(Objava ni sponzorirana.)
Jerry Moffat, Niall Grimes, prevedel Gorazd Pipenbaher:
Jerry Moffatt: legenda prostega plezanja
Sidarta 2024: 256 strani, ISBN: 978-961-7200-05-8, cena: 24,90 €
Borut Peršolja: Knjigo sem od založbe dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.
(Opozorilo: Objava razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
− Najbolj mi je všeč, da sem boljši od vseh ostalih. (236)
Danes je plezanje marsikaj. A do marsikaj vodi dolga, celo zelo dolga smer. Začetni del tega vzpona samo (prazgodovinsko) slutimo, o njem ugibamo, tudi meščansko (in kavčarsko) špekuliramo. A posamezni raztežaji pod vrhom, z njimi povezane težave v steni in v plezalcu, so jasno izrisani na dlani. Ena od takšnih razprostrtih dlani je knjiga o Jerryju Moffatu. Zanj smo slišali vsi, ki smo takrat (v osemdesetih in devetdesetih) z velikimi očmi in odprtimi usti spremljali, brali, poslušali in gledali redke, a zato toliko bolj zanimive plezalne novice.
− Preklopim v preživetveni način, se umirim in pozabim na nevarnost. (11)
− Vse imam pod nadzorom, srečen sem in povsem sproščen. (11)
− Slab šolski uspeh sem vedno dojemal kot svojo izrazito šibko točko. … Morda sem bil preprosto zabit. (16)
− Takrat še nisva razumela etike, nepisanih pravil plezanja, ki se dotikajo predvsem sloga in določajo, kaj je dovoljeno in kaj ne. (33)
− Počutil sem se izjemno, nepremagljivo, in tak občutek ti ostane za vedno. Vedel sem, kaj hočem in za to sem tvegal vse. (56)
− Za vzdržljivost je v skali delal neskončne prečke, pri čemer je med zobmi držal buciko. Ko je na prstih dobil žulje zaradi stalnega plezanja, jih je z buciko preluknjal in plezal dalje. Uau! (62)
− Vzdržljivost je sposobnost, da narediš štirideset zgibov. Moč je sposobnost, da narediš dva zgiba s štiridesetimi kilogrami dodatne teže. (77)
Kronika plezanja zna biti ponavadi suhoparna in terja prav posebno zanimanje zagretega bralca/bralke. Življenjepis Jerryja Moffata silovito kljubuje stereotipom, izničuje težnost in na zelo berljiv način surovo moč spreminja v odtenke ugodja, zmagoslavja, raziskovanja in v življenje, ki skuša biti polno na svoj plezalski način.
− Že od nekdaj sem bil prepričan, da so za plezanje bolj kot moč trupa, nog, rok in ramen pomembni močni prsti. Prsti te držijo v steni in pogosto so glavni razlog, da določene smeri ne moreš splezati. (151)
− Strmega apnenca, najboljše kamnine za športno plezanje … (153)
− Po nekaterih evropskih državah so umetno spreminjali številne vrhunske smeri, bodisi z dodajanjem luknjic v gladkih odsekih ali z odstranjevanjem oprimkov, zaradi katerih je bila kakšna linija prelahka. (153)
− V Britaniji smo vsak kos skale že od nekdaj zelo spoštovali in umetno spreminjanje smeri je bilo smrtni greh, tudi v najbolj zanikrnih kamnolomih. Kot Britancu so se mi zdele smeri, polne izdolbenih in nalepljenih oprimkov, odvratne in prav nič me ni mikalo, da bi jih plezal. (162)
Knjiga je divji moški pogled na življenje v jamah, v beznicah, v senci balvanov in navpičnic, ki usmerjajo pogled. Je motivacijski realizem, ki natančno in surovo popiše znanje, izkušnjo in veščino, ki vodi samo in zgolj na vrh. Tisti, ki neizčrpne, živalske tekmovalnosti nimamo v sebi, in ki podpornega, vseobsegajočega tovariškega druženja nikoli nismo izkusili v vsej silovitosti, smo s knjigo dobili vpogled v drobovje večnega vprašanja: kako je takšno plezanje sploh mogoče?
Danes je formula uspeha del vsakodnevnega treninga plezalca/plezalke. Ob začetkih športnega, tekmovalnega plezanja pa so bile poti do vrha številne in zelo različne, tudi boleče na najrazličnejše načine in kot vedno v življenju – vrhunskost ni bila samoumevna. Kljub skromnemu (finančnemu?) standardu je bila edina mogoča primerjava v skali, kjer koli na svetu, v sobivanju z ljudmi, ki so krepili telo in duha na oprimkih, ki skorajda ne obstajajo. Plezalsko pleme je (še vedno?) eno tistih, ki povsod po svetu mejo človeka vztrajno premika in nenehno spreminja.
Dve plezalni desetletji sta v knjigi zgoščeni kot mleko iz katerega v Planini v Lazu nastane hlebec sira.
− Skoraj nobeden od mojih zdajšnjih prijateljev nima pojma o plezanju. Ampak sam pri sebi vem, da mi je dalo čisto vse. (236)
Posebna začimba Moffattove pripovedi (ob soliranju smeri) je adrenalin. Še posebej tisti, ki se s hitrostjo razvija na cesti – drvenje z motorjem, udeležba na reliju, dirkanje z gokartom … Ta nenavadna naveza balvanskega miru in hrupa cilindrov sploh ni neobičajna. Niti v domačih krajih. Drznost Moffatta je tudi v tem, da je ob profesionalni karieri plezalca, leta 1991 v Sheffieldu odprl prvi britanski plezalni center v zaprtih prostorih »The Foundry.« Ta še vedno uspešno deluje.
Knjiga, ki je prvič izšla že pred petnajstimi leti, ima vse standardne Sidartine odlike: odličen prevod, lepo oblikovanje, dober oprijem papirja in nezapisani odsev, ki ga lahko vidimo v slovenski plezalni sceni. Izstopa tudi fotografsko poglavje, ki z reprodukcijo fotografij išče popolnost papirja in vtisa gledalca.
Slikovno/besedni plezalski slovarček nikakor ni odveč: izpiljeni slovarski opisi (npr. geselskih gnezd – vzpon z rdečo piko, hang-dogging, jojo …) jasno najprej omogočajo odlično razumevanje plezalskega slenga vsakomur, a hkrati v svoji sproščenosti povedo še veliko več. (Tako na primer pri opisu svedrovca (255) piše: »Pojavljanje svedrovcev izven teh meja (Evropa, op. BP) lahko pri tradicionalistih povzroči možgansko kap.«
Knjiga, za katero se sprva zdi, da sodi v kategorijo »še ena od mnogih«, a jo je na koncu neverjetno težko odložiti.
