Bohinjske novice, maj 2021
Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije
Poimenovanje gorskega grebena med Gorenjsko in Primorsko je v zadnjih dveh stoletjih v različnih virih zelo neenotno. Navajamo le nekaj identificiranih primerov:
– Rutar (1982): Krnovo obgorje (Drežniške gore, Krnove gore. Kukovo/Razorovo pogorje – od sedla Vrata do sedla Suha) in Nemško rutarsko pogorje (od sedla Suha do Slatnika), nato naprej Jelovica.
– Rutar (1892): Nemškorutarsko pogorje (od prevala Škrbina do vrha Slatnika).
– Melik (1927): Bohinjski greben.
– Tuma (1927): Bohinjsko-italijansko pogorje in Goriško-Bohinjsko pogorje.
– Tuma (1929): Bukovske planine in Komna.
– Melik (1954): Bohinjski greben, Spodnje Bohinjske gore, spodnje Bohinjske gore, V Pečeh, Bohinjsko gorovje, Bohinjsko pogorje, bohinjske gore.
– Gams (1994): Bukovske gore.
Na podlagi navedenih virov lahko, poleg dejstva, da je poimenovanje zelo neenotno, ugotovimo tudi to, da je predlagano ime, tj. Spodnje B/bohinjske gore, relativno mlado. Prvi ga omenja Anton Melik, zato moramo njegove navedbe natančneje obravnavati. Melikove navedbe različnih imenskih različic in neenotnost zapisa dajejo slutiti, da ga prvotno uporablja kot občno ime – bohinjske gore – gore okrog Bohinja, po zgledu slovenske gore – gore v Sloveniji ali kamniške planine – planine v zaledju Kamnika.
Ugotovimo lahko, da je pojem Spodnje B/bohinjske gore umetna tvorjenka. Njen nastanek je mogoče pojasniti na dva načina:
1. Občebesedna skladenjska zveza levega prilastka (= izzemljepisnolastnoimenski pridevnik -ski, na primer bohinjski) in samostalniškega jedra (= vrstno poimenovanje zemljepisne entitete, na primer gora, v množini gore ali skupno edninsko gorovje) z jezikoslovnega vidika zadošča hkrati (1 – zaradi razvidnosti svojega pomena) pogoju za opisno občnoimensko poimenovanje (bohinjske gore – gore pri Bohinju ali okoli Bohinja) in obenem (2 – glede na to, da takšna imena glede svojega motivacijskega izhodišča in strukture skladenjske tipologije po svojem motivacijskem izhodišču in po strukturni skladenjski tipologiji predstavljajo zelo odprto skupino) zadošča pogoju za potencialno onimizacijo, to je polastnoimenjenje (Bohinjske gore). Ta princip velja enako v primerih, ko je osnovna dvobesedna skladenjska zveza strukturno razširjena z dodatnim levim prilastkom kot določujočo sestavino, ki s svojo določujočostjo seveda zoži poimenovano zemljepisno entiteto. Tako so odprte različne možnosti zapisa (spodnje B/bohinjske gore, Spodnje B/bohinjske gore).
2. Realizacija druge možnosti, to je polastnoimenjenje osnovne občnobesedne skladenjske zveze (bohinjske gore > Bohinjske gore) oziroma polastnoimenjenje njenih nadaljnjih strukturnih širitev (spodnje B/bohinjske gore – gore na južni strani Bohinja) pogojujejo zunajjezikovni dejavniki, nanašajoči se na rabo, potrebno po dodelitvi imenskega statusa oziroma po nedvoumni identifikaciji določene zemljepisne entitete. Objektivna, realna prepoznava teh dejavnikov lahko izhaja zlasti iz terenske obravnave (neposreden stik – premalo jasno, na kaj se nanaša – na čisto geomorfološke lastnosti ali na morebitno krajevno rabo imena za entiteto) ali geografske sistematizacije imen zemljepisnih entitet oziroma topografskih objektov.
Ob tem je z jezikoslovnega vidika treba opozoriti, da se ob imenih, nastalih s prekategorizacijo (polastnoimenjenjem) občnobesednih skladenjskih zvez, izhodiščni enakozvočni občnobesedni par ohrani in se lahko še naprej uporablja za opisno poimenovanje bodisi iste ali celo le sorodne, širše zemljepisne entitete, zato ta imena nimajo izrazite imenske živosti (polnosti, moči, funkcijskega pomena individualizirane identifikacije, onomaziološke funkcije), enakozvočnost imenskega in občnoimenskega para pa slabi imensko funkcijo; tako tudi s tega vidika množično generiranje in kopičenje takšnih zemljepisnih imen ni priporočljivo.
Na podlagi navedenih dejstev se sklepa, da je ime Spodnje B/bohinjske gore ponesrečena umetna tvorjenka. Dodatna dejstva, ki to potrjujejo, so raba pridevniškega določila spodnji/zgornji, ki se v gorenjskem govoru uporabljajo glede na rečni tok (zgornji položaj je tisti, ki je bliže izviru, spodnji pa je tisti, ki je dlje od izvira) ali potek doline (spodnji je na vstopu v dolino, zgornji pa na drugem koncu doline). Drugo načelo uporabe teh pridevnikov je v smislu vertikalne projekcije. V navedenem primeru pa se spodnji uporablja v smislu južno, kar je v nasprotju s prakso, oblikovano skozi stoletja v slovenskih krajevnih govorih.
Leta 2006 je bilo s pomočjo informatorja, geografa in domačina J. C. ugotovljeno, da zemljepisno ime Spodnje B/bohinjske gore v krajevnem govoru domačinov ni prisotno. Gre za opisno oznako gorskega niza, ki je lociran na južnem delu Spodnje doline.
Ime Peči, ki ga prav tako prvi omenja Melik, ima v primerjavi z imenom, nastalim s polastnoimenjenjem enakozvočne občnobesedne zveze, večjo imensko polnost, na splošno pa manjšo lokacijsko informativno (prepoznavno) funkcijo. Zato je z jezikoslovnega stališča boljše kakor ime Spodnje B/bohinjske gore.
Glede na navedena dejstva ter na odsotnost imena Spodnje B/bohinjske gore v referenčni literaturi (Atlas Slovenije 1985, Atlas Slovenije 1995) je Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije za standardizirano obliko določila ime Peči.
O sorodni tematiki je Komisija razpravljala tudi na seji, dne 4. 12. 2016, ko je prejela vprašanje glede zapisa velike začetnice v poimenovanju tega grebena. Že takrat je priporočila rabo imena Peči. Komisija je o tem poimenovanju ponovno razpravljala leta 2015. Na podlagi znanih preteklih dejstev in argumentov je Komisija presodila, da je predlog Bohinjsko-Tolminsko gorovje/greben ustreznejši kot ime Peči, saj se v semantičnem smislu navezuje na obe pokrajini, ki ju ločuje. Zato je sprejela to ime kot novo standardizirano imensko različico.
