Skupina škofjeloških in ljubljanskih planincev je šele na avtobusu opazila, da dveh tovarišev ni – Jordana Urha so našli po treh dneh na ledeniku Breithorn na višini 4.000 m – Za 17-letnim Klemenom Križajem še poizvedujejo
Delo, 4. maj 1977
CERVINIA, LJUBLJANA, 3. maja
Za dogodivščino skupine 49 škofjeloških in ljubljanskih planincev v pogorju Matterhorna smo v soboto zapisali, da se je iztekla srečno. Res se je, vendar ne za vse. Šele med vožnjo proti domu je vodstvo izleta ugotovilo, da manjkata dva planinca. Prvi, 20-letni Jordan Urh je imel srečo opazili so ga iz helikopterja in še pravočasno rešili, za drugim, 17-letnim Klemenom Križajem pa je kot kaže izginila vsaka sled.
Do nedelje zjutraj, ko sem zapuščal Cervinijo, je na Plateau Rosa zapadlo 2,10 metra novega snega. Grmelo je iz gostih, sivih oblakov, grmeli so plazovi v gorah, grmele so skale in hudourniki nižje v dolini ter zatrpavali cesto. Snežilo pa je še kar naprej v velikih kosmičih.
Nihče ni mogel pričakovati, da bi v takem snežnem neurju reševalci vnovič krenili na pot. Sicer pa je upanje ugasnilo že prejšnjega dne, ko smo nasršenim policajem komaj mogli pojasni koliko jih pravzaprav manjka in kje naj bi jih iskali, v dolini ali na gori. Alpetourov avtobus z mladimi škofjeloškimi in ljubljanskimi planinci je medtem že zdavnaj odpeljal. Že v soboto opoldne so zapustili Cervinio. Uro kasneje je taksi pripeljal nazaj dva mlada fanta, mladinska vodnika, ki ju je vodja izleta posla s sporočilom oblastem, da je treba najti še dva udeleženca vzpona na Breithorn, za katera so šele v avtobusu po 8 kilometrih vožnje ugotovili, da ju pogrešajo že od prejšnjega dne… Nepojmljivo!
Kot pogrošna kriminalka se je pletel razgovor s policajema v črni uniformi, ki so ju poklicali v hotel Rosà, da bi sprožili novo reševalno akcijo:
»Kje je vodja izleta?«
Fanta sta rekla, da je v avtobusu in da se pelje z drugimi domov.
»Kam domov?«
V Jugoslavijo. V Škofjo Loko, v Ljubljano.
»Ampak zakaj ga ni tu, kaj ni sam prišel prijavit? Kako se je mogel odpeljati če pogreša ljudi?«.
Tega fanta nista vedela zardevala sta in z njima vred sem zardeval tudi sam, ko sem pomagal prevajati. Rekla sta, da je treba nemudoma spet zbrati reševalce,
»Koliko ljudi manjka?« »Dva.«
»Skupaj s tistim, ki je v bolnišnici?«
»Ne, saj v bolnišnici sploh ni nikogar…«
Reševalni avto je dirjal zaman
Prejšnji večer, ko je prišlo sporočilo v Cervinio, da so rešeni planinci v Champolucu, je prišlo tudi obvestilo, da nujno potrebujejo zdravniško pomoč za nekoga, ki ima hemofilijo. Zato je še pred avtobusom oddirjal tja reševalni avtomobil zdravnikom in prižgano modro lučjo. Nekaj Slovencev, ki so se z Alpetourovim avtobusom odpeljali planincem naproti, so srečali reševalni avto, ko se je že vračal. Vračal se je s prižgano modro lučjo. Od nekod je prišla vest (in dosegla tudi Ljubljano), da je bolnik že med potjo dobil transfuzijo.
»Kje je torej bolnik?«
Fanta sta povedala, da jo je v soboto dopoldne sam primahal v Cervinio, komaj uro ali dve pred odhodom avtobusa domov.
»Iz katere bolnišnice?«
»Iz nobene. Noč je sam prespal na nekem seniku. Potem je šel zjutraj peš naprej in menda prišel v Cervinio z lokalnim avtobusom.«
»Ampak saj je šel ponj reševalni avto!« sta strmela policista.
»Reševalni avto je odpeljal prazen nazaj. Govorili so, da je bolnika te odpeljal helikopter…«
»Kateri helikopter? Od kod?«, si je policist hotel zabeležiti.
»Fant je utrujeno zamahnil z roko: »Saj ga ni on peljal, mi smo samo mislil, da ga je odpeljal. Ostal je gori v snegu…«
Italijani se čudijo
OD NAŠEGA RIMSKEGA DOPISNIKA
RIM, 3. maja
Tukajšnji dnevniki (npr. torinska Stampa) danes v posebnih poročilih z začudenjem ugotavljajo, da rešitev naših izletnikov ni bila popolna, kajti šele v avtobusu, ko je predavatelj matematike Branko Roblek delil potne liste, so videti, da manjkata še dva. Kakšno uro kasneje sta to sporočila dva študenta, ki sta se z avtostopom vrnila v Breull, medtem ko je avtobus nadaljeval pot proti Jugoslaviji. Enega od pogrešanih, Jordana Urha, so popolnoma izčrpanega našli 1. maja ob 10.45 na ledeniku Breithorn na višini 4.000 metrov, kjer je v jami, katero je izkopal v snegu, čakal na pomoč brez hrane. Slučajno je nanj naletel švicarski vodnik Gianni Bongiovanni, ki je s helikopterja videl smuči, zapičene v sneg. Jordan Urh si je sedaj že opomogel. Kar zadeva usodo drugega pogrešanega, piše Stampa, 17-letnega Klemena Križaja, iz Ljubljane, ni ničesar znanega. Bržčas, piše torinski dnevnik v posebnem dopisu iz Cervinie, datiranim z 2. maja, je padel v katero izmed številnih razpok.
PETER BREŠČAK
Koliko jih pravzaprav manjka?
Če se torej ne bi bolnik sam znašel, sam našel prenočišče, sam prišel v Cervinio, bi se z vso zanesljivostjo odpeljali domov tudi brez njega. Sicer v trdnem prepričanju, da je v bolnišnici, nikomur pa ne bi padlo v glavo, da bi ugotovil, v kateri bolnišnici, da bi povprašal kako mu je, kdaj bo sposoben za vrnitev domov…
Po koščkih, besedo za besedo smo naposled zvedeli, da bolnik pravzaprav sploh ni imel hemofilije, to je samo sam trdil, da jo ima; res se je nekajkrat onesvestil, to ja, pa tudi drugače se je vedel čudno, najbrže od izčrpanosti ter vsega prestanega. Pri njem sta ostala dva planinca, da bi mu pomagala priti v dolino. Ko jima je rekel, naj gresta naprej, ker bo po njega prišel helikopter (!), sta res odšla in ga pustila samega. Besede o helikopterju so tako postale vest, se razpršile ter dosegle tudi časopisne hiše Bolnik pa je ostal sam. Na srečo se ni več onesvestil. Na srečo je nadaljeval pot. Na srečo je našel senik, kjer je prebil noč, ne da bi zmrznil. Na srečo je prišel v Cervinijo pravočasno, da se je še lahko odpeljal z drugimi domov. Na srečo sploh ni imel hemofilije. Koliko sreč v enem samem dnevu!
Gorski reševalec v rdečem puloverju je naveličano presekal neslavno zmešnjavo: »Koliko ljudi torej pogrešate?«
Po 24 urah opazili, da dveh ni
»Dva. Pravzaprav enega. Prvega so videli doli v Champolucu. Ta je z ledenika prišel v dolino; mnogi so potrdili, da so ga videli v doli ni.«
»Ta torej ne manjka?«
»Manjka. Pravzaprav manjka. Ampak ta je menda šel z avtostopom.«
»Je kdo videl, da je od- šel z avtostopom? Je kdo videl, da se je odpeljal?«
»Ne, Tega ni nihče videl. A če je že bil enkrat spodaj v dolini, gotovo ni šel enkrat nazaj v hrib.«
»Kdaj ste poslednjič videli onega drugega, ki manjka?«
»Včeraj, v petek opoldne zgoraj na ledeniku.«
Reševalec v rdečem puloverju je vzkipel: »In to poveste šele zdaj! Zakaj niste tega povedali takoj, ko so bile še vse reševalne ekipe zunaj?! Včeraj. Ko ste pri šli v dolino.«
»Saj nismo vedeli, da manjka. Opazili smo šele zdaj, v avtobusu na poti domov…
Zunaj je snežilo. Megla in oblaki so tiščali k tlom. Gondolska žičnica je vozila samo do prve postaje Plan maisonu; zgoraj pod vrhovi in ledeniki je zevala neizmerna samota; vidljivost 5 metrov. Vremenska napoved: še poslabšanje vremena. Nevarnost plazov. Reševalne ekipe, švicarske in italijanske so se že prejšnji večer vrni le domov.
Reševalec ni več spraševal. Suho je pristavil: »Če je kdo ostal zgoraj, ni nobenega upanja, da bi ga našli pred spomladjo, …«
Če je kdo ostal… Tiho upanje je tlelo in se tli, da je morda le kako prišel v dolino. Da se je morda srečal z drugim pogrešancem. Da sta morda skupaj odšla z avtostopom…
Kako je kaj takega mogoče?
Renato, v hotelu Edelweiss. kjer je prejšnjo noč nekaj fantov in deklet zastonj prespalo, le maja z glavo: »Ta bo ob svojo legitimacijo!« Kot izprašan gorski vodnik je najprej pomislil na tisto najhujše, kar lahko doleti vodnika: da mu odrečejo zaupanje. Da ga njegovi poklicni tovariši izločijo iz svojih vrst. De mu prepovedo, da bi še kdaj vodil planince v gore.
Renato kajpak ne ve, da gorski vodnik pri nas ni poklic. Ne ve, da sicer imamo gorske vodnike, ki so amaterji, da pa lahko pelje ljudi na izlet vsakdo, kot lahko vsakdo poje ali igra v kulturnoprosvetnem društvu. Renato pozna uspehe jugoslovanskih alpinistov in mu ne gre v glavo, kako more iste države priti skupina planincev, tako slabo organizirana in napravi vrsto tolikšnih spodrsljajev.
Dejstvo je, da vsi udeženci izleta niso bili sposobni za visokogorski vzpon na štiritisočak. Da bi pocenili vožnjo in napolnili avtobus, so poleg dobrih, izkušenih mladih gornikov sprejeli vsakogar, ki se je prijavil. Eden izmed sedmih mladinskih vodnikov je povedal, da je imel v svoji navezi fanta in dekle, ki sta že pri prvem vzponu tako omagala, da ju je hotel odpeljati nazaj. A ju ni, ker sta hotela naprej.
Dejstvo je, da so odšli na vzpon, potem ko so se vso noč vozili z avtobusom ter prišli v Cervinijo nespočiti po 700 kilometrih vožnje. Dejstvo je, da so polovico opreme pustili spodaj.
Dejstvo je, da so se napotili v strmino, ko je bilo vreme nestalno, ko so se že začele zbirati megle. Dejstvo je, da so poslednji del poti hodili že v gosti megli, a se niso vrnili.
Dejstvo je, da niso imeli niti dovolj denarja z bivališče.
Naposled je dejstvo, da je organizacija odpovedala, ko so zašli v škripce; bodisi zaradi pomanjkanja avtoritete. bodisi zaradi pomanjkanja izkušenj. Kako sicer opravičiti, da, se pogrešani planinec ni hotel več navezati… Ali izjava ob prvem srečanju z reševalci: češ, kdo pa je rekel, da nas je treba iskati. Da zmešnjave s pogrešanimi sploh ne omenjamo še enkrat.
MILAN MAVER
