Sledenje podzemnih voda na Veliki planini

Vido Kregar: Jamarski klub Kamnik že več let intenzivno raziskuje jame na planoti Velike planine. Iščemo nove jamske objekte, raziskujemo in merimo jame ter opravljamo biološke in hidrološke raziskave. Posebno pozornost posvečamo slednjim, predvsem s stališča varstva vodnih virov. Velika planina potrebuje vodo za turistične in kmetijske namene. Ta dejavnost na planoti pa tudi ogroža zajetja pitne vode v vznožju. Rezultati so kar zanimivi. Na planoti je evidentiranih že okrog 30 jamskih objektov. Niso pa spodbudni hidrološki rezultati. Vodne tokove smo našli le v 4 jamah v globinah od 60 do 150 m. To so Brezno Jerohi 1, jama v Kofcah, jama v Vrtih in Sandijeva jama na Mali planini.

Sandijeva jama je bila z odpadki in vejevjem občasno zasuta, da je bil vstop vanjo nemogoč, zato se z njo nismo dosti ukvarjali. V drugih treh smo našli pretoke okrog l l./min. Vodni tokovi v jamah imajo še dovolj čisto vodo, primerno za pitje. Teh vodnih tokov po jamah za sedaj še ni mogoče slediti globlje od že doseženih globin. Načrti jam kažejo, da se smeri odtekanja vode iz že znanih podatkov ne morejo zanesljivo določiti, ker pa je ta podatek nujen za nadaljnje uspešno iskanje vode, smo predlagali, da se smeri odtekanja vode s planote ugotovijo s sledenjem. V širšem programu smo predvidevali, da bi podzemeljske povezave med vodnimi tokovi v jamah in izviri oziroma vodotoki v dolinah ugotavljali na dva načina: z barvanjem vodnih tokov v jamah (barve, soli) in z izotopsko analizo voda v jamah in v izvirih. Za izvedbo bi bilo treba organizirati večjo skupino ljudi. Akcija bi tekla dalj časa; posamezne ekipe bi izvajale specifične naloge določen čas. Akcijo bi izvedli v mesecu juniju, ker je to optimalni termin glede na pričakovane vodne razmere (pretoke) in čas, ki je šolarjem na razpolago.

Ob vznožju Velike planine bi zbirali vzorce v Lučki Beli (Sedem studencev, Žegnani studenec, Dovnikov studenec), izvir Lučnice in Brložnica na mestih, kjer kaže na dotok s severnih pobočij. Ob Kamniški Bistrici bi vzorčevali Kamniško Belo nad izlivom v Bistrico, potočke pri Kopiščih in pri žičnici, studenček ob cesti, ki je zajet v korito, izvire Konjske, morda tudi izvir Močilnik pod Primožem ter dotoke s severa v Črno (Potok v Črni) in izvire v Šuncah in vodovod Krivčevo. Zelo kompleksen program smo morali skrčiti na dela, omejena z okviri lastnih sredstev.

Eno leto smo merili temperature izvirov in po teh podatkih napravili nekatere ocene in sklepe. Nato se je pokazala možnost za sodelovanje z Geološkim zavodom iz Ljubljane in v juniju leta 1990 smo izvedli prvo fazo tega sledenja. V jami Jerohi 1 smo obarvali vodotok z 19 kg natrijevega fluorescinata. Na globino 100 m, do potočka, se je spustila štiričlanska ekipa. S seboj so imeli plastičen 60-litrski sod, ki ga je bilo moč transportirati skozi ožine. Na mestu barvanja smo v njem raztopili barvilo in ga v določenem času izlili. Dva člana ekipe sta se spustila do točke, kjer postane rov ob vodnem toku neprehoden. Tam sta izmerila vmesni čas, iz katerega smo določili hitrost pretoka v tem relativno strmem delu vodotoka. Po tem opravilu se je skupina vrnila na površje. Začelo se je delo ekipe, ki je dvakrat dnevno vzorčevala vodo na izbranih izvirih. V ekipi so bili Franc Funtek in člani njegove družine iz Podvolovljeka, ki so opazovali izvire porečja Savinje, in člana JK Kamnik Brane Slapnik in Metod Berlec, ki sta skrbela za izvire ob Kamniški Bistrici in Črni. O barvanju smo obvestili tudi postajo milice Kamnik, kajti pričakovali smo nekoliko razburjenja med občani, saj je ekološka zavest med ljudmi relativno visoka.

Prvi teden dni vzorčenja ni bilo nobenih znakov barve in nas je skrbelo, da bomo čakali na barvo vse poletje. Potem pa je močno deževje v planinah precej napelo vodotoke in po desetih dneh se je pojavila barva na izviru Lučnice. Ta je ob visokem pretoku, po oceni prek kubičnega metra na sekundo, tekla močno obarvana tja do Luč. Zadeva je vznemirila tiste domačine, ki o barvanju niso bili obveščeni, tako da se je z obarvano vodo ukvarjala postaja milice Mozirje, pa tudi inšpekcijske službe občine Mozirje niso stale ob strani. Po naših ocenah je v desetih dneh, kolikor je trajalo, da se je obarvana voda odtekla, odteklo po Lučnici okrog 1 milijon kubičnih metrov vode, od tega izpod Velike planine okrog polovice. Imeli smo srečo, da smo videli dogajanje na izviru Lučnice ob visoki vodi. Tam je izredno zanimivo stičišče podzemeljskih in površinskih tokov. Vode, ki se zbirajo na neprepustnih kamninah v gornjem delu Podvolovljeka, pritečejo pri cerkvi svetega Antona na apnenec, v katerega so vrezale zanimivo soteska Brložnica. V njej vode poniknejo in potok teče skozi soteska le izjemoma. Na spodnjem koncu soteske je vhod v Tomaževčevo jamo, dolgo 150 m, v kateri se v zadnjem delu vedno pojavlja voda. Ob visokih vodah je jama z vodo zalita in voda teče iz nje v Brložnica, če ta priteče iz soteske, sicer pa v Lučnico. 100 m dolvodno od jame so v strugi razpoke oziroma špranje, iz katerih vre Lučnica. Predvidevanja, da dovaja vodo izpod Velike planine, so bila s tem potrjena. V času, ko smo vzorčevali, je bila voda tako visoka, da je tekla Brložnica skozi sotesko, pritekala pa je tudi voda iz Tomaževčeve jame, iz svojih špranj pa je bruhala tudi Lučnica. Obarvana je bila samo Lučnica, kar nam nekaj pove o hidrografiji gornjega dela Podvolovljeka.

Vzorce vode smo pobirali 21 dni na vseh mestih, tako da smo dobro zajeli stanje vseh voda. Obarvana voda se je pojavila poleg Lučnice tudi v zajetju vodovoda Krivčevo, vendar je bila tam obarvanost slabša. Po ustnem viru, se je obarvana voda pojavila tudi v Selških kotlih, to je v manjših izvirih nad Selišnikom, vendar teh nismo vzorčevali. Ugotavljamo, da je vertikalni pretok na območju planote dokaj hiter, saj je obarvana voda dosegla 50 m znane globine v 15 minutah, kar pomeni teoretično 200 m globine na uro. S tako hitrostjo bi dosegla nadmorsko višino izvira že v 4 urah. Horizontalni pretok je, preračunan iz geografskih parametrov, bistveno počasnejši, le okrog 15 m na uro, seveda če bi upoštevali premočrtni tok. Če pa upoštevamo nekatere izkušnje o dolžini podzemeljskih rovov, pridemo do zaključka, da je pod Veliko planino kar solidno dolg, deloma potopljen jamski sistem. Zanimivo je tudi to, da se voda s planote ne usmerja v blizu ležečo dolino Lučke Bele (1500 m do struge), pač pa teče z njo vzporedno proti vzhodu 3,5 km do izvira Lučnice. Kaže, da po dolini Lučke Bele teče voda iz višjih hidrografskih con. Dolgi časi vodnega toka in količina obarvane vode kažejo na dokaj veliko podzemeljsko akumulacijo pod planoto, ki jo verjetno sestavljajo različno veliki zaliti podzemeljski prostori. Voda iz te akumulacije se glede na vodno stanje razteka na več strani, s tem da imajo smeri odtoka tudi lokalne prioritete.

Raziskave bomo še nadaljevali, saj moramo ugotoviti stopnjo ogroženosti še drugih vodnih virov in potem v skladu s tem določiti razvoj posameznih dejavnosti na Veliki planini.

POVZETEK
Jamarski klub Kamnik je v sodelovanju z Geološkim zavodom iz Ljubljane junija 1990 izvedel sledenje podzemeljskih vodnih tokov na Veliki Planini. Obarvali smo vodni tok v jami Jerohi na globini 100 m (1350 m nad morjem). Barva se je pojavila na izviru v porečju Savinje po 10 dneh, nato pa v manjši količini še na izviru v porečju Kamniške Bistrice. Kaže, da je pod Veliko planino podzemeljska akumulacija na stiku med oligocenskimi plastmi in med nanje narinjenimi triasnimi apnenci in dolomiti, od koder se voda razteka na več strani.

Naše jame 33/1991 (PDF)

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja