Srečno pot na Everest in Lhotse!

Danes odpotuje v Nepal v »režiji« SPDT alpinistična odprava Alpe-Adria

Primorski dnevnik, 15. avgust 1990

Danes se podaja na dolgo pot tja do Nepala mednarodna alpinistična odprava Alpe Adria Sagarmatha Expedition, ki si je zadala za cilj osvojitev Streho sveta, 8848 m visoki Everest (po nepalsko Sagarmatha) in četrti najvišji vrh na svetu, 8516 m visoki Lhotse. Odpravo prireja Slovensko planinsko društvo iz Trsta s sodelovanjem Komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije pod pokroviteljstvom Dežele Furlanije-Julijske krajine ob 10. obletnici delovne skupnosti Alpe Jadran.
Alpinisti iz Italije se bodo zbrali ob 8. uri v Bazovici, od tam pa bodo skupno krenili v Ljubljano, kjer jih bodo pričakali slovenski alpinisti z vodjo Tomažem Jamnikom na čelu. Na sedežu PZS bo tiskovna konferenca, nato pa se bodo vsi skupaj podali v Zagreb, od koder bodo odleteli v nepalsko glavno mesto Katmandu na obronkih Himalaje.

Vse je torej pripravljeno za odhod, še najbolj pa je pripravljena 14-članska ekipa, ki nestrpno čaka na polet. Vendar pa je bila sestava ekipe dokaj zapletena in le nekaj dni pred odhodom smo zagotovo vedeli, kdo so člani odprave.
Ekipa se je začela sestavljati pred dobrim letom dni, medtem pa je bilo že mnogo sprememb. Dolgo časa so organizatorji računali na prisotnost alpinistov iz Južne Tirolske, na znamenita Messnerjeva soplezalca Kammerlanderja in Muschlechnerja, ki sta dolgo oklevala, pred kakim mesecem pa sta dokončno odpovedala svojo udeležbo. Kammerlander se je nato podal na osemtisočak Nanga Parbat, katerega je osvojil pred kakim ‘tednom, nato pa se je z njega spustil s smučmi, kar je prav gotovo velik podvig, Muschlechner pa pleza v himalajski navezi v glavnem s Kammerlanderjem, tako da je bila žal odpoved dvojna. Škoda, ker je odprava v glavnem računala nanju za prečenje Everest-Lhotse. Sicer pa niso prisotni nič manj sposobni od slovitih Južnih Tirolcev…
Prvotno je bil za zdravnika izbran Damjan Meško, a se je slednji zaradi delovnih obveznosti odpovedal udeležbi, prisotnost Marca Sternija pa je bila do pred kratkim v dvomu zaradi hude poškodbe, ki jo je zadobil pred letom dni. Vendar pa je sedaj Sterni popolnoma zdrav in sposoben za največje podvige.

Zadnji trenutek je odpadel Pavle Kozjek, ki še ni popolnoma okreval od omrzin, ki jih je staknil med lanskoletnim prvenstvenim plezanjem z Andrejem Štremfljem na osemtisočak Šišo Pangmo. Janez Jeglič se je ekspediciji Priključil relativno pozno, vendar, pa je “Johan” izredno soliden alpinist in eden najresnejših kandidatov za vrh.
Sedaj je torej ekipa končno sestavljena ‘n se ne bo več spremenila, saj so vsi alpinisti zbrani, zdravi in fizično in Psihično pripravljeni na vse napore. Sedaj predstavimo vseh štirinajst članov odprave Alpe Adria Sagarmatha Expeditiom začenši s šestimi alpinisti iz Slovenije, med katere spadata vodja Jamnik in zdravnik Guzej (ostali so Jeglič, Karo in zakonca Štremfelj). Iz Trsta is kar pet alpinistov (trije Slovenci, člani SPDT: Jelinčič, Vidah in Zupančič, in dya Italijana, člana CAI-XXX Ottobre: Sterni in Pčtronio). Furlanijo predstavljata De Infanti in De Rovere, Lombardijo pa mladi, a že zelo izkušeni Mazzoleni.

TOMAŽ JAMNIK MIŠO,
AO Kranj, 1938,
vodja odprave, alpinist.
Mišo je najbolj izkušen jugoslovanski alpinist-himalajec, saj se je udeležil praktično vseh važnejših jugoslovanskih himalajskih odprav. Na odpravi na Everest leta 1979, ko so Slovenci osvojili Streho sveta po najtežji Jugoslovanski smeri, je bil odgovoren za transport, vodil pa je tudi že mnogo drugih odprav. Jamnika odlikuje izredna humanost, smisel za organizacijo, poleg tega je vsestransko neutruden alpinistični delavec. Preden se je posvetil alpinizmu, je bil državni smučarski reprezentant. Kot alpinist ima za sabo vrsto zahtevnih smeri, leta 1986 pa je osvojil osemtisočak Broad Peak. Med drugim je tpt1 podnačelnik Komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije, ki sodeluje pri organizaciji te ekspedicije.

ŽARE GUZEJ
AO obalnega PD Koper, 1946,
zdravnik odprave.
Prvič se je podal v Himalajo s trekingom SPDT okoli Anapurn leta 1985, že leto kasneje pa je bil prvič zdravnik neke himalajske odprave in sicer jugoslovanske v Karakorum. Od takrat je v Himalaji kot doma, saj se tja redno podaja. Izredno dober hodec, natenčen pri svojem zdravniškem poslu (sicer je Žare kirurg v izolski bolnici), prisrčen kot človek, delaven in tovariški.

JANEZ JEGLIČ
AO Domžale, 1961,
alpinist.
Jeglič ima kljub še razmeroma mladim letom za sabo zavidljivo alpinistično kariero. Pleza v navezi s Karom, predvsem pa se je proslavil z izredno zahtevnimi prvenstvenimi smermi v Patagoniji. Osvojil je tako Cerro Torre kot Fitz Roy po izredno težavnih smereh, predvsem pa se je izkazal leta 1988, ko je skupno s Karom prvič preplezal previsno južno steno Cerro Torreja. Bil je že v Himalaji. Prvič je bil 1985 na Jalung Kangu. Načelnik AO Domžale, sicer vedre in odprte narave.

SILVO KARO,
AO Domžale, 1960,
alpinist.
Silvo je bil leta 1988 imenovan za najboljšega plezalca Slovenije, sicer pa spada v sam vrh našega alpinizma že skoraj desetletje, saj se je že leta 1983 prvič podal v Patagonijo, kjer se je še posebno izkazal. Bil je večkrat v Himalaji, leta 1986 pa je osvojil osemtisočak Broad Peak. Za sabo ima kakih petnajst izvenevropskih odprav, pleza pa tudi deveto stopnjo. Karo je vsestransko popoln alpinist, kot človek pa ga označuje tovarištvo, altruizem in doslednost. Torej pravi alpinist!

ANDREJ ŠTREMFELJ,
AO Kranj, 1956,
alpinist.
Po splošnem mnenju najboljši jugoslovanski himalajec sploh. Za sabo ima pet osemtisočakov, leta 1979 pa je že osvojil Everest po do sedaj najtežji smeri. Leta 1986 je med eno samo odpravo osvojil dva osemtisočaka (Braod Peak in Gašerbrum II), lani pa je preplezal osemtisočak Šiša Pangmo po prvenstveni smeri. Popoln alpinist, pleza tudi deveto stopnjo, za sabo ima vrsto prvenstvenih smeri predvsem v Julijskih Alpah, posebno pa mu leži Himalaja. Izreden organizator, neutruden delavec, vsestransko prijeten in veder človek, je najresnejši kandidat za sicer izredno težko prečenje Everest – Lhotse.

MARIJA ŠTREMFELJ,
AO Kranj, 1957,
alpinistka.
Najboljša jugoslovanska alpinistka, sicer vsestransko popolna plezalka. Kot prva Jugoslovanka je preplezala osemtisočak (leta 1986 Broad Peak), za sabo ima vrsto prvih ženskih ponovitev v Centralnih Alpah, letos pa je med drugim osvojila jugoslovanski naslov v športnem plezanju. Marija, bolje poznana kot Mica, računa osvojiti Everest kot prva Jugoslovanka in deveta ženska sploh, potem ko je leta 1975 Japonka Jukio Tabej prvič stopila na Sagarmatho. Andrejeva žena, je po poklicu profesorica biologije in mati dveh otrok: 9-letne Katarine in 7-letnega Anžeta.

DUŠAN JELINČIČ,
AO SPDT, 1953,
alpinist.
Jelinčič je leta 1986 kot prvi alpinist v deželi Furlaniji-Julijski krajini osvojil osemtisočak, pleza pa že dolgo vrsto let. Po poklicu časnikar, po študiju slavist in zgodovinar, sicer pa pisatelj, je leta 1985 objavil monografsko Zgodovino SPD Trst, pred kratkim pa je pri Založništvu tržaškega tiska izšel njegov roman na alpinistično tematiko Zvezdnate noči. Načelnik alpinističnega odseka pri SPDT je eden pobudnikov odprave in namestnik vodje.

LENART VIDALI,
AO SPDT, 1962,
alpinist.
Pleza že dolgo vrsto let, odlikuje pa ga vztrajnost in izredna fizična moč. Leta 1985 se je udeležil odprave SPDT na Južno Anapurno, plezal pa je že v Hoggarju v Alžiriji, v Turčiji, v Julijskih Alpah, Dolomitih, pa tudi drugje. Odprt in prijeten človek, izredno delaven in iznajdljiv, ob prostem času kmetuje, saj ima skupno z družino v rojstni vasi Bazovici pri Trstu moderno zasnovano kmetijo.

DAVOR ZUPANČIČ,
AO SPDT, 1959, tehnični vodja odprave,
alpinist.
Davor ima za sabo celo vrsto vzponov in izvenevropskih alpinističnih odprav, odlikuje pa se predvsem v velikih klasičnih smereh. Izredno zanesljiv, je v okviru odprave sprejel izredno odgovorno in težavno delo tehničnega vodja, katero.je odlično izpeljal. Ima velike organizacijske sposobnosti, bil je načelnik AO SPDT, sedaj je podnačelnik, vrsto let pa je vodil alpinistično šolo SPDT. Talentiran pisec, je leta 1985 v Primorskem dnevniku objavil daljšo alpinistično pripoved o odpravi SPDT na Južno Anapurno Sanje in bogovi, lani pa je napisal kratko zgodovino svetovnega alpinizma Meje nemogočega, v kateri jasno obrazloži svojo alpinistično etiko.

MAURO PETRONIO,
CAI-XXX Ottobre, 1957,
alpinist.
Petronio spada že desetletje v sam vrh tržaškega alpinizma, njegova svetla točka pa ostaja prvenstvena smer, ki jo je januarja leta 1985 skupno s Sternijem in drugimi štirimi italijanskimi alpinisti preplezal v Fitz Royu. Petronio je lani preplezal še Cerro Torre, v Himalaji pa je osvojil sedemtisočak Lantang Lirung. Petronio ima za sabo tudi vrsto prvenstvenih smeri, predvsem v Dolomitih, sicer pa je popoln alpinist, saj mu zelo prijajo tudi zimski vzponi. Mauro, po poklicu železničar, je ekstroverzen človek, kot nalašč za veselo družbo.

MARCO STERNI,
CAI-XXX Ottobre, 1965,
alpinist.
Marco Sterni je kljub mladim letom pojem tržaškega alpinizma in vreden naslednik mitičnega Renza Cozzolina. Gorski vodnik, izreden športni plezalec, saj je na tekmovanjih že premagoval “profesionalce”, izkazal pa se je v Patagoniji s prvenstveno smerjo v Fitz Royu in z vrsto prvenstvenih smeri v Dolomitih. Mnogo prahu je lani avgusta dvignila naravnost senzacionalna vest, da je Marco sam v samih sedmih urah prosto in nenavezan preplezal tri izjemno težke klasične smeri v Dolomitih (Costantini-Apollonio v Tofani de Rozes ter Lacedelli-Ghedina in Via dei Fachiri v Cimi Scotoni), le tri tedne kasneje (25. avgusta) pa se je hudo ponesrečil v južni steni Marmelade. Najprej je kazalo, da bo ostal paraliziran, saj si je med drugim poškodoval hrbtenico, imel je zlomljena rebra, stisnjena vretenca in preluknjana pljuča. In vendar je Sterni opravil čudež: udeležil se bo letošnje odprave na Everest. Še več: na zdravniških jjregledih v Tržiču je bil skupno z Andrejem Štremfljem najbolje fizično pripravljen. »Kot košarkarji NBA«, je njegovo pripravo komentiral dr. Borut Spacal, ki je preglede vodil. Sterni ima torej poleg nespornih fizičnih sposobnosti izredno voljo, ta pa je prvi porok za uspeh.

SERGIO DE INFANTI,
CAI-Ravascletto, 1944,
alpinist.
De Infanti, upravitelj hotela, gozdar, gorski vodnik, občinski svetovalec v občini Ravascletto, je pravi pojem furlanskega alpinizma. Pisec alpinističnih vodnikov, se je udeležil kakih desetih izvenevropskih odprav, plezal pa je praktično že v vseh kontinentih. De Infantija odlikuje prava gorniška treznost, inteligenca in delavnost, priljubljen človek, ima za sabo celo vrsto prvenstvenih vzponov in kljub ne več rosnim letom ima realne možnosti za uspeh na Everestu ali Lhotseju.

ATTILIO DE ROVERE,
CAI-Ravascletto, 1956,
alpinist.
De Rovere spada v srednjo furlansko alpinistično’ generacijo, ki je dala deželnemu alpinizmu organizirano in vsestransko urejeno obliko. Odličen alpinist se je poklicno ves predal goram. Piše namreč alpinistične vodnike (njegov zadnji po stenah Karnijskih Alp je praktično pošel), organiziral pa je tudi šolo gorskih vodnikov, pri kateri sodeluje tudi Marco Sterni, ki je sicer brezposeln. Redkobeseden, a izredno prisrčen in simpatičen, ga odlikuje delavnost in skromnost.

LORENZO MAZZOLENI,
CAI-Ragni di Lecco, 1966,
alpinist.
Edini predstavnik iz Lombardije (žal je predsednik mitičnih “pajkov iz Lecca” Fabio Lenti zadnji trenutek odpadel), je Lorenzo Mazzoleni, tudi on član “pajkov”, verjetno najboljši mladi alpinist iz Lombardije. Za sabo ima kakih 30 prvenstvenih smeri (!), kljub mladim letom pa je bil že dvakrat v Himalaji. Leta 1988 je osvojil osemtisočak Čo Oju, lani pa je zaman naskakoval Everest s kitajske strani (zaradi slabega vremena ni takrat na Sagarmathi uspel nihče). Tokrat se bo lahko gori oddolžil, saj ima tako fizične kot psihične sposobnosti za zmago na Everestu. Drugače je Mazzoleni, ki je tudi najmlajši član odprave, odprtega značaja in široke svetovne vizije.