali obvladati strmine zadnjih 6000 čevljev ter se povzpeti na najvišji vrh sveta.
Vsi trije pohodi so se izvršili v razmeroma ugodnih razmerah. Divjanje monsuna se še ni bilo pričelo. Prvi pohod prof. Malloryja in podpolkovnika Brucea ni uspel, ker so nosilci domačini odklonili nadaljuje sodelovanje.
Na drugi pohod sta se odpravila podpolkovnik Norton in dr. Somervell, ki sta nad zadnjim šotoriščem dosegla višino skoraj 27.000 čevljev ter se s skrajnim naporom povzpela do 28.000 čevljev višine, potrebovala pa sta za vsak korak sedem do deset dihljajev ob 180 utripih žile v minuti; po vsakih 20 m plezanja pa je bilo treba daljšega odmora. Opustiti pa sta morala nadaljnji pohod, ker — kakor je ugotovil dr. Somervell — človeška konstitucija take višine več ne prenese. Bil je lep sončen dan brez vetra; vrh je bil videti tako blizu, da bi se ga z roko prijelo. Oba zadnja poizkusa sta se vršila brez aparatov za kisik, da se teža nekoliko omeji.
Dne 6. junija sta se s šotorišča štev. 4 odpravila na tretji pohod profesorja Mallory in Irvine z osmimi nosilci in aparati za kisik, hoteč prenočiti v najvišjem šotorišču, naslednjega dne pa s pomočjo aparatov za kisik izvršiti zadnji letošnji poskus. Z daljnogledi so ju zadnjič še opazili v višini nad 28.000 čevljev. Kazalo je, da je vse v redu in da plezalca dobro napredujeta. Od tega trenutka ju nihče ni več videl.
Domneva se, da ju je zalotila kaka alpinska nezgoda ali pa da so odpovedali aparati za kisik ter tako povzročili katastrofo v trenutku, ko sta že skoraj dospela do vrha.
Po večdnevnem čakanju se iskanje ni moglo več nadaljevati, ker je začelo nastopati viharno vreme. Udeleženci pohoda so uvideli brezupnost rešilne akcije. S težkim srcem so nastopili pot navzdol.
