Pred stotimi leti, na današnji dan (6. septembra – 1926) sta Mira Marko Debelak in Stanko Tominšek splezala po severni steni na »Špik (2472 m), ki je od vznožja do vrha pravilnejše in eksaktnejše zidana piramida nego vse piramide v faraonovi deželi,« kot je o tej gori (in steni) zapisal Josip Vandot.
100 let je minulo od dne, ko je severna stena Špika – tista popolna, navpična, skoraj abstraktna geometrija nad Martuljkom – prvič popustila človeku. In popustila ni komurkoli, temveč mladi ženski, ki je v času, ko je bil alpinizem še skoraj izključno moška domena, stopila v steno z odločnostjo, ki je presegla generacije.
5. in 6. septembra 1926 sta Mira Marko Debelak in dr. Stanko Tominšek preplezala smer, ki je veljala za nepremagljivo. Severna stena Špika je bila takrat mit – ne le v slovenskih gorah, temveč v širšem evropskem prostoru. Vanjo so zrl mojstri iz Dolomitov, tudi Angelo Dibona, a nihče ni našel prehoda. Mira Marko je pred vzponom zapisala stavek, ki je postal del zgodovine: »Te stene doslej še ni nihče preplezal. Letos je morala pasti.«
In je.
Njuna zgodba je bila zgodba vztrajnosti, natančnega opazovanja, poguma in tistega posebnega plezalnega čuta, ki ga ne moreš naučiti – lahko ga le imaš. Vstopila sta v steno z minimalno opremo, s polstenimi plezalkami, nekaj klini, konopljeno vrvjo in z vero, da je prehod nekje. Ko se je Joža Čop moral vrniti, je Mira prevzela vodstvo naveze in ga ni več izpustila.
V steni sta bila 31 ur. Bivakirala sta pod previsi, na (pre)ozki polički, ki sta jo s kladivom razširila toliko, da sta lahko pol ležala. Zjutraj sta nadaljevala v navpičnico, ki je bila takrat – in je še danes – eden najbolj izpostavljenih kosov skale v Julijskih Alpah. Ko sta dosegla vrh, je bila Špikova glava čista, ožarjena od zahajajočega sonca, okoli pa so se podile megle.
S tem vzponom je Mira Marko Debelak postala ena najpomembnejših osebnosti slovenskega alpinizma. Ne le zaradi tehničnega dosežka, temveč zaradi načina, kako je o njem pisala: jasno, neposredno, brez olepševanja, z redko kombinacijo nežnosti in odločnosti. Njena beseda je bila enako prodorna kot njeno plezanje.
Direktna smer v Špiku je desetletja veljala za najtežjo v Julijskih Alpah. Šele prihodi Comicija in Aschenbrennerja so v naše gore prinesli podobno stopnjo drznosti. A Mira Marko je bila prva. Njena smer je ostala prosta, elegantna, logična – in še danes velja za obvezno izkušnjo vsakega, ki v sebi nosi vsaj kanček alpinistične krvi.
Sto let pozneje je Špik še vedno tam: piramida, ki je bolj popolna od vseh piramid v faraonovi deželi. In v njegovi severni steni še vedno odmeva zgodba mlade ženske, ki je videla prehod tam, kjer ga ni videl nihče.
