Tomo Česen je bil prvi na vrhu!

Dnevnik

Alpinistična skrivnost: kdo je prvi preplezal južno steno Lhotseja

“Tri ure nečloveških naporov sem potreboval, da sem splezal kakšnih 50 do 70 metrov visok skok. Malo sem si pomagal tudi s klini. (poudaril B. M. T.) Proti vrhu takšne stene in po prestanih naporih ti je čisto vseeno, kako splezaš. Glavno, da splezaš. Izkušnja z Jalung Kanga me je veliko naučila, zato sem na vrhu stopnje fiksiral vrv in tako že vse pripravil za povratek.” Tomo Česen (Sam, Radovljica, 1990, str. 142) Ti stavki nam pomagajo vstopiti v veliko – ali celo največje – alpinistično vprašanje, ki bo prihodnji mesec staro natanko petnajst let. Pri nas je zamrlo, v svetovni javnosti pa je živo, da je kaj!

Tomo Česen, alpinist, ki v zgornjih odstavkih popisuje ključni del svoje dobesedno nemogoče naloge, solo vzpona na vrh južne stene Lhotseja, 22. aprila 1990, šteje v trenutku, ko to pišemo, 3710 internetnih zadetkov (brskalnik Google). Večina od njih je povezana z dilemo, ki smo ji tudi posvetili ta zapis. Namreč: Tomo Česen je, kot priča tudi naslov zgoraj citirane knjige, precej časa plezal sam. Angleški alpinist Scott je nekoč dejal, češ, kam pa smo prišli, če plezalci bolj verjamejo fotografskim posnetkom kot pošteni besedi lastnih tovarišev. Tudi zato je Česen svoj vzpon opravil brez fotografij. Ob sestopu mu je čestitala svetovna alpinistična javnost, kajti šlo je za podvig neverjetnih razsežnosti. Vsi so dobili omrzline

Južna stena Lhotseja je namreč visoka 3000 metrov in je zahtevna in skrajno nevarna. Smrt preži na vsakem koraku. Steno podnevi segreje sonce, zato nanjo neprestano “dežujeta” kamenje in sneg. Česen je zapisal: “Od daleč izgleda vse lepo in prijetno, ko pa stojiš pod steno, ti gredo lasje kar pokonci. Popoldne se vreme praktično vedno pokvari. Oblaki, megla, sneg in veter. In posledica tega so plazovi. Najbolj nevarna je spodnja polovica stene, tako zaradi plazov kot tudi zaradi padajočega kamenja in ledu. Ta začetni del bi bilo noro plezati podnevi in v soncu.” (Sam, str. 138) Zato je plezal ponoči, drugo noč pa je v steni bivakiral. Njegovi občutki: “Vznožje skalnega stebra na višini 8200 metrov sem dosegel pozno zvečer. (…) Isto noč so Nepalci bivakirali na južnem vrhu Everesta. Vsi so dobili omrzline. Z besedami se takšne noči ne more opisati. Boj z mrazom, z osamljenostjo, boj, za katerega v trenutkih slabosti včasih celo pomisliš, da si ga za vedno izgubli. Rešili so ga klini

Za potrebe tega zapisa nisem govoril z nikomer od protagonistov. Ne poznam Toma Česna niti Vikija Grošlja. V prijazno pomoč so mi bili nekateri ljudje, ki se z alpinizmom ukvarjajo že vse življenje. Eden od njih mi je na izrecno vprašanje, ali mu je Česen potrdil, da je v steni pustil kline, dejal, da je to res. Ta točka je bila tudi povod za ta zapis, kajti jasno mi je postalo, da si je Česen bodisi izmislil vzpon, da bi si “omislil” nekaj trenutkov instantne slave, bodisi dejansko pustil kline pod vrhom. Česen je namreč vedel, da bodo nekoč ponovili njegov dosežek. Tedaj bodo kline bodisi videli bodisi ne. Odvisno od tega je Česen bil na vrhu ali pa ne. Trdno sem prepričan, da bi v začetku devetdesetih, ko je vladala popolna evforija glede preplezane južne stene, Česen trdil, da je pustil kline zgoraj, zgolj v primeru, da bi jih res.

Nekateri izkušeni alpinisti so mi dejali, da klin sam po sebi nič ne dokazuje. Izgubljenega v ledenem prostranstvu stene naj bi ga bilo nemogoče ponovno najti. Vendar menim, da ni tako. Česna so ob sestopu rešili prav klini, ki jih je devet let prej pustila jugoslovanska odprava: našel jih je in se po njih spustil na varno. Pa tudi če bi iz stene prinesel vse kline (približno deset), ki jih je vzel s seboj, bi kolegi imeli le dve možnosti interpretacije: bodisi da je plezal brez klinov bodisi da sploh ni plezal. Druga je bolj verjetna. Če Česen ne bi bil na vrhu, tudi klinov ne bi potreboval. Si je potem mogoče predstavljati, da bi v steni kline odvrgel in se javil Janiju Kokalju, v dolini pa pred celim svetom z ustno in pisno besedo trdil, da je bil na vrhu? To je znanstvena fantastika. In še naprej: zadnji del južne stene je mogoče prečkati le na nekaterih zelo ozkih mestih. Kdorkoli bi šel po Česnovi smeri, bi že zaradi tega moral najti njegove kline.

Vprašanje avtentičnosti klinov pod vrhom pa nujno postavlja vprašanje edinega (ne)posrednega dokaza, ki ga o tem problemu imamo. To je Česnov zapis, ki smo ga že uvodoma obširno citirali. Je resničen ali ne? Na to odgovori tekstnokritična analiza. V začetku opazimo dvoje dejstev. Pisala ga je nedvomno ista roka, ki je pisala ostala poročila o velikih vzponih, npr. o tistem na drugi himalajski osemtisočak, na Jannu, pa na Jalung Kang. Struktura stavkov, besedišče, način izražanja, vse potrdi identiteto istega avtorja. Enake lastnosti so razvidne tudi pri zapisu plezanja na južno steno Lhotseja. Opazimo, da ga je pisal nekdo, ki mu ni šlo za veliko retoriko v literarnem izražanju, nekdo, ki je skromen in zaprt vase. Vendar je pisanje kot iz enega kosa, v tem pa podobno drugim popisom iz Česnove knjige Sam. Logično sklepamo, da ga je pisal Česen in da je tisto, kar je pisal, zapisal po intenzivnem življenjskem doživetju.

In tu sredi zapisa pridemo do ključne podrobnosti. Navedimo: “22. aprila je bil dan, ko sem čutil, da lahko začnem. Spalna vreča, bivak vreča, dva cepina, dereze, obvezna čelada, plezalni pas, skalni in ledni klini, rezervne rokavice, nogavice in očala, fotoaparat…” (Sam, str. 138) Fotoaparat?! Če Česen res ne bi bil na vrhu in bi slutil problem v dokazovanju svojega vzpona, bi celoten stavek izpustil, tako pa je prostodušno priznal, da je imel s seboj fotoaparat in da ni fotografiral. Tega pa ni storil iz dveh logičnih razlogov. Prvi je ta, da se mu je zdelo tovrstno dokazovanje nepotrebno, drugi pa, da je biti na samem vrhu smrtno nevarno. V bližini Lhotseja stoji Nuptse. Ko je Janez Jeglič 31. oktobra 1997 prišel na vrh, ga je z njega orkanski sunek vetra odpihnil v smrt. Predstavljati si je treba tudi okoliščine. Temperatura je dobrih petsto metrov pod višino, na kateri letijo potniška letala, okrog -35 do -40 stopinj Celzija. K temu je treba dodati še, da bi moral Česen v teh razmerah odpirati nahrbtnik in iz njega zlagati stvari. Da bi fotografiral – meglo. Sam je namreč na istem mestu zapisal, da se je vse kopalo v oblakih.

Nadaljnjo verodostojnost pa odkrije še eno presenetljivo dejstvo. Česnov zapis ni toliko kronika vzpona kot kronika spusta. Ni toliko pot naprej, kot je pot nazaj. Pri tem stopa v dramatično razmerje do naslova, ki se glasi Pot v prihodnost. Česen kot alpinist je vedno tvegal razumno, zato je še danes živ. Če bi naslov sopostavil ob besedilo, ki ga v celoti osmišljuje stavek ” po tej poti do pekla se je potrebno še vrniti” (Sam, str.142), in ne bi bil na vrhu Lhotseja, bi sebe postavil na sod smodnika. Če bi kdaj “prevaro” odkrili, bi bili njegova človeška in alpinistična oseba na mah mrtvi. In kaj je Česen čutil, ko je kot prvi Zemljan stal na vrhu južne stene? Nič evforičnega, samo pranagon, da mora nemudoma na varno, navzdol. Tako: “In na vrhu? Nobenega zmagoslavja. Morda le zadovoljstvo, da ni potrebno več navzgor. Nečloveški napori, zaradi katere te je včasih strah celo samega sebe, te prisilijo v misel, da si enostavno vesel, da sploh si. Telo in duša sta preveč napeta, da bi lahko občutila. Po tej poti do pekla se je potrebno še vrniti. Do noči sem se hotel spustiti kar najnižje. Približno do 7800 metrov po isti smeri, kot sem plezal navzgor, od tam pa po velikem ozebniku navzdol ni bilo več mogoče. Drugače povedano, zaradi nenehnih plazov, ki so ves čas grozili, bi bil to samomor. Imel sem samo en izhod – spust čez strm skalni skok, kjer je naša odprava leta 1981 imela največje tehnične težave.

Njihove vrvi so bile seveda vse potrgane, vendar so tam ostali prav vsi klini. (poudaril B.M.T.) Zdaj so meni koristili za spust (…). In vse prej kot prijetno se je spuščati po vrveh v tako norih razmerah, ko ti vse skupaj počasi, toda vztrajno zmrzuje. Vrhu vsega me je ujela še noč. Ne morem povedati, kako zelo zadovoljen sem bil, ko sem začutil pod nogami globok sneg velikega pomola pod stopnjo. Situacija je še najbolj spominjala na kaos (…). Trenutek pred tem, ko sem z zadnjim korakom pustil za seboj negotovost, sem bil živčno zdelan do zadnje nitke. Lhotse mi je vzel del duše.” (Sam, str. 144) “Jani, višje se ne da več, na vrhu sem”

In če sta vzpon in slava dialog, sta spust in molk monolog. Monolog pa je beseda, ki se naslovu Česnove knjige in njegovemu življenju najbolje poda. Monolog razkriva tudi naravo njegove alpinistične etike. Česen nikdar ne bi trdil, da je bil na vrhu, če tam ne bi bil. Vsa prizadevanja, s katerim sem poskušal rešiti uganko, so me kot v sintezi napeljevala na to – in zgolj na to misel.

V knjigi pa najdemo na tem mestu še en ključni stavek. Česen je zapisal: “Včasih se je toliko odprlo, da sem lahko videl pobočje Everesta nad Južnim sedlom, na zahodu pa se je včasih pokazal Čo Oju.” (Sam, str. 142) Ta stavek je bil nekaj časa trden dokaz, da si je Česen vzpon izmislil. Alpinisti, ki so se za njim povzpeli na Lhotse, so trdili, da se z vrha Južnega sedla Everesta in njegove Zahodne globeli ne vidi. Toda 13. maja 1994 je ameriški plezalec mehiškega rodu Carlos Carsolio, ki je tri tedne pred tem osvojil tudi Čo Oju, potrdil, da je z vrha videl sedlo Everesta in globel.

Česen je poleg zapisa v knjigi Sam svoj vzpon opisoval in komentiral tudi drugod. Tako je trdil, da je na poti pod vrhom videl oranžno jeklenko s kisikom, najverjetneje prazno. Dve leti kasneje sta bila na vrhu plezalca Wally Berg in Scott Fischer, ki sta sklepala, da je bil tam tudi Česen. Na opisanem mestu sta namreč našla omenjeno jeklenko. Potrdila sta tudi, da je vrh videti tak, kot ga je opisal Česen. Dopustila pa sta možnost, da se Česen ni povzpel še za kakih osem metrov višje, na neki snežni stožec, na katerem sta se oba alpinista počutila skrajno nevarno, četudi sta bila privezana. Pa še to je vprašljivo, Česen je z vrha 14. aprila ob 14.20 namreč sporočil po radijski zvezi: “Jani, višje se ne da več, na vrhu sem.” Tega se ne spominja Česen (v navedeni knjigi pravi, da je “menda” sporočil), temveč je to ostalo v spominu njegovemu spremljevalcu, danes že pokojnemu Janiju Kokalju.

Danes velja za datum prvega vzpona na južno steno Lhotseja 16. oktober 1990 (sovjetska odprava). Prepričan sem, da ta datum ni pravilen. Na osnovi vseh dokazov, pričevanj in tekstne analize ga lahko pomaknemo za slabega pol leta nazaj, na 22. april 1990, ko je kot prvi Zemljan na njenem vrhu stal Slovenec Tomo Česen.

dr. Boštjan M. Turk

KOMENTARJI:

Iztok Snoj, 16. 03. 2005

Biti in zakaj ne biti, to je tipično slovensko vprašanje. Res je samo to, da so bili prav nekateri slovenski alpinisti najglasnejši in najvztrajnejši pri dokazovanju, da Tomo ni preplezal stene. Iskali so lažnjivo besedo, narobe postavljeno vejico, zahtevali dokaze… Vprašam se, zakaj. Samo zaradi gole resnice in neskončne pravice? Dajte no. Res je tudi to, da je Grif kar v nadaljevanjih objavljal prispevke, ki naj bi dokazovali alpinistični falsifikat. Tudi zadnjo objavo sem bral v jubilejni številki. V spominu imam tudi, da je bila obenem tudi zadnja izdaja Grifa. Ne glede na to, da jih veliko ve, da stene ni preplezal, vedno vklapljajo razum, namesto da bi poslušali srce. Žal Slovenci ne znamo poslušati svojega, slovenskega srca.

Dejan Ogrinec, 29. 03. 2005

Moj prvi del odgovora je namenjen le izjavi: “Slovenci, poslušajmo svoje srce”, ki me je precej zadela! Pa ne v žilo, ampak v predel možganov, ki odreagira z jezo… V najglobji osnovi se filozofsko popolnoma strinjam z izjavo, a ravno zaradi poslušanja našega, “slovenskega” srca, imamo v tej deželi ogromno alkoholikov, še preveč podobnih a na žalost prikritih, neprijetno visoko številko mrtvih na cesti, pa število samomorov in tako naprej in tako naprej. Srce nas očitno ne vodi v pravo smer. Ali se motim? Kateri del srca naj bi se torej poslušalo? Tistega, ki pravi, saj ni važno če je resnično, le da je “naše”; Tej izjavi mirno sledi ugotovitev, da gre za ustvarjanje lastnih lažnih samoprojekcij in reševanje (preveč)prizadete samozavesti in samopodobe; Ali bi verjeli tistemu delu, po domače rečeno tisti “zdravi” pameti, ki verjame in sprejema le tisto kar vidi in sliši. Khm, oboje je nekam trhlo, mar ne? Prvo je preveč osebno dojemanje, drugo pa togo, omejeno, tehnokratsko. Tomotovo dejanje (po Markiču – katerokoli od obeh dejanj), bo še dolgo časa nekaj, kar je običajnemu umu težko dojemljivo in sprejemljivo. Njegova mirnost po vseh omenjenih provokacijah, morda še najbolj dokazuje neko posebnost tega človeka, osebnosti ali pa…? Ko sem bil član PZVA v tistih letih, ko je bila ta zadeva na dnevnem redu, so vsi ostali “plezalski” kolegi nakam navzdol v mize gledali (in bili samo tiho). Zakaj? So že takrat Vsi “vse” vedeli? Tudi jaz sem takrat zagovarjal, da v imenu “slovenstva” ne popustimo pred tujci in podamo svoje uradno mnenje, ki podpira Tomotov vzpon. Sicer priznam, da moj namig ni bil samo zaradi Tomota samega in njegove verodostojnosti, ampak prej zato, ker sem slutil kam lahko vse to vodi. Seveda moj predlog ni bil sprejet. Tomo pa sam takrat sploh ni hotel na glas in “uradno” podati izjave. Ga čisto razumem… Če pa se malce pohecam(o) in priznamo, da obstajajo čudeži; Ali veste, da obstajajo Yogiji, ki so pred prekleto resnimi pričami poleteli iz enega brega globeli na drug. In podobno. Ja čisto zares se to piše. A kje? Ma v revije a”la Aura pokukajte. Pa še polno takih čudes obstaja… pa še ljudje jim popolnoma verjamejo. Očitno. Revija Aura živi in se prodaja. Rumeni tisk pa tudi. In obema verjamejo menda Vsi. Torej gre le za osebno dilemo: verjeti ali ne. Verodostojnosti tako ali tako ni. Ne obstaja! Kaj sedaj? Kaj je verjetnost? Le to, da bila dilema Lhotse provokacija, ki je precej zaznamovala slovenski alpinizem, ga nekje na neki točki morda celo zaustavila. Ker se nikdar ne bo več nič ponovilo in ker zgodovino pišejo le zmagovalci in očitno nikdar ni resnična, je bolje se zastreti v jutrišnji dan in pozabiti… Očitno je Tomo najbolj moder in je ravno to tudi storil.

Dejan Ogrinec

Andrej Pečjak, 17. 03. 2005

Pred 3 leti je bila v Altenmarktu v Avstriji razstava “Der Berg ruft”, ki je bila odprta celo leto v velikanskih dvoranah površine večjega sejmišča (verjetno je bil tam tudi kdo od vas). Obdelane so bile vse pomembnejše stene in vsi pomembnejši pristopi od prvih začetkov pa do danes. Mojo pozornost je takrat pritegnil Lhotse in napis, ki si ga lahko preberete tukaj (sem ga slikal): Ad-pecjak.si/ice/temp/Lhotse.jpg. Očitno je, da avstrijska alpinistična javnost ne dvomi v Tomov vzpon v j.steni Lhotseja, saj bi v nasprotnem primeru to popravili in brisali zapis iz kataloga (kjer je podobno opisano) – na razstavi sem bil namreč tik pred koncem, ko je bila na ogled že celo leto. S tem ne mislim, da je avstrijsko mnenje kaj več vredno kot naše, lahko pa nam služi v premislek in razmislek. Do vzpona Toma v Lhotseju imam svoje mnenje, ki glede na to, da nisem bil nikoli v Himalaji, najbrž nikogar ne zanima in ga tukaj ne bom navajal. Očitno pa je, da o Tomovem vzponu v tujini nekateri ne dvomijo, kar je v nasprotju s tistim, kar so nam hoteli prikazati nekateri mediji pred leti, ko je bila zadeva aktualna.

Matej Humar, 15. 03. 2005

Vzelo bi preveč časa, če bi se obregnil ob vsako netočnost v članku. Avtor očitno zelo površno pozna tematiko. Že naslovna trditev članka je napačna. Tomo Česen definitivno ni bil prvi človek, ki je priplezal na vrh Lhotseja. Prva “Zemljana”, ki sta preplezala na rob (vrh!?) Lhotsejeve južne stene sta bila Franček Knez in Vanja Matijevec in to že leta 1981 – torej precej pred Česnom (?) ali Rusi. Na žalost v Himalaji velja pravilo, da je potrebno vzpon zaključiti na vrhu gore. Prepričan sem, da članek ne bi prav nič utrpel na objektivnosti, če bi avtor poskusil pridobiti kakšno informacijo tudi od še živečih protagonistov, oziroma iz drugih relevantnih virov. Za začetek bi mu predlagal odlično analizo Česnovih izjav in rekonstrukcijo zgodbe o domnevnem vzponu preko Južne stene Lhotseja, ki je bila objavljena ob deseti obletnici vzpona v reviji Grif.

Matej Humar, 15. 03. 2005 23:22

Nočem se opredeljevati ali je Česen res splezal Lhotse ali ne. Dejstvo je, da materialnega dokaza (vsaj zaenkrat!) ni, da je pri navajanju dokazov lagal (Grošljevi diapozitivi z vrha!) in da ima njegova zgodba o vzponu nekaj nekonsistentnih variant. Vse to seveda še ne pomeni, da stene ni preplezal, vendarle pa po svoje govori o verodostojnosti vse zadeve.

Matej Humar, 17. 03. 2005

Andrej, povsem napačno sklepanje. Tako je pač bilo mnenje pripravljavca razstave v Altenmarktu, ne pa avstrijske javnosti. Verjamem sicer, da je šlo za kvalitetno razstavo, vredno ogleda. Glede splošnega mnenja o Česnovih vzponih (poleg Lhotseja je mogoče trenutno še bolj aktualen Jannu) si oglej malo po internetu, pa boš videl, kakšno je splošno mnenje v tujini. Tudi nekateri v svetovnem merilu pomembni “mnenjski voditelji” v alpinizmu resno dvomijo. Ali pa mogoče še drugače, ali meniš, da bi kdorkoli, če bi danes splezal Lhotse, s tako luknjičavo zgodbo in tako za lase privlečenimi dokazi, kot jih je leta 90 predstavil Tomo Česen, sploh imel kakšnega resnega poslušalca? Dvomim!

Lp, Matej

Matej Humar, 31. 03. 2005

Stvar je zavila precej proč od teme. Licitiranje na temo – ali si za naše ali nisi, se mi zdi čisto odveč. Če pa me že kdo vpraša – ja res je, da sem proti srčnim bolnikom! Tistim, ki imajo srca v glavah in ne približno pol metra nižje. Na članek g.Turka sem se odzval zato, ker je napisan na približno tako naivnem nivoju – kot odzivi v tej diskusiji. Načeloma je čisto vseeno – ali je Česen dejansko bil na vrhu Lhotseja ali ne. Odkar se je nehal javno odzivati, je to res le njegova osebna stvar. Mimogrede – meni osebno bi bilo ljubše, če ne bi bilo dvoma, da je res bil. Prepričan sem, da je “fovšljivcev” pravzaprav zelo malo. Verjamem pa tudi, da nas ni malo, ki nas iritira, da je Tomo malo (veliko!?) “počaral” z dokazi. Vendar, da se povrnem k osnovni poanti, alpinizem je šport (in ne vera). In če za nek športni dosežek ni trdnega dokaza, ostaja dvom. Nič več, nič manj. In članek v Dnevniku mojega(!) dvoma ni prav nič zmanjšal. Časi, ko se je v alpinizmu verjelo na besedo, so minili. Vsaj od takrat, ko so se na prizorišču pojavili sponzorji. Mogoče pa celo že prej. Pa brez zamere.

Andrej Kecman, 30. 03. 2005

Mitja kot laiku ti lahko povem, da o tej steni danes govorijo ljudje, ki jesploh še niso videli. Tomo pa jo je, ko je bil v sosednji steni na odpravi nekaj prej, drugo; ni je čez slovensko foušarijo in tretje ni prvič, tole s Tomotom, da je bil nek slovenski alpinist pred časom, in so stanovski kolegi beri alpinisti, rekli: ” JA PA JA DE.” To se je zgodilo že prej. Šele, ko so TUJCI rekli OK ni glih 9- je pa 8+, so verjeli tudi v Sloveniji. Veš, mene samo zanima, kdo bo tretji, ki ga bodo požrli.

Pa lepo se imej.

Keco

Miha Noč, 27. 03. 2005

Moje mnenje je, da bi res morali Slovenci enkrat pozabiti na “fovšijo” in poslušati srce. Obenem pa menim da so take razprave brez vsakega smisla: saj Tomo ni šel plezat, zato da bi ugotavljali ali je to splezal ali ne. Pleza zato ker mu to v življenju nekaj pomeni!

Peter Markič, 21. 03. 2005

POZDRAVLJENI

V zvezi s Tomotovim vzponom me že ves čas muči samo ena dilema. Ne morem si priti na jasno, kateri Tomotov dosežek je večji ali da je splezal preko J stene na vrh Lotseja ali da je modro utihnil po dolgih debatah.

Peter Markič

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja