PV junij 1991
V večernih urah 20. marca 1991 nas je presenetila in presunila vest, da nas je za vselej zapustil alpinist, dolgoletni planinski delavec in reševalec, prijatelj, tovariš v dobrem in slabem – Stane Veninšek. Srce se mu je ustavilo, ko je vasoval pri Knezovih vrh Robanovega kota, med gorami, kjer je bilo njegovo veselje, kjer je hodil, plezal, reševal in ustvarjal več kot štiri desetletja.
Rodil se je 31. marca 1929, dobro leto pred ustanovitvijo reševalnih oddelkov pri Savinjski podružnici SPD, predhodnikov postaje GRS Celje, na katere čelo je stopil komaj 25 let kasneje in jo uspešno vodil dolgih 33 let. Rosna leta odraščanja je preživljal kot drugorazredni državljan do preklica in tlačan Tretjega Rajha na prisilnem delu v Avstriji. Čeprav pregnanec je tam doživel tudi srečne trenutke v gorah, s katerimi se je seznanjal kot bos, neizkušen in neopremljen samouk ter v objemu stene Bischofsmuetze doživel tudi svoj plezalski ognjeni krst. Česa takega ni mogoče pozabiti ali opustiti.
Sledilo je še veliko tur, doma in na tujem. Med njimi so plezarije najvišje težavnostne stopnje v domačih Julijskih in Kamniško Savinjskih Alpah – tako v takrat prosluli in še danes nadvse sloveči Aschenbrennerjevi smeri in drugih smereh Travnika ter severne stene Triglava, v Herletovi smeri v Ojstrici in v šesticah Dedca – pa v svetovno znani in nadvse zahtevni smeri v Fleischbanku v Kaisergebirge in še kod. Nabralo se mu jih je prek 150, števila lažjih tur in navadnih planinski)] potepov pa se ne da prešteti, saj je bil vsak prosti trenutek v gorah, kjer je doživljal lepe trenutke in padce, pa tudi smrti in tragedije in se ob tem nekako mimogrede, pa zato nič manj dokončno zapisal še reševanju v gorah. Spričo njegovega značaja bi si od njega drugačnega ravnanja tudi ne mogli predstavljati.
Že po letu dni pripravništva je postal član GRS, dve leti kasneje, 9. junija 1954, pa kar načelnik postaje GRS Celje, kar je v tistih zahtevnih časih pomenilo veliko priznanje. V resnici se je kar kmalu pokazalo, da je odličen in razgledan organizator in praktik. Poznavalec razmer, Celjan, je v kroniki zapisal: »Leto 1954 pomeni za našo postajo prelomnico, saj se dotlej v vsem povojnem obdobju ni mogla izkopati iz organizacijskih in kadrovskih težav.« Prelomni dogodek je skoraj gotovo prihod Staneta Veninška: zagnan, razgledan in širok v snovanjih je znal pritegniti alpiniste, zdravnike in domačine v Savinjski dolini – skratka, vse, ki so lahko kaj prispevali k uspešnemu delu postaje. Ves čas je bil ustvarjalno povezan tudi s PD Celje, v katerem je dolga leta opravljal dolžnost načelnika gospodarskega odseka, in z drugimi planinskimi društvi na vplivnem območju postaje. Skrbel je za usposobljenost reševalcev, za povezavo z drugimi dejavniki varnosti – UNZ, gasilci, splošno reševalno postajo -, pridobival sredstva, zgradil oporišči GRS na Golteh in Okrešlju. Rezultati so bili vredni vsega spoštovanja, zato je bilo ob letošnji 60-letnici postaje možno marsikaj povedati in pokazati. Kot načelnik postaje GRS Celje je Stane poleg vsega drugega veliko prispeval tudi k dobrim odnosom in rednim praktičnim stikom postaje GRS Celje z vsemi postajami GRS v Sloveniji in v drugih republikah in pokrajinah kot tudi z gorskimi reševalnimi službami ČSR, Avstrije in nekdanje NDR. Na ta način jim je s svojimi reševalci posredoval marsikatero novost in izkušnjo iz naše prakse in zakladnice IKAR, za katero bi bili sicer prikrajšani, mednarodna reševalska skupnost pa osiromašena. Pri tem je vztrajal, četudi v teh stremljenjih ni bil vselej deležen razumevanja.
Stanetova široka, ustvarjalna narava je v polni meri prišla do veljave v Komisiji za GRS. V njej je učinkovito deloval od kasnih petdesetih let pa vse do leta 1987, ko se je sam odločil, da preneha biti njen član, četudi se s tem ni odrekel delu v njenih organih. V komisiji se je že zgodaj pokazalo njegovo nagnjenje do vsega tistega, kar je imelo opravka z opremo. Bil je nadvse delaven, iznajdljiv in domiseln član in vodja podkomisije za opremo, ki ga ni bilo nikdar treba pehati v delo ali mu celo razlagati, kaj mora storiti. Prekipeval je od zamisli in večino tudi uresničil. Kdor bi hotel kolikor toliko dosledno opisati njegovo delo, bi moral najprej opraviti temeljito študijo, pa še bi marsikaj ostalo nezapaženo. Normativi obvezne tehnične in druge opreme GRS so odraz njegovih prizadevanj, da bi vsak reševalec in organizacija kot celota vedeli, kaj potrebujejo in to imeli tudi pri roki, v svojih nahrbtnikih in v skladiščih postaj GRS. Ostal pa ni samo pri tem; s člani svoje podkomisije je obdelal tudi vprašanje obrabe in trajnosti oziroma življenjske dobe opreme; vse to naj bi zagotovilo, da reševalci v akciji ne bi ostali praznih rok ali pa bi se celo morali zadovoljiti s pripomočki, katerih uporabna doba se je bila že iztekla. V ta namen je z njemu lastno natančnostjo in v spremstvu tovarišev iz podkomisije vsako leto opravil pregled v vseh postajah GRS – o stanju se je hotel prepričati na lastne oči, pri tem pa še kaj svetovati in negovati prijateljske vezi. Trudil se je, da bi bili čim manj odvisni od muh devizne blagajne in vztrajno iskal domače proizvajalce. Na ta način smo dobili lastne akia čolne, kanadke, gorska nosila, osebno zaščitno opremo – praktično vse, kar smo potrebovali.
Kot odličen organizator je bil Stane enako ustvarjalen tudi na drugih področjih dejavnosti Komisije za GRS, predvsem na področju organiziranosti GRS, njenega financiranja in zavarovanja reševalcev. Stane sedaj ostaja samo še pojem in mejnik v zgodovini naše GRS. Težko nam je v zavesti, da se z njim ne bomo več srečali na sejah, srečanjih alpinistov – veteranov in prireditvah GRS. Žal je tudi meni, da ga ne bo več na obisk k nam, kot se je to dogajalo leto za letom, ko je bil na obhodu po postajah GRS. Ne bova se več srečala. Pogrešal bom njegove priložnostne telefonske klice iz Celja, naročila in vabila na skupen potep po hribih okrog Logarske doline, ki ga – žal – ne bomo več uresničili…
Nikoli več ne bomo skupaj z Andrejem in Stanetom nočevali v lovski koči nad Krmo in uživali pogledov s Triglava ali modrovali nekje pod Raduho. Vse to je minilo, ostala pa sta spomin in hvaležnost za vse, kar je dal našemu planinstvu.
Pavle Šegula
