Pred petdesetimi leti je v Dolomitih nastala smer, ki je premaknila meje mogočega. Če je bila znamenita smer Lettenbauer-Solleder v severozahodni steni Civette leta 1925 simbol prvega dolomitske šeste (težavnostne) stopnje, je zahodna stena Cime Busazze leta 1976 postala prizorišče prve uradno razglašene smeri sedme stopnje na veliki dolomitski steni.
Busazza 1976-2026 (quando non si possono piantare chiodi nemmeno quelli a pressione)
Eugenio Maria Cipriani (objavljeno v Le Alpi Venete, pomlad-poletje 2026)
Za vzpon so zaslužni Renato Casarotto (1948–1986), Giacomo Albiero in Giuseppe Cogato, tri imena, ki so 30. maja 1976 splezala in spisala novo poglavje zgodovine dolomitskega alpinizma. Ob petdesetletnici vzpona je Eugenio Maria Cipriani objavil zanimivo pričevanje Giacoma Albiera, ki razkriva manj znano ozadje ene najbolj drznih smeri tistega obdobja.
Zgodba se pravzaprav ni začela pod Busazzo, temveč nekaj tednov prej v odmaknjenih Monti del Sole. Casarotto in Albiero sta tam preplezala novo smer na Cimi della Borala. Čeprav je šlo za zahtevno turo s polnim šestim raztežajem, se po sestopu nista počutila ne utrujena ne zadovoljna. Ostalo jima je še nekaj dni dopusta in iskala sta nov izziv.
Njuna pot ju je pripeljala v skupino Civette. Ob vzponu po jugozahodni steni Busazze sta opazovala mogočno zahodno steno, ki jo je prekinjala dolga, navidez nedostopna previsna poč. Pogled nanjo ni dal miru predvsem Casarottu. Ko sta se pozneje v koči srečala z Armandom Astetom, je izvedel, da tudi znameniti roveretanski alpinist razmišlja o tej smeri, vendar jo ocenjuje kot izredno težavno. To je bila za Casarotta le dodatna spodbuda.
Čez deset dni sta bila Vicentinca znova pod steno. Tokrat se jima je pridružil še Piero Radin. Med vzponom so naleteli na sledove predhodnikov, umikov in celo na fiksno vrv ter svedrovec na ključnem prečnem prehodu. Ko je Casarotto preplezal odsek, je tovarišema ukazal, naj odstranita vrv in svedrovec.
Če bi se bilo treba umakniti, bi jima ta lahko prišla še kako prav. A Casarotto ni želel slišati ugovorov. Kmalu se je vreme poslabšalo in trojica se je morala umakniti. Prečenje, ki bi ga lahko opravili po vrvi, so morali ponoviti v nasprotni smeri, prosto in v dežju. Sledil je dolg niz spustov do vznožja stene.
Za večino navez bi to pomenilo konec poskusa. Ne pa za Casarotta.
Naslednji konec tedna se je pod steno vrnil ponovno. Radin zaradi službenih obveznosti ni mogel sodelovati, zato se je navezi pridružil mladi Giuseppe Cogato. Kot se je pozneje spominjal Albiero, mladi plezalec verjetno ne bi šel plezat, če bi v celoti razumel, kaj ga čaka. Med vzponom je večkrat zaskrbljeno spraševal: »Kaj misliš, Giacomo, nas bo Renato sploh spravil ven?«
Skrb ni bila odveč.
Ključ smeri predstavlja približno tridesetmetrska poč, ki je tedaj veljala za skorajda nerešljiv problem. V njej nista uspela Armando Aste in Sergio Martini. Skala ni dopuščala zanesljivega nameščanja klinov ali zagozd, sodobni metulji pa takrat še niso obstajali. Casarotto se je sicer pripravil nenavadno. Iz lesenih ročajev za metle si je izdelal improvizirane zagozde, ki bi jih bilo mogoče zatikati v poči. Toda ko je prišel pod ključni odsek, je ugotovil, da si zaradi zahtevnosti plezanja ne more privoščiti niti trenutka, da bi odmaknil roko od skale.
Po Albierovih besedah je napredoval meter za metrom. Ena roka in ena noga sta bili zagozdeni v do trideset centimetrov široki poči, z drugo roko in nogo pa se je opiral na zunanjo steno. Krhka kamnina se je drobila pod njegovimi gibi in padala na oba soplezalca. Spodaj sta ga opazovala hkrati očarana in prestrašena.
Po tridesetih metrih neprekinjene borbe je Casarotto končno dosegel majhno polico, uredil varovališče in potegnil za seboj še oba tovariša. Težavam pa še ni bilo konec. Nadaljevanje poči je ostalo izjemno zahtevno, čeprav je bila skala nekoliko bolj kompaktna.
Tema je trojico ujela visoko v steni. Casarotto je našel polico, na kateri je lahko vsaj sedel, Albiero in Cogato pa sta noč preživela stoje, pripeta na sidrišče. O spanju ni bilo govora.
Naslednje jutro so nadaljevali. Casarotto je znova prevzel vodstvo in se kot neustavljiv stroj prebijal skozi zadnje težave. Okoli poldneva 30. maja 1976 so si na vrhu 2894 metrov visoke Cime Busazze segli v roke.
Za njimi je ostalo približno 950 metrov stene, med njimi trideset metrov sedme stopnje in na stotine metrov plezanja četrte, pete in pete plus stopnje. V času klinov, lesenih zagozd in konopljastih živcev je bil to izjemen dosežek.
Petdeset let pozneje je smer še vedno simbol obdobja, ko so meje premikali predvsem pogum, intuicija in pripravljenost sprejeti tveganje. Danes ključni raztežaj zaradi sodobne opreme ni več tako zastrašujoč, ostaja pa zgodovinski spomenik času, ko v skali včasih ni bilo mogoče zabiti niti klina, kaj šele svedrovca. In prav zato vzpon Casarotta, Albiera in Cogata ostaja ena najbolj veličastnih zgodb dolomitskega alpinizma.
Quest’anno sono scoccati i cinquanta anni dalla prima ascensione della parete ovest della Cima Busazza, firmata da Renato Casarotto, Giacomo Albiero e Giuseppe Cogato. #Busazza #Casarotto #Dolomiti #EugenioCipriani #storiadell’alpinismo #GognaBlog #Sherpa https://t.co/iJkj9wKbCe https://t.co/7Nl2IeEVQi
— Alessandro Gogna (@GognaBlog) October 21, 2026
