Slovenske novice, 10. julij 2022
PRED 200 LETI
Pred 200 leti je stekla prva reševalna akcija v gorah, s Triglava so vodniki rešili merilca višine. 90 let pozneje je bila v Kranjski Gori ustanovljena prva gorska reševalna služba.
Letos Gorska reševalna zveza Slovenije (GRZS) praznuje 110-letnico organiziranega gorskega reševanja. V gostilni Pr’ Vrbarju v Kranjski Gori, poznejšem in tudi že nekdanjem hotelu Razor, se je 16. junija 1912 na pobudo načelnika kranjskogorske podružnice Slovenskega planinskega društva (SPD) dr. Josipa Tičarja, po njem se imenuje Tičarjev dom na Vršiču, in dr. Jerneja Demšarja zbralo nekaj vidnih članov Slovenskega planinskega društva in ustanovilo prvo Rešilno postajo Slovenskega planinskega društva.
V gorah se je v zadnji četrtini 19. stoletja namreč začelo dogajati vse več nesreč. Resda se jih po številu ne da primerjati z današnjimi časi, ko se jih na leto zgodi več kot 600, a vendar imajo skupno točko – ponesrečenci nikoli niso ostali sami, ampak so jim pomagali prijatelji, ki so bili z njimi, domačini ali tisti, ki so bili takrat v bližini.
Prva znana nesreča v gorah
naprav na Triglav.
Foto: risba Vlasta Kopača
Že 90 let pred uradno ustanovitvijo Rešilne postaje oziroma GRZS, bilo je 5. julija 1822, torej natanko pred 200 leti, se je zgodila prva znana nesreča na vrhu našega očaka. Pri triangulacijskem merjenju takratne Kranjske, ki je bila pod Habsburško monarhijo, je v merilca in njunega vodnika na vrhu Triglava udarila strela. Po preživela in vodnikovo truplo je naslednjega dne prišlo šest Bohinjcev in to velja za začetek reševanja v slovenskih gorah.
Vojaški stotnik in zemljemerec Antonio von Bosio je tistega leta dobil nalogo, da s triogelnimi piramidami sestavi trigonometrično omrežje Kranjske. Že zgodaj poleti 1822 je nekaj mož na vrhu postavilo posebej izdelano leseno triangulacijsko piramido s kovinskim strelovodom, da vanjo ne bi udarila strela. A prav na dan merjenja je na vrhu izbruhnilo silovito neurje.
Četrtega julija 1822 ob štirih zjutraj se je stotnik Bosio s svojim pomočnikom, desetnikom Johannom Rothemmlom iz Bohinja, odpravil svoji službeni nalogi naproti. Spremljali so ga vodnika 35-letni Anton Korošec, po domače Cerkovnikov Tonej iz Koprivnika, in 43-letni Anton Kos, sin triglavskega prvopristopnika Matevža Kosa, ter trije nosači. Prek Velega polja, kjer so prespali v pastirskih stanovih, so naslednjega dne ob devetih zjutraj dosegli vrh Triglava.
Trmoglavi zemljemerec ni hotel sestopiti
Že med potjo po vršnem grebenu jih je oviral močan veter, zelo zahtevno je bilo tudi nositi težko merilno napravo. To je imel eden od njih v zaboju na hrbtu, pri tem sta ga dva vlekla z vrvmi, eden pa ga je od zadaj potiskal navzgor. Takrat seveda še ni bilo jeklenic, zato so si med premagovanjem ozkega prepadnega grebena pomagali tako, da so ga zajahali in se sede s pomočjo rok dvigovali proti vrhu.
Do poznega popoldneva je nato stotnik Bosio meril na vse strani in vreme se je močno poslabšalo. Bohinjska vodnika sta mu predlagala takojšnjo vrnitev v dolino, vendar ju Bosio ni upošteval. Tik preden se je razbesnela strašna nevihta, je šest domačinov odšlo v dolino, na vrhu je z Bosiom in njegovim pomočnikom ostal le še vodnik Korošec.
Na čelu je imel elekrični žig “Naenkrat nas je močan električni udarec vrgel vsak sebi. Kmalu sem se osvestil in zagledal najprej svojega pomočnika, ki je sedel nem in kakor brez uma kazal na usta. Ob neprestanem bliskanju sem zapazil na njegovem čelu žig električnega udarca. Zavpil sem vodniku na pomoč, ta pa je ležal nezavesten, otrpel. Vrgel sem se čezenj in ga skušal zopet osvestiti in obuditi v življenje z drgnjenjem, vlivanjem in škropljenjem vina, ki sem ga imel s seboj. Posrečilo se mi je, najprej so ga zvijali strašni krči, potem pa si je opomogel, dočim je mogel moj pomočnik izgovarjati samo zmedene in napol razumljive besede. Kar nas je ponovni udar strele zopet vrgel vse skupaj na tla in nas omamil. Ko sem odprl oči, sem hitro odtrgal šatorno krilo in planil na prosto iz hiše smrti, že drugič v borbo s podivjanimi elementi.” • Odlomek iz poročila stotnika Bosia o nesreči, ki ga je leta 1933 povzel časnik Jutro.
V strašni noči je strela do smrti pokosila vodnika Korošca, prizanesla pa je glavnemu merilcu in njegovemu pomočniku. Oba sta bila v naslednjem lepem in sončnem jutru močno ožgana in omamljena od udarca strele, vendar sta vseeno še izmerila Rodico in Matajur ter izračunala višino vrha Triglava, natanko 9067 dunajskih čevljev nad morjem. Že ob osmih zjutraj pa se je po preživele in pokojnega vodnika vrnila šesterica Bohinjcev, ki so se prejšnjega dne preudarno umaknili na varno.
Prva meritev Triglava že leta 1779 Prvi je leta višino Triglava izmeril slavni zdravnik in botanik Baltazar Hacquet. Bilo je leta 1779, le leto potem, ko so se štirje srčni Bohinjci vpisali v zgodovino kot prvi na našem očaku. Z dvema od njih, z Lovrencem Wilomitzerjem in Matevžem Kosom, se je povzpel na vrh in z živosrebrovim barometrom izmeril njegovo višino.
Preminulega so zavili v šotorsko krilo in ga skupaj s poškodovanima merilcema po grebenu spuščali, nato pa odnesli v dolino. Ne pozabimo, da gre za zelo zahteven teren in v bistvu za stensko reševanje, saj je bil vzpon na Triglav v tistem času, ko pot še ni bila opremljena z jeklenicami, alpinistično dejanje.
Svetel zgled vdanosti in zvestobe
Že med vračanjem prek bohinjskih planin se je razvedelo, kakšno tragedijo sta povzročila stotnikova trmoglavost in vztrajanje, da opravi meritve kljub prihajajočemu neurju. Tako so ga pastirji in majerice z Velega polja med vračanjem v dolino kriče napadli in močno udrihali proti njemu z zajemalkami in žehtarji, da je moral hitro bežati vse do doline.
Kot je zapisal upokojeni zdravnik in gorski reševalec France Malešič v knjigi Triglav 240 – Višje ne gre, je bilo prav reševanje preživelih po strašni noči s Triglava brez dvoma prvo znano organizirano in vodeno gorsko reševalno delo in obenem tudi prvo stensko reševanje v alpinistično in reševalsko najzahtevnejših razmerah. Znameniti gorniški pisec Evgen Lovšin pa je v knjigi Gorski vodniki v Julijskih Alpah tudi poudaril, da je preminuli Anton Korošec lahko svetel primer večje vdanosti in zvestobe, kakor je zapovedano v nenapisanih vodniških pravilih.
Tina Horvat
