Tovariš, 31/1952

France Zupan: Lepa je jesen v Grintovcih, kadar začno rumeneti gozdovi v Koncu nad Kamniško Bistrico. V jesenskem soncu se blešče bele stene Skute nad Podi in gornik, ki se razgleduje z njenega vrha, lahko vidi tam proti severu vrhove Visokih Tur, ki so v tem času le vsi beli od novega snega. Tu, na južni strani gora, so pa dnevi še topli, le ponoči se čuti v vršanju vetra bližajoča se zima. Z vrha Skute gledaš globoko pod seboj melišča v vznožju severnih sten. Tam, kjer se začno zeleni pasovi pašnikov in planinskega gozda, stoji Češka koča, od tu podobna igrački za otroke. Še naprej spodaj leži Jezersko. Meja je blizu.
Jeseni 1946 nas je nekaj plezalcev iz Ljubljanskega planinskega društva spalo na Malih Podih pod Skuto, v višini 2100 m, prav tam, kjer stoji danes Bivak pod Skuto, visokogorsko zavetišče z dvojnimi stenami, pogradi in gamsovo lobanjo nad vrati. Takrat bivak še ni stal. Bil je tam kup desk, tramov, pločevine in 45 kg težka peč. Vse to smo v teku poletja počasi prenašali na hrbtih z Doma v Bistrici.
Prav te dni so priromali zadnji svežnji desk na naših ramah na gradilišče in začeli smo vsekavati temelje v živo skalo in graditi nasip. Mudilo se je. Kadar smo se zjutraj prebudili, je bilo na spalnih vrečah za prst slane. Lepo vreme je šlo počasi h koncu in nekega dne sem jo mahnil v Bistrico (604 m) po štiri poklicne tesarje, ki smo jih naročili iz Ljubljane, da bodo sestavili bivak. Dobil sem jih v Domu za mizo. Hoteli smo še isti večer priti do Kokrškega sedla in smo kmalu odrinili. Bili so prvič v gorah in prav radovedni, kam jih peljem. Nismo še bili daleč, ko sem videl, da nam prihajajo naproti neki turisti. Ko pridejo bliže, si jih ogledujem. Bili so kaj čudne vnanjosti. Bledi in z dolgimi bradami, v nemških vojaških oblekah, s krušnjakom na ramah in z dolgimi palicami v levici. Desnice so pa vsi trije tiščali v žepu. Šli smo drug mimo drugega, saj pot ni tam preveč ozka. Po nekaj korakih smo se ustavili in se ozrli za njimi. Pogledali smo, ko smo videli, da tudi oni stoje in gledajo za nami. No, hip nato so se tujci okrenili in izginili. Imel sem občutek, kot da so nas hoteli prositi za jed, ker so bili na oko strašno sestradani. Nismo se menili zanje, ker smo imeli svojo pot. Zvečer sem na Sedlu vprašal oskrbnika, če jih pozna. Dejal je, da jih je videl popoldne, ko so prišli z Kalške gore in jo kar naravnost mimo koče mahnili v dolino. Malo smo ugibali, kaj bi utegnili biti, nato smo pa pozabili nanje. Vsaj jaz nisem mislil, da bom imel v kratkem še opraviti z enim izmed njih.
Nekaj dni nato je bil bivak postavljen. Veselo se je svetil s svojo novo streho med skalami na Malih Podih. Tesarji so se mojstrsko lotili posla in kar z užitkom sem gledal, kako raste iz tal prenočišče. Zvečerilo se je. Zvezde so se prižigale na nebu in razen njih se je posvetila v temnem masivu Slemena še ena luč. Klici so priplavali do nas v mirnem večernem ozračju — dva sta naglo sestopala k bivaku. Šel sem jima naproti in kmalu v mraku opazil dve postavi, ki sta se spotikali med velikimi balvani pod stenami. Po glasu sem jih spoznal: bil je Boris Režek z Bobom. Šli smo do bivaka, kjer sta si poplaknila žejni grli in povedala, da sta skupaj z bistriškimi drvarji že dva dni iskala nekega ponesrečenega pobeglega Nemca, ki se je na begu iz ujetništva ponesrečil v severni steni Grintovca. Slišali so klice, toda ne vedo, kje je. Reševalna odprava z Režkom na čelu je v najhujši nevihti in metežu prečula noč malo pod vrhom Grintovca (2558 m); v stiski so pokurili triangulacijsko piramido. Drvarji so se utrujeni naveličali in šli domov, Režek pa je prišel na bivak, da zbere nove ljudi in reševalni material. Seveda na bivaku ni bilo reševalnega materiala, saj je bil komaj postavljen Tudi ljudi ni bilo, ker s tesarji, ki so prvič v gorah, ne moreš na reševanje. Takrat gorske reševalne službe v današnji obliki sploh ni bilo in ponesrečenci so bili prepuščeni dobri volji kakega odločnega in sposobnega plezalca, ki je zbral skupaj ljudi in šel na pomoč. Najbližja postojanka, kjer bi dobili ljudi in vrvi, je bilo Kamniško sedlo, kjer so imeli prav tedaj nekak alpinistični tečaj. Režek je napisal list s prošnjo vodji tečaja, naj pošlje nekaj ljudi. Vtaknil sem list v žep, vzel baterijo in tekel čez Tursko goro in Kotliče na Kamniško sedlo. Pot sem dobro poznal, saj sem vsak dan po dvakrat tovoril material s Sedla.
Vodja tečaja se je ravno spravljal v »Planjavski sobi« na Sedlu v posteljo, ko sem mu izročil sporočilo. Na moje veliko presenečenje je mož odklonil pomoč. Slabe volje sem mu želel lahko noč in šel spat na skupno ležišče, v mislih, kaj naj storim sedaj. Znan glas poleg mene v črni temi me je zmotil: bil je prijatelj Dane Škerl, ki je prišel plezat z vrvjo in klini. Ko je izvedel za kaj gre, je bil pripravljen iti z menoj.
Tako sva drugo jutro hitela po stezi za Brano dol v Kotliče in naprej čez vrh Turske gore, k bivaku, kjer je Režek že čakal. Pridružila sta se nam še dva študenta, ki sta prejšnjo noč zašla in prespala na bivaku — vesela dečka. Krenili smo na pot. Bilo nas je pet in šli smo na reševanje iz stene, z dvema konopljenima vrvema in nekaj klini. Jaz in Dane sva tiste čase bila še gimnazijca in vsak od naju je že preplezal čez Maričkino ploščo in po slovenski na Triglav, (kar so običajne začetniške ture), študenta pa sploh še nista videla stene od blizu. Toda Boris Režek je bil z nami in to je bilo za nas mlade plezalce ime, za katerega bi šli čez drn in strn. Spoštljivo smo šli za njim, za mojstrom Bedračem, ki je nosil na glavi navaden, fin mestni klobuk, kar se je vsaj meni zdelo velika pomanjkljivost njegove osebnosti. Takrat sem bil sveto prepričan, da spada k plezalcu zelen folklorni klobuček s povešenimi ozkimi krajci. Šli smo po meliščih pod Skuto in potem zavili gor na desno na Mlinarsko sedlo, od koder se odpre pogled na koroško stran. Nadelana in s klini zavarovana pot se spušča od tu navzdol čez steno do Češke koče (1541 m). Nekje levo od nas je moral ležati ponesrečenec. Začeli smo sestopati in obenem bistro gledati na vse strani, kakor nam je naročil Režek. Najti nismo ničesar. Čez dobro uro smo bili že spodaj. Začeli smo pod stenami prečiti po meliščih proti levi, proti Dolski škrbini. Kameniti skladi nad nami so dihali hlad, v steni je po policah ležal prvi jesenski sneg, ki je zapadel v nevihtah prejšnjih noči. Pod nekim žlebom stoječ sem zaslišal nad seboj glas, zamolkel in tihoten, da me je v prvem trenutku kar streslo. Tako sem si vedno predstavljal »glas iz groba« in sedaj sem ga slišal na lastna ušesa. Ozrl sem se navzgor. V nekakšni vdolbini v žlebu, 50 m nad nami, je napol sedel, napol ležal mož. Gledal je z bledim obrazom na nas in mahal s suknjičem, kot velika ujeda s krili. To je bil naš mož in našli smo ga. Gledali smo ga, oni pa je v strahu, da ne bi odšli in ga pustili samega tu sredi divjine, še in še klical in prosil za pomoč v nemškem jeziku. Režek je nastavil dlani k ustom in zavpil: »Wir kommen sofort!« Oni tam zgoraj se je onemogel sklonil nazaj. Kako je prišel tja gori, mi ni bilo jasno. Kaj je vendar iskal sredi stene, ko pelje 400 m bolj levo nadelana pot? Prsti so mi od neučakanosti kar goreli, ko smo lezli proti njemu. Teren je bil lahek in kmalu smo bili skupaj. Izčrpan, bradat obraz, razcapana in povaljana vojaška nemška obleka. Obe nogi zlomljeni v kolenih, zatekle, krvave, umazane noge, ki jih ni mogel več premakniti. Dali smo mu žganja in piškotov, pa nam je počasi in v odlomkih razložil svojo zgodbo: »Herbert Hasenbein« iz Frankfurta na Odri, bančni nameščenec. Kot vojni ujetnik jo je pobrisal iz Postojne, se skrival v gozdovih, stradal, lezel čez steno na Koroško in sedaj leži tu pred nami. Spoznal sem ga. Bil je eden od onih treh, ki smo jih srečali pred dnevi v gozdu, njegova lepa brada me je zbodla v oči. Vpraševali smo ga, kje ima tovariše, a izčrpani, na pol mrki mož ni zinil. Dva dneva in dve dolgi noči je v snežnem viharju ležal tu v steni, na majhnem prostoru, kjer se ni mogel, polomljen kot je bil, niti premakniti. Gledal je dol na Češko kočo in še naprej na Koroško, kamor je bil namenjen. Vse je bilo zaman — vsi napori, stradanje in bolečine. Beg se ni posrečil. Dobili smo ga. Vendar ni z najmanjšo besedico izdal tovarišev, katerima bo mogoče beg uspel. To je bil dober nauk. Pozneje, ko smo ga spuščali po vrveh s stene, sem se spustil istočasno z njim, ga privzdigoval in držal proč od stene, da se ni z razbolelimi nogami zadeval v steno. V Češki koči so nas menda opazili, kajti naenkrat se je iz koče zagnalo v breg vse polno ljudi z nosili in koši na ramah. Ko smo ponesrečenca spravili na melišče pod steno, so prisopihali do nas. Še danes mi je uganka, kako da niso ponesrečenca že prej opazili in spravili iz stene, saj je čepel tako rekoč nad kočo. Ponesrečenca smo naložili na nosila in krepki jezerski drvarji so ga v spremstvu graničarjev odnesli v dolino. Mi smo pa pospravili svojo ropotijo in tudi odšli. Pet ur je trajala moja prva reševalna akcija pod mojstrskim vodstvom Borisa Režka. Tu sem se naučil vsega, kar sem kasneje imel priliko uporabiti. Prav nič ne vem, kakšna je bila kasnejša usoda našega rešenca. Včasih se spomnim na oni sončni oktobrski dan pod sivimi stenami Grintovca in Kočne in na bledega, bradatega moža, ki mirno leži na nosilih sredi gruče ljudi. Seveda, priznati moram, da se za njegovo nadaljnjo usodo tudi, nisem niti enkrat pozanimal. Leta 1946 je bil spomin na ravno kar končano vojno še prav svež in mož na nosilih je bil le nemški vojak. Želim pa, da se mu je zgodba srečno iztekla in da.se takrat nismo mučili zastonj.
*
Štiri leta so minila od leta 1946. Gorska reševalna služba je postala organizacija z ljudmi, ki so bili sposobni reševati v vsakem terenu in ob najslabših vremenskih razmerah. Dobili smo tudi tehnične pripomočke: opremo, vrvi, obleko, seveda na še vsega v primerni kvaliteti in ko litini, vendar je bila velika razlika v primeri a povojnimi leti, ko ni bilo ničesar. Nesreč je bilo vedno več, posebno težke so bile leta 1950.
Leta 1951 smo z naglo intervencijo rešili življenje neki deklici, ki se mora zahvaliti le srečnemu naključju in GRS, da še živi in hodi po Ljubljani.
Dne 18. januarja 1951 smo sedeli v kuhinji Doma v Bistrici. Oskrbnik Anton nam je pravkar prinašal na mizo kranjske klobase. Enajst klobas, enajst reševalcev iz Ljubljane, Kranja in Jesenic, ki smo nameravali drugo jutro nadaljevati z iskanjem pogrešanega oskrbnika koče na Korošici, ranjkega Derganca, ki ga je verjetno že 19. decembra 1950 plaz odnesel z vrha Presedljaja v dolino Bele. Spričo ogromnih količin snega, ki je zapadel tisto zimo v gorah, je bilo naše iskanje več ali manj že vnaprej obsojeno na neuspeh, ker bi morali preiskati cele kilometre plazovine. Šele odjuga bi utegnila rešiti položaj. Dejansko se je tako tudi zgodilo.
Sredi večerje so se odprla vrata v kuhinjo in naenkrat je bil med nami bled, z blatom oškropljen mlad fant, tako utrujen, da je komaj še stal na nogah. S tihim glasom je povedal, da prihaja s Presedljaja. Prevečkrat sem že videl ljudi, ki so naznanjali nesrečo, da ne bi slutil, da se je nekaj zgodilo. Brž sem jedel naprej. Fant je povedal, da je šel z večjo skupino dijakov na Korošico. Tam, kjer pot prečka pobočje nad Presedljajem, ki precej strmo pada v Lučko Belo, sta dva tovariša — fant in dekle — zdrsnila in ju ni bilo več. Nihče ne ve, če sta mrtva ali živa. Družba jo je popihala v dolino. On je tekel naprej, dragi za njim.
Presodili smo, da je najbolje, če takoj vstanemo in odrinemo v kraj nesreče. Vzeli smo bakle, odeje, čaj, reševalno vrečo, lekarno — kadar gre reševalec na pot, je otovorjen kot mula. Žalostno je to, da ima GRS vsako leto več reševalnih tehničnih pripomočkov in nosijo reševalci vsako leto več s seboj. Ura je bila deset. Zunaj je sijala krasna mesečna noč z rahlimi belimi oblački na temnem nebu. V gosji vrsti smo stopali po stezi proti Presedljaju. Malo pred mostom čez Belo smo srečali ostanek družbice, nekaj fantov in deklet, ki so počasi, s pobešenimi glavami capljali proti Bistrici. Sklenili smo, da si vzgojni pomenek z njimi prihranimo za naslednje jutro.
Na Kopanj potu smo zagledali steno Rzenika v mesečini. To je bil pogled! Svojevrstna in lepa stena pa če jo gledaš v škrlatu zahajajočega sonca ali pa v hladni zvezdnati noči. Svetloba mrzlega zimskega meseca jo ovija z neko tajinstvenostjo.
Točno opolnoči smo šli mimo mesta, kjer je sedaj Dergančev križ, in ob 1 uri zjutraj smo stali na vrhu Presedljaja (1610 m). Vreme se je pokvarilo. Pooblačilo se je, začelo je rahlo snežiti.
Na naše klice se je odzval dekliški glasek globoko pod nami v Lučki Beli.
Sestopili smo kakšnih 400 m navzdol in prišli prav nad ponesrečenko, ki je sedela v snegu pod neko skalo. Tu se končuje velik žleb, po katerem sta priletela ponesrečenca. Dekle je ostalo živo, to smo videli v mraku. Temno truplo, ki je ležalo negibno povprek na snegu, pa je bil njen nesrečni spremljevalec.
Ker nismo mogli do ponesrečenke, smo se spustili okrog po strmem gozdu in nižje spodaj na snežišče ter po njem zlezli spet navzgor. Nesreča se je pripetila ob štirih popoldne in zdaj je bila druga ura zjutraj. Deklica je čepela z brezobličnim, krvavim obrazom pod skalo. Nog sploh ni več čutila, zato smo jo sezuli in začeli masirati, naš medicinec je ugotovil poškodbo, zlom lobanjske kosti. Pri vsem tem pa pogumna šestnajstletnim ni zgubila morale. »To sem slika, kaj?« nam je rekla, ko smo se mučili z brezčutnimi nogami, da nam je pot tekel s čela. »Saj ni nič hudega, le obraz me ženira …« Dobro, da se ni mogla videti, ker je bila vsa rdeča kot Indijanec. Kaj takega še nisem videl.
Mrtveca smo zavili v vrečo in ga začeli prenašati. Spraviti, smo ju morali najprej na Presedljaj, od tam pa v Bistrico. Imeli smo dovolj dela in smo se prav pošteno spotili. Proti jutru se je popolnoma stemnilo in spodaj v gozdu smo morali prižgati bakle.
Ob šestih zjutraj smo bili že pri mostu na ravnem ob Beli. Tam smo pustili mrtveca, nalomili smrečja in mu prižgali svečko ob vzglavju. Ponesrečenko pa smo spravili v Bistrico, od koder jo je čez nekaj ur reševalni avto odpeljal v bolnišnico.
Gorski reševalec doživi mnogo stvari, ki jih seveda ni mogoče popisati. Napori so veliki in tvegani. Tega, kar žrtvujejo reševalci — svoje zdravje in življenje — ne more poplačati noben skromen honorar, podnevi in ponoči, v zimskem in poletnem času so v Ljubljani, na Jesenicah, v Kamniku, Kranju, Celju, Bovcu, Mojstrani in drugod pripravljene reševalne ekipe, da nudijo pomoč vsakomur, ki se ponesreči v gorah. Od skromnih začetkov se je GRS razvila v organizacijo, ki razpolaga z najmodernejšimi reševalnimi pripomočki. Včasih nismo imeli niti sond — danes imamo že dresirane pse za iskanje ponesrečencev iz plazov. Včasih smo prenašali ponesrečence na ramah — sedaj smo dobili že MARINER pripravo z jeklenimi žicami in vozički, ki so podobni mali žičnici, in ki omogočajo reševanje v vsakem terenu. Smisel GRS je globoko človeški: nuditi pomoč sočloveku v stiski, a kljub temu želimo, da bi jo bilo treba nuditi čim manjkrat in da bi bilo nesreč vsako leto manj.