Beletrina: Drage bralke, dragi bralci, tokratno epizodo Beletrine v živo posvečamo knjigi Naveza izpod peresa dueta za plezalne, alpinistične in druge avanture, Toma Virka in Iztoka Tomazina. Z avtorjema metaforično bogatega, humornega in pikantnega dela se je pogovarjala Mojca Volkar Trobevšek. V knjigi Naveza avtorja beležita zlasti skupne plezalne podvige in razmišljata o alpinizmu, prijateljstvu, naravi, lepoti, umetnosti, etiki, duhovnosti in presežnosti. Skozi živahen in sproščen dialog nam vrhunski alpinist in vrhunski esejist odstirata, kako sta presegala vsakdanjo stvarnost, prehitevala še samega sebe, se vzpenjala in padala … Dva zorna kota – navezana.
O duhovni razsežnosti alpinizma
pod steno Bele peči
(Fotografija: osebni arhiv)
Jasna Lasja: Če je geslo prvih alpinistov, Angležev Hudsona in Kennedyja, kjer je volja, tam je pot, v alpinističnih podvigih podčrtovalo predvsem močno voljo, ki kljubuje izjemnim naporom hoje po robu oziroma adrenalinske bližine smrti, v sodobnem alpinizmu prevladuje druga, globlja in subtilnejša maksima, pot. V slovenski alpinistični literaturi jo je najodmevneje izrazil leta 1983 pod plazom na Manasluju tragično preminuli mladi vrhunski slovenski alpinist Nejc Zaplotnik, čigar znamenita, velikokrat ponatisnjena in navajana Potiz leta 1981 je klasika ne le slovenske alpinistične literature, temveč slovi kot tako rekoč biblija alpinističnega duha. Ni pomemben cilj, pomembna je pot, je spoznanje, s pomočjo katerega se je možno približati tisti srži, ki žene alpiniste v osvajanje visokih, za običajne smrtnike (pre)nevarnih gorskih vrhov, v osvajanje nekoristnega sveta, z zavedanjem tveganja lastnega življenja. Povedano drugače, z Zaplotnikovim zastavkom – Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. – se je mogoče približati religiozni razsežnosti alpinizma.
Tisti razsežnosti, ki se je pokazala, ko je dr. Henrik Tumauvidel, da je alpiniste treba glede na njihov razlog plezanja razdeliti v več tipov: športnega, estetskega, etičnega in religioznega. In tiste razsežnosti, ki so jo po Zaplotniku iskali ter v zapisih in knjigah problematizirali neredki drugi alpinisti. Na primer Iztok Tomazinv knjigi Korak do sanj leta 1989, kjer je zapisal: Cilja ni. Je le vse, kar srečaš, začutiš in spoznaš na poti do cilja. Ali Tomo Virk v znamenitem eseju Religiozna razsežnost alpinizma ali sodobno iskanje Grala, prvič objavljenem leta 1992 v časniku Slovenec, kjer alpiniste razume kot sodobne iskalce Grala – Gral kot pobudnik poti, simbol človekovega iskanja večnosti –, pri tem pa srž religiozne razsežnosti alpinizma primerja s hrepenenjsko žalostjo nedosegljivega cilja ljubezni. Cilj se nenehno izmika, je torej le navidezen; ko ga alpinist »doseže«, se mu razodene spoznanje, da je pot tista, ki je večna in edina izpolnjujoča, nenehna pot v naročje večnosti, s čimer ta cilj dobi jasne obrise nedosegljivega Drugega, transcendence. In prav v tej brezpogojni ljubezni, v hrepenenju po večnosti, se razodeva religiozna razsežnost alpinizma, ki ji, kot nedvoumno pokaže Naveza, sledita avtorja. … Beletrina – kritika
