Človeka ni več, a njegov duh živi naprej – Spomini na starega alpinista Gongbuja – Zgodba o kitajskem vzponu, ki bo vedno buril duhove – (pred) 65-letnico prvega kitajskega vzpona na Everest
5. decembra 2024 je gospod Gongbu umrl. Trije alpinistični heroji, ki so z njim opravili prvi vzpon na Mount Everest s severnega pobočja, so že prej umrli, a njihove zgodbe o vzponu na Everest so še vedno žive. Tisti gorski duh, ki so ga takrat prenesli, je do danes ostal in se prenaša iz generacije na generacijo. V novi dobi sije še svetlejše in bleščeče ter vnaša močno duhovno moč v pospešeno gradnjo športne moči.
Sedem let za prvopristopnikoma ob 4.20 zjutraj, 25. maja 1960 so se Gongbu, Wang Fuzhou in Qu Yinhua povzpeli na vrh Mount Everesta s severa. V tistem bornem obdobju so kitajski alpinistični duh prevevali: »brez strahu pred stiskami, vztrajen boj, enotnost in sodelovanje ter pogumno osvajanja novih višin« in dokončali podvig kot prvi ljudje, ki so preplezali severno pobočje Mount Everesta, za katerega so tujci verjeli, da ga ne morejo preleteti niti ptice.
Gongbu se je septembra 1956 pridružil kitajski ljudski osvobodilni vojski in bil leta 1958 izbran v kitajsko alpinistično ekipo. Leta 1959 se je Gongbu s kitajsko-rusko mešano moško in žensko alpinistično ekipo uspešno povzpel na vrh Muztagh Ata (7546 m) in bil ocenjen kot prvovrstni alpinist.
V začetku marca 1960 so Gongbu in številčna kitajska alpinistična ekipa zgradili bazni tabor ob vznožju Mount Everesta na nadmorski višini 5120 metrov. Da bi se postopoma prilagodili naravnemu okolju gora in opravili druge priprave, so pred vzponom na Mount Everest opravili tri aklimatizacijske pohode.
Na drugem pohodu je ekipa dosegla tabor na 6400 metrih; na tretjem so dosegli 7400 metrov. Ekipa je hudo trpela. Močne ozebline med člani ekipe so mnoge prisilili, da so morali oditi. Ko so Gongbuja vprašali, ali se želi spustiti z gore, je odločno rekel: »Ne bom šel nazaj, še vedno lahko plezam!«
Tako je sledil še zadnji podvig za dosego vrha. Wang Fuzhou, Qu Yinhua, Gongbu in Liu Lianman so se skupaj povzpeli na drugo stopnjo. To je skalnato območje z nadmorsko višino od 8680 do 8710 metrov, kjer postavlja ločnico navpična stopnja »kraj, mimo katerega ne morejo niti ptice«. Pregrada nima razpok. Soočeni z dilemo ujeti med kladivom in nakovalom, so Gongbu in njegovi sotrpini takrat imeli samo eno misel: raje bi umrli na vrhu!
Potem ko so poskušali na najrazličnejše načine, so se štirje možje končno odločili za človeško lestev! Kot pravi »legenda«, je Liu Lianman služil kot človeška lestev za ostale tri ljudi. Ker pa Gongbu in tovariša niso hoteli z derezami stopati na ramena Liua, so kljubovali hudemu mrazu več kot 30 stopinj pod ničlo, odločno sezuli štirikilogramske čevlje in spolzke nogavice iz račjega puha ter plezali samo v paru tankih volnenih nogavic in se povzpeli nad zahtevno »stopničko«.
Liu Lianman si je brez jeklenke z dodatnim kisikom tako izčrpal zadnje moči, da je moral opustiti poskus, da bi dosegel vrh. Gledano po času, so potrebovali več kot tri ure, da so preplezali le nekaj metrov skalne stene, ki se morda zdi (ne)opazna!
25. maja ob 4.20 so se Wang Fuzhou, Qu Yinhua in Gongbu povzpeli na Mount Everest. Wang Fuzhou je na kos papirja zapisal kdo in kdaj so bili na vrhu. Gongbu je vložil papir v svoje plezalne rokavice in ga pustil na vrhu Mount Everesta skupaj z mavčnim doprsnim kipom predsednika Maa, ki ga je nosil s seboj. Nato je Gongbu izvlekel še državno zastavo in v tistem trenutku je rdeča zastava s petimi zvezdicami končno zaplapolala visoko na samem vrhu Mount Everesta!
Vest o zmagi se je razširila po državi in po svetu. Kraji na tibetanski planoti so vrnitev junakov pozdravili, kot bi šlo za festival. Gongbu je prejel medaljo športne časti in medaljo za državni rekord ter bil imenovan za državnega športnika.
Gongbu (kitajsko :贡布; pinjin : Gòngbù), znan tudi kot Konbu, Gonbu ali Gonpa, rojen kot Gonpo Dorje ( tibetansko : མགོན་པོ་རྡོ་རྗེ ,) …
Gorniški duh se prenaša iz roda v rod
Gongbu se je pridružil Komunistični partiji Kitajske januarja 1961. Junija 1964 se je udeležil devetega nacionalnega kongresa Zveze komunistične mladine Kitajske. Izvoljen je bil za člana predsedstva kongresa in toplo sprejet s strani predsedujočega Mao Zedonga ter drugih partijskih in državnih voditeljev. Bil je namestnik kapetana kitajske alpinistične ekipe, namestnik direktorja športnega komiteja avtonomne regije Tibet, podpredsednik kitajske planinske zveze, izvršni podpredsednik planinske zveze avtonomne regije Tibet itd. Boril se je na prvi liniji tibetanskega športa in kitajskega alpinizma.
Od aprila 1992 do 1998 je Gongbu služil kot namestnik poveljnika Tibetanske odprave za vzpon na 14 osemtisočakov. S skupnimi močmi vseh je ekipa Peak Expedition Team do leta 2007 uspešno opravila nalogo. 21. junija 2008 je Gongbu služil kot prvi nosilec bakle v Lhasi in izročil pekinško olimpijsko baklo.
8848,86 metrov je višina Mount Everesta. Gongbu se je povzpel na goro v fizičnem smislu in preostanek svojega življenja posvetil drugi gori v srcu. V domačem kraju okrožja Nelam je ustanovil bolnišnico s 40 posteljami in s tem rešil problem kmetov in pastirjev na tem območju, ki so imeli težave pri obisku zdravnika. Prav tako je predlagal in uspešno ustanovil Združenje za ohranjanje divjih živali Tibetske planote, za zaščito lokalnih redkih divjih živali.
Zakaj se pleza na Mount Everest?
Ker je gora tam. To je najpogostejši odgovor vsakega alpinista, a morda šele po dejanskem vzponu na goro spoznamo, kaj je gora, in razumemo pravi pomen alpinističnega duha. To je borbeni duh, »nič ni nedosegljivo, nič ni neuničljivo,« to je borbeni duh nenehnega premagovanja samega sebe in izzivanja meja človeka to je gorniški duh »ne ustrašiti se stisk, boriti se, vztrajno združevati in sodelovati ter pogumno plezati na vrh«.
Li Zhixin, predsednik Kitajske planinske zveze, je ob Gongbujevi smrti izrazil globoko žalost. Spomnil, da so Gongbu in njegovi soplezalci za obrambo ozemeljske suverenosti in nacionalnega dostojanstva prevzeli veličastno misijo vzpona na vrh države in trdno zabodli rdečo zastavo s petimi zvezdicami na Mount Everest. Ta vzpon je bil posebna nacionalna misija, ko se je nova Kitajska soočala z resnimi gospodarskimi težavami in težkimi diplomatskimi razmerami. Pokazal je junaške lastnosti alpinistov, dokazal, da nič ni nedosegljivo in nič neuničljivo. Pokazal duh kitajskega ljudstva pod vodstvom Komunistične partije Kitajske, da si prizadeva za napredek in premagovanje težav.
Ne glede na to, ali je šlo za prvi vzpon s severa na Mount Everest leta 1960, merjenje vrha leta 1975, (piramida), dvojno prečenje kitajsko-nepalskega severnega in južnega pobočja Mount Everesta leta 1988 ali štafeto olimpijske bakle v Pekingu na Mount Everestu, merjenje višine leta 2020, vse s trdnim prepričanjem, da je čast domovine nad vsem drugim in živi v alpinističnem duhu. Prav ta gorniški duh, ki se prenaša med (vzgojnim) alpinističnim procesom, je še bolj brezčasen in še močneje zasije v novi dobi, navdihuje ljudi iz vseh družbenih slojev, da gredo naprej, dodaja pridih boja gradnji domovine in postaja močna duhovna gonilna sila, ki motivira tiste, ki si prizadevajo za napredek.
Kitajska gorniška zveza
Vir fotografije: Tiskovna agencija Xinhua, China Sports Photo
Zahodne alternative
