Slovenski dom, 9. november 1938
Na Dunaju je svoj čas živel svojevrsten čudak, Kieselak po imenu, ki je imel čudno navado: kamorkoli je prišel, povsod je z velikanskimi črkami napisal svoje ime. Zaradi tega je postal tako znamenit, da je prešel kar v pregovor in sčasoma postal legendarna osebnost, o kateri je krožilo vse polno najrazličnejših in najneverjetneših zgodb.
Vendar Kieselak ni bil edini, ki je trpel na tej bolezni. Takih Kieselakov je tudi pri nas vse polno. Kamorkoli stopiš, povsod najdeš najrazličnejše sledove ljudi, ki so se kdaj mudili na tistem kraju. Naj bo na stolpu, na klopci v parku, na visoki gori, v podzemski jami, v gozdu ali celo na kraju, ki ima preveč zoprn duh, da bi ga imenovali — povsod so vrezana in napisana najrazličnejša imena in drugi napisi, ki so včasi do skrajnosti neokusni. Čudno navado imajo že nekateri turisti. Ni jim dovolj knjiga, ki je v vsaki planinski koči na razpolago, da se zapišejo vanjo, temveč mislijo, da je neobhodno potrebno podpisati se tudi na steno ali strop vsake planinske koče.
Najbolj znani kot ovekovečevalci svojih imen in srčnih čustev pa so seveda zaljubljenci. Dovolj zgovorne priče za to so klopce v parkih in debla v gozdu, ki so polna najrazličnejših imen, kratic, s pušicami prebodenih src, datumov in drugih neumnosti. Pojdi v katerikoli gozd, na Rožnik, Golovec ali kamorkoli, na vsakem drugem deblu boš našel najrazličnejše podatke o zadnjih sestankih najrazličnejših ljudi. In ko se takole sprehajaš po gozdu, večkrat naletiš na prizorček, kakršnega kaže slika: »on« z vso vnemo in odločno moško energijo dolbe z nožem v drevesno skorjo začetnico svojega in njenega imena, »ona« pa s prav posebnim zadoščenjem opazuje vsako njegovo potezo. Niti malo pa pri tem ne eden in drugi ne pomislita, da deblo tudi čuti in da bi se njima tudi ne zdelo prijetno, če bi jima kdo začel z nožem rezati jermene s hrbta. Le prerado se seveda zgodi, da ostanejo srca v deblu in začetnice pod njimi vidne še dolgo potem, ko je plamen »ljubezni« že zdavnaj ugasnil. Večkrat se seveda tudi zgodi, da kdo pod te napise vdolbe kakšno duhovito opazko.
Svoj čas je bil na nekem deblu v Tivoliju prilepljen svojevrsten napis in prav škoda je, da ga je tako kmalu uničil dež in veter. Duhovit hudomušnež si je zaljubljence, ki mislijo, da morajo na vsakem deblu oznanjati svetu svojo ljubezen, takole privoščil:
Zapomnite, zaljubljena si tesla,
ki vas pot gotovo sem zanesla,
da vam srce gorelo bolj ne bo,
če boste ga zarezali v drevo.
Pa tudi to je prav vseeno,
če svet takoj ve ali ne,
da si z bodočo svojo ženo
danes spet tukaj klatil se!
Kaj sili take in podobne ljudi, ki so po veliki večini še sami zelenci, da povsod ovekovečajo svoja imena, ni težko uganiti. Že star pregovor pravi: »Kjer se osel valja, tam dlako pusti«, in ljudska modrost ima navadno prav, prav gotovo pa jo je pogodila v lent primeru. Poleg tega, da bi ti nepridipravi prejeli pošteno kazen, če bi jih pri njihovem škodljivem delu zasačil gozdni čuvaj, bi jih bili brez dvoma veseli tudi psihiatri, ki se zanimajo za razne duševne bolezni. Žalostno pa je, da se je pri nas silno razpasla tudi ostudna navada pisanja po straniščih in po raznih drugih javnih lokalih. Kaj vse spravijo nekateri tako imenovani normalni ljudje na stene teh prostorov, je nekaj neverjetnega. Ne samo, da dajejo le-tod duška svojim političnim čustvom in svetovnemu nazoru, kar je skrajno neokusno, ne, neka nepojmljiva strast jih žene, da izlivajo sem vso gnojnico, v kateri se koplje njihova umazana fantazija. Proti tem ljudem, ki so največji pohujševalci in ki dajejo tujcem o nas svojo sodbo, bi morale naše oblasti najstrožje postopati v primeru, da katerega zaslede, obenem pa tudi skrbeti, da vsak tak napis čimprej izgine.
