KAMNIŠKO SEDLO – 22. marec 2026
Kot (s)poroča Bojan Pollak, je tradicionalno spominsko srečanje Smučka–cepin, posvečeno preminulim kamniškim planincem in alpinistom, letos potekalo že enaindvajsetič. Prireditev, ki (s presledkom) nadaljuje tradicijo Kamniškega memoriala za smučko in cepin ter še starejšega Štuparjevega memoriala, je bila tokrat izjemoma organizirana predzadnjo nedeljo v marcu.
Kljub vremenu, ki je prinašalo sneženje, mrzel veter in občasno meglo, je bil dostop do Kamniškega sedla z ustrezno opremo brez večjih težav. Razmere za vzpon na Brano ali Planjavo pa so bile preveč nevarne, zato so se vsi, ki so to sprva načrtovali, pravočasno in odgovorno odločili za umik. Topla koča je bila v takšnem vremenu dobrodošlo zavetje.
Na Sedlo je prišlo približno 40 obiskovalcev, od katerih se jih je 31 udeležilo srečanja. Med njimi je bil tudi Skorjovc, ki se je doslej udeležil prav vseh (novodobnih) spominskih srečanj (in precej prejšnjih). Udeleženci so v zameno za prostovoljni prispevek prejeli spominsko medaljo, toplo enolončnico in čaj.
Naslednje srečanje Smučka–cepin bo predvidoma potekalo v nedeljo, 28. marca 2027.
Razmislek o spominu in tradiciji
V letih, ko številne spominske table, obeležja postavljena pod stenami (tudi) pred (že davnimi) desetletji, počasi odpadajo, se lomijo in zlivajo z meljo, se spomin na preminule vse bolj (skromno) prenaša prek takšnih druženj in športnih prireditev.
A ostaja vprašanje, ki ga v gorniški skupnosti redko odpremo: kaj bo z materialnim spominom, ko obeležja dokončno izginejo? (Takrat seveda to ne bo naša skrb!)
Za zdaj ni videti ne razmisleka ne pobude, da bi poškodovane ali slabo pričvrščene table prestavili na urejene, (vsaj navidezno) varne in dostopne spominske prostore, kjer bi bile zaščitene pred zobom časa, a bi še vedno ohranjale svojo simbolno vrednost.
Prav tako med organizatorji ni osebe, ki bi res častno (vsak gornik v teh koncih lahko vidi, da pripadniki – lastniki MKK ne delujejo ne razumno in ne odgovorno do okolja – ampak le za svojo korist in primat z dvoličnim obrazom) nadaljevala delo, ki ga je nekoč zastavil (morda kar preveč načelen) Pavle Kemperle, človek, ki je razumel, da spomin ni le dogodek, temveč skrb, odgovornost in odnos do preteklosti.
Današnja srečanja so v znamenj časa, ki ga živimo in v popolnem nasprotju z alpinističnimi smučarskimi tekmovanji (ob priložnosti se morda posvetimo zakaj in predvsem s kakšnim namenom so bila tako poimenovana). So predvsem priložnost za druženje isto mislečih. Z vsako novo generacijo pa vez bledi — ostaja dobra volja, manjka pa jasna nit, ki bi povezovala tradicijo, spomin in prihodnost.
JP
