Slovenski vestnik, 1. avgust 1975
Letos 28. julija je minuto 175 let, odkar so štirje srčni gorniki, med njimi dva brata Klotz iz Heiligenbluta (Svete krvi) premagati najvišji vrh Visokih Tur in Avstrije 3798 m visoki Großglokner (Veliki Klek). Pobudo za vzpon na Veliki Klek je dal na Kranjskem živeči Baltazar Hacquet, odpravo pa je financiral krški knezoškof grof. Salm. Prvi vzpon so narediti 25. avgusta 1799 leta. Ko so prišli na vrh, so šele ugotoviti, da niso na najvišjem vrhu, marveč, da so dosegli 3783 m visoki Mali Klek, ki je 15 m nižji od Velikega Kleka. Na velikega se pa niso upati, ker so biti zanj preslabo opremljeni. Med obema Klekoma je namreč zelo zračna in izpostavljena škrbina. Trdo priborjeni uspeh prve odprave Salma in generalnemu vikarju krške škofije Hohenwartu, navdušenemu naravoslovcu, ni dalo počitka. Odločita sta se za nov poskus, ki naj bi ga izvedli kar naslednje teto. Na tej ekspediciji je sodelovato 62 oseb. Poteg Salma in Hohenwarta ter drugih odličnih gostov so biti soudeleženi tudi baron Wulfen, botanik von Seenus, risar von Marcher, rudarski svetnik Dillinger, trije župniki iz Sv. Petra, Zagoric in Dolnic ter planinci iz Solnograške, med njimi profesor Schiegg in njegov pomočnik Slovenec, ki je študirat v Salzburgu Valentin Stanič.
Druga odprava na Veliki Klek je bila uspešna. Vendar so vrh dosegli samo štiri že zgoraj omenjene osebe. Valentin Stanič, ki bi se zelo rad udeležil naskoka na vrh, je moral po ukazu svojega profesorja Schiegga ostati v Sveti krvi, da je tam od nasprotne strani opazoval in beležil potrebne podatke na instrumentih. Ko je videl, da je vrh zavzet in njemu dodeljena naloga opravljena, se je tudi on podal proti Kleku. Med potjo je srečal škofa in spremstvo. Prav težko so ga pregovorili, da se ni še isti dan povzpel na vrh. Naslednji dan se je pridružil tesarjem oz. gorskim vodnikom in kot prvi turist dosegel Veliki Klek. Medtem ko so tesarji postavljali križ, je Stanič izmeril višino vrha in opravil tudi druge znanstvene naloge, ki mu jih je ukazal izvesti prof. Schiegg. Na vrhu Velikega Kleka si je mladi Stanič dovolil posebno senzacijo. Lestev, ki so jo rabili, da so premagali škrbino med obema Klekoma, so potegnili na vrh Kleka, jo postavili pokonci in po le-tej se je Stanič povzpel še nekaj metrov višje nad Klekov vrh in s tem postavil nov rekord, da je bil višje, kot ostali pristopniki.
Toliko o Staniču v zvezi z Velikim Klekom. Gotovo vas bo zanimalo, kdo pa je vendar ta Stanič.
Valentin Stanič se je rodil 12. februarja 1774 v Bodrežu pri Kanalu na sončnem Goriškem. Šolo je obiskoval v Trbižu, Celovcu in v Salzburgu, kjer je doštudiral teologijo.
6. januarja 1802 je bil v Salzburgu posvečen v duhovnika, od koder se je peš napotil domov, kjer je 20. februarja bral novo sveto mašo v Kanalu. Po primiciji se je vrnil v Salzburg in bil v Nonnbergu pomožni kaplan do novembra istega leta. Nato se je vrnil v domovino in služboval kot kaplan na Banjšicah pri Sv. Duhu. Za časa kaplanovanja v Banjšicah je dosegel vrh Prestreznika, Mangarta, Krna in Kuka. Leta 1808 pa celo vrh Triglava. Leta 1809 je odšel v Kočinj za vikarja. V deloma lastni tiskarni je širil slovensko besedo med ljudstvom. Leta 1819 ga je novi goriški škof Josip Walland, po rodu Gorenjec poklical k sebi v Gorico in ga povišal v kanonika. Stanič se je tudi mnogo ukvarjal s pesnikovanjem. V marsikateri Staničevi pesmi je motiv spoštovanje do kmeta in njegovega dela. Še bolj kot duhovnik pa je v svetu bil znan kot velik gornik, ki ga smatrajo za predhodnika modernega alpinizma in za prvega alpinista v Vzhodnih Alpah.
