Sto let »bazilike miru«

SOČAsnik, št. 3/2016

Leta 1916 so vojaki 3. gorske brigade XV. avstro-ogrskega korpusa na robu soškega bojišča v Javorci zgradili spominsko cerkev po zamislih in načrtih dunajskega umetnika Remigiusa Geylinga (1878-1974). Pri izbiri lokacije je bilo odločilno, da je neopazna za sovražnika in da je od vseh bojnih položajev brigade na Vodil vrhu, Mrzlem vrhu, Slemenu in Rdečem robu enako oddaljena.

Spominska cerkev Sv. Duha v Javorci je bila zgrajena s prostovoljnimi prispevki in prostovoljnim delom vojakov 3. gorske brigade. S pripravo terena za gradnjo so začeli 1. marca 1916, 4. aprila pa ob prisotnosti številnih gostov slovesno položili temeljni kamen. Pomembno vlogo pri gradnji je kot vodja gradbišča odigral nadporočnik Géza Jablonszky (1876-1945) iz Budimpešte.

Pogled na cerkev v zaključni fazi gradnje. Foto: arhiv družine Geyling

Bazilika miru na robu bojišča
Cerkev je zgrajena na skalni podlagi iz kamnitih blokov, na katere so postavili leseno zgradbo, za katero so potrebovali večje količine smrekovega in macesnovega lesa. Pripeljali so ga iz Bohinja in ga na gradbišču v Javorci obdelali. Cerkev z apsido v dolžini 18 metrov in širini 7.4 metra so zgradili v 184 dneh. Stranski ladji sta visoki šest, glavna ladja pa sedem metrov. Za kritino so uporabili eternit. Do cerkve so zgradili monumentalno stopnišče z 78 stopnicami iz kamna in cementa, okolico pa uredili kot okrasni park, obdan s kamnitim obzidjem in leseno pergolo. Nad vhodom se dviga zvonik s sončno uro, avstrijskim in madžarskim grbom, ki sta povezana s habsburškim grbom, in napisom Pax (mir). Zunanje stene krasi 20 stiliziranih grbov avstro-ogrskih dežel.
Ob vstopu v notranjost obiskovalca prevzame ubranost prevladujočih barv: črne, modre, zlate in bele. Kot edini nevtralni ton se pojavi siva barva na mozaičnih tleh, obrobljena s črnim granitom. Nad oltarno mizo je izviren arhitektonsko oblikovan tabernakelj iz črnega poliranega in obdelanega kamna. Vrata iz lipovega lesa je po zasnovi Remigiusa Geylinga izrezljal južnotirolski rezbar Anton Perathoner (1888-1965). Tudi lesen okvir oltarnega dela in polnila ter križ z izrezljanim Kristusom iz lipovega lesa so njegovo delo. Nad njimi se kot stilizirana podoba iz mozaika blešči simbol Svetega Duha. Ograja pred oltarjem in viseča svetilka pri oltarju sta izdelani iz kovanega železa. Zgoraj je steklen mozaik, edini okras cerkve, ki ni delo vojakov 3. gorske brigade. Pred oltarjem stojijo trije v usnje oblečeni hrastovi stoli, za njimi pa štiri cerkvene klopi. Zaključni steni stranskih ladij krasita Geylingovi podobi angelov. Pretresljiv je pogled na 2.565 v hrastove plošče vžganih imen padlih avstro-ogrskih vojakov na notranjih stenah cerkve, kot da bi bila pripeta na krila angelov.
Cerkev je bila namenu predana 1. novembra 1916. Zadnja maša je bila napovedana za 17. avgust 1917, a je bila v zadnjem hipu zaradi ofenzive odpovedana. O cerkvi so v letih 1916 in 1917 časopisi večkrat poročali, gradnja pa je bila tudi dobro dokumentirana. Leta 1917 je bila z dvema maketama, ki jih je izdelal Geyling, predstavljena na razstavi v dunajskem Praterju.

Kulturni spomenik, prepoznan doma in v svetu
Cerkev v Javorci leži na nadmorski višini 571 metrov, v pokrajini z neugodnimi klimatskimi razmerami, ki zahtevajo njeno neprestano vzdrževanje. Leta 1934 je prve restavratorske posege dokončal Urad za utrdbe pri italijanskem armadnem korpusu iz Vidma (Ufficio delle fortificazioni del Corpo d’armata di Udine). Takrat je bil ob vhodu dodan napis »Ultra cineres hostium ira nori superest« (»Onkraj pepela sovragov jeza premine«). Po drugi svetovni vojni je za cerkev nekaj časa zgledno skrbel domačin Franc Gregorčič, nato je nezadržno propadala. V letih 1980-1982 je Zavod za spomeniško varstvo iz Nove Gorice poskrbel za celovito prenovo. Po močnem potresu leta 1998 je bilo treba ponovno pristopiti k celoviti prenovi, ki je bila izvedena v letih 2004-2005. Aprila letos so v cerkev ponovno vstopili restavratorji in poskrbeli za njen ponoven sijaj.
Cerkev v Javorci je izjemna ne le iz arhitekturnega in umetniškega vidika, temveč tudi zato, ker je nastala v času vojne na obrobju krutega soškega bojišča in je edina secesijska cerkev v Sloveniji. Leta 1999 jo je Republika Slovenija razglasila za kulturni spomenik državnega pomena, kot izjemen kulturni spomenik pa je bila leta 2007 prepoznana tudi v Evropi. Prejela je znak evropske dediščine medvladne iniciative.
Na Poti miru je Javorca danes prostor srečevanj in skupnega spomina na padle na soški fronti. Edinstven secesijski objekt, spomenik miru in simbol složnosti, ki kljub velikim preizkušnjam v surovem gorskem okolju ohranja svojo podobo in namen, vabi k ogledu ter razmisleku o njenem krhkem in pretresljivem protivojnem sporočilu ter opominja, da se moramo truditi za mir.

Mag. Damjana Fortunat Černilogar, direktorica Tolminskega muzeja

Vir: https://socasnik.si/upload/publikacije/socasnik-3-2016.pdf

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja