Ruski in mednarodni alpinizem je 20. oktobra izgubil eno svojih najvidnejših predstavnic. Po dolgotrajni bolezni je v 71. letu starosti umrla Tatjana Ivanovna Timošenko, alpinistka, inštruktorica, trenerka ter dolgoletna predsednica Alpinistične zveze Sankt Peterburga.
Rojena je bila 25. januarja 1956 in se z alpinizmom začela ukvarjati sredi sedemdesetih let. Že od prvih korakov je izstopala z izjemno voljo in predanostjo. V času, ko so bile poti žensk v vrhunski alpinizem precej težje kot danes, je z vztrajnostjo premagovala administrativne in organizacijske ovire ter si korak za korakom utirala pot med najmočnejše sovjetske alpinistke.
V osemdesetih letih se je prebila v sam vrh sovjetskega alpinizma. Več let je zasedala prvo mesto na lestvici alpinistk, ki je upoštevala število in zahtevnost vzponov najvišjih težavnostnih kategorij. Med letoma 1985 in 1992 je bila članica ženske reprezentance Sovjetske zveze, pozneje pa še članica ruske reprezentance.
Njena plezalna pot je vodila prek številnih znamenitih sten Pamira, Tjanšana in Fanskih gora. Naziv mojstrice športa ZSSR si je prislužila po vzponih najvišjih kategorij, med drugim na Čimtargo, Čapdaro in druge znamenite alpinistične cilje tedanjega časa. Med letoma 1987 in 1996 je opravila kar štirinajst vzponov na sedemtisočake. Šestkrat je stala na takratnem Piku Komunizma (danes Ismail Somoni) in šestkrat na Pik Lenina, povzpela pa se je tudi na Han Tengri, Pik Zmage, Korženevsko ter severnoameriški Denali (takrat imenovan McKinley).
Soplezalci se je spominjajo kot izjemno telesno pripravljene, tehnično usposobljene in organizacijsko sposobne alpinistke. Mihail Pronin, njen dolgoletni soplezalec, je zapisal, da v alpinističnih krogih skoraj ni bilo vprašanja o njeni trdnosti in zanesljivosti. Poleg lastnih vzponov je pomembno zaznamovala tudi organizacijo alpinistične dejavnosti v Leningradu oziroma Sankt Peterburgu, kjer je dolga leta vodila alpinistični odsek Politehničnega inštituta ter skrbela za vzgojo novih rodov alpinistov.
Po razpadu Sovjetske zveze je ostala dejavna v gorah. Delovala je kot inštruktorica, vodnica in organizatorka odprav. V novem stoletju je svoje bogato znanje posvetila predvsem vzgoji mladih plezalcev. Leta 2005 je postala trenerka reprezentance Sankt Peterburga, štiri leta pozneje pa predsednica tamkajšnje alpinistične zveze. V tej vlogi je ostala ena osrednjih osebnosti ruskega alpinizma.
Tatjana Timošenko je pripadala generaciji alpinistk in alpinistov, ki je odraščala (še) v obdobju množičnih alpinističnih taborov, velikih prvenstvenih sten in pionirskih odprav na visoke vrhove Azije. Njena življenjska pot je združevala vrhunske športne dosežke, organizacijsko delo in predanost vzgoji mlajših rodov.
S svojim delom je pustila globoko sled v ruskem alpinizmu in ostaja zgled številnim alpinistkam, ki so stopale po njenih sledeh.
