Eraldo Meraldi, gorski vodnik in strokovnjak za sneg in plazove, pojasnjuje, da moramo za razumevanje vključiti tri pojme: nevarnost, škoda in tveganje, pri čemer vsak označuje svoj, zelo specifičen vidik.
Nevarnost predstavlja objektivno situacijo — lastnost nekega predmeta ali okoliščine, ki obstaja neodvisno od človekovega delovanja.
Tveganje pa v enačbo vnaša človeka: je verjetnost, da bomo utrpeli škodo, če se izpostavimo določeni nevarnosti.
Škoda je končna posledica, ki jo nevarnost lahko povzroči, če se ji nekdo približa ali jo sproži.
Glavno informacijsko orodje pri zimskih izletih je lavinski bilten. Gre za uradni dokument, ki na kratek in pregleden način opisuje snežno odejo, njeno stabilnost in stopnjo nevarnosti plazov na določenem območju. Prav pri povzemanju podatkov iz biltena pogosto naredimo napako: govorimo o »tveganju«, čeprav bilten opisuje nevarnost, torej objektivno stanje terena.
Lavinski bilten uporablja petstopenjsko lestvico nevarnosti, od 1 (majhna) do 5 (zelo velika).
Meraldi pojasnjuje: »Če je v gorah območje, kjer obstaja možnost plazu, to predstavlja nevarnost, ne pa nujno tudi tveganja. Tveganje nastane šele, ko se človek — smučar, alpinist, pohodnik — znajde v območju te nevarnosti.«
Navaja tudi praktičen primer iz smučišča: Če je nevarnost plazov stopnje 3, »znatna«, je tveganje visoko, ker obstaja precejšnja možnost, da sprožimo plaz in smo posledično zasuti.
Če pa se oseba nahaja znotraj urejenega in nadzorovanega smučišča, nevarnost plazov obstaja le zunaj smučišča. V tem primeru za posameznika ni tveganja, razen če se odloči za izlet izven urejenih prog.
To je tipičen primer, kjer nevarnost obstaja, tveganje pa ne — kar jasno pokaže, da pojma nista enaka in nista nujno prisotna hkrati.
Za natančnejše razumevanje moramo torej tveganje razstaviti na tri dejavnike: nevarnost, ranljivost in izpostavljenost.
Ranljivost pomeni, kako občutljivi smo na nevarnost glede na svoje tehnično znanje in fizične sposobnosti.
Če nekdo odide izven smučišča, ne zna oceniti snežne odeje ali se odloči za predrzno linijo, je njegova ranljivost večja — in s tem tudi tveganje.
Če pa zna oceniti stabilnost snega in izbrati varnejšo linijo, je ranljivost manjša, tveganje pa nižje.
Izpostavljenost pomeni število ljudi, ki so izpostavljeni nevarnosti.
Tveganje obstaja že z eno osebo v nevarnem območju, a se povečuje sorazmerno s številom ljudi.
Tveganje lahko poenostavimo v enačbo: Tveganje = Nevarnost × Ranljivost × Izpostavljenost
V praksi to pomeni: tveganje je verjetnost, da bomo sprožili plaz in bili zasuti,
nevarnost pa je stanje snežne odeje, ki lahko spontano ali zaradi človeka sproži plaz.
Pri ocenjevanju tveganja moramo vedno upoštevati dve stvari:
– verjetnost, da se bo dogodek zgodil,
– in resnost posledic.
Za obvladovanje nevarnosti moramo najprej prepoznati, da obstaja, nato pa izvesti vse aktivne ukrepe za zmanjšanje tveganja:
– izbira ture glede na stopnjo nevarnosti,
– načrtovanje z alternativami,
– stalno opazovanje razmer na terenu,
– ocena posameznega pobočja, izbira linije, previdnostni ukrepi ali morebitna odpoved.
»Obstaja zavedno tveganje, če imamo dovolj znanja, in sprejemljivo tveganje, če ga znamo obvladovati s svojim vedenjem,« zaključuje Meraldi.
Najpomembnejše vprašanje pa ostaja vedno isto: Ali je vredno? …
