Slovenske novice 05. julij 1995
Člani slovenske in korejske odprave na 7925 metrov visoki Gašerbrum IV v Karakorumu so izgubili vsako upanje, da bi se slovenski alpinist Slavko Svetičič še vrnil iz prepadne stene te gore, na katero je sam plezal, potem ko so ga med sestopanjem izpod vrha zadnjič videli 20. junija
Ljubljana, 4. julija
Skoraj nobenega upanja ni več, da bi Gašerbrum IV, skoraj 8000 metrov visoka himalajska gora, izpustil slovenskega alpinista Slavka Svetičiča iz Cerknega pri Idriji. Včeraj je v Ljubljano po faksu prispelo sporočilo tehničnega vodje štiričlanske slovenske odprave na to 7925 metrov visoko goro Tomaža Jamnika, oddano 26. junija v baznem taboru pod goro kurirju nosaču, ki ga je kurir včeraj odposlal s pošte v Skarduju: »Od 21. junija o Slavcu, ki je sestopal z gore, ni nobenega glasu. Dne 26. junija so korejski alpinisti, ki tudi plezajo na to goro, s helikopterjem pregledali steber, v katerem je plezal Svetičič, hkrati smo tudi mi iz baznega tabora in iz severozahodne smeri s teleskopom iskali po gorskem pobočju, vendar niti v steni niti pod njo zaradi novo zapadlega snega in plazov za njim ni nobenega sledu. Prav malo upanja je še, da bi ga sploh lahko odkrili pod smerjo, ki jo je plezal. Čakali bomo do 1. julija in nato zapustili bazni tabor. Čeprav trupla nismo odkrili, mislim, da Slavca, žal, ni več med živimi. Po njegovi lastni oceni bi sestopal največ dva dni, od njegovega izginotja do zdaj pa so bili tukaj trije dnevi sončni in dva popolnoma jasna in brez oblačka. V Skarduju ga bomo 5. ali 6. julija, ko pridemo tja, proglasili za pogrešanega oziroma ponesrečenega na gori. Žal prihajamo domov brez njega.«
V čudež nihče več ne verjame
se je oglasil 21. junija.
Lahko si predstavljamo, s kako težkim srcem je inž. Jamnik sporočil v Ljubljano to novico, ki ji je dodal še tole: »Bil sem v veliki dilemi, ali naj še čakam in ali naj prestavim vrnitev ter upam na čudež. Če se bo vendarle zgodil, pa so tukaj prijatelji Korejci, ki bodo pomagali. Žal niti v slovenskem niti v korejskem taboru nihče več ne verjame v to.«
Napisal je še, da je iz baznega tabora ob lepem vremenu, kakršen je bil te dni, s teleskopom mogoče natančno pregledati celotno pobočje do vrha in nedvoumno ugotoviti, ali je kdo na njem ali ne. Od 21. junija tam ni bilo videti nikogar.
Štiričlanska slovenska alpinistična odprava, v kateri sta bila poleg Tomaža Jamnika in Slavka Svetičiča še alpinista Jure Oblak in Milenko Zver, je odšla iz Ljubljane v Pakistan 19. maja. Namenjena je bila v pogorje Karakorum na konec ledenika Baltoro, nad katerim se dviga izredno slikovit in prepaden vrh Gašerbrum IV, ki mu neposredna bližina druge najvišje gore sveta, 8611 metrov visokega K 2, in sosednji osemtisočaki nekako jemljejo veljava. Zaradi lepe stožčaste oblike in prepadnih sten, predvsem še zahodne, privablja Gašerbrum IV kar precej alpinistov. Po podatkih slovenskega alpinističnega kronista Francija Savenca je znanih več kot 20 vzponov na to goro, le dva pa sta bila uspešna in okronana z vrhom. Leta 1958 so prišli na vrh Italijani pod vodstvom Ricarda Cassina, leta 1986 pa Američani in Avstralci pod vodstvom Grega Childa. V zahodni steni, ki jo je za solo vzpon izbral Slavko Svetičič, so bili alpinisti prvič leta 1978 in nato še šestkrat, vendar prek te stene doslej še nikomur ni uspelo priplezati na vrh. Še najbližja sta bila leta 1985 Poljak Kurtyka in Avstrijec Schauer, ki sta se morala obrniti na severnem podvrhu, nad višino 7000 metrov pa sta med sestopom doživljala pravo kalvarijo zaradi pogostih vremenskih preobratov in nadvse težavnega plezanja po skalah in ledu. Prav te stene je sklenil lotiti se Slavko Svetičič sam.
Štiričlanska slovenska odprava je 3. junija v slabem vremenu prišla v bazni tabor pod goro, že dan pozneje pa je Svetičič prvič odšel v steno. Do višine 5300 metrov je plezal proti severozahodnemu grebenu, po katerem je plezala tudi 18-članska odprava iz Koreje. Dan pozneje so na goro odšli še ostali trije Slovenci in na nadmorski višini 5400 metrov postavili šotorček za prvi višinski tabor. 6. in 7. junija je Svetičič sam plezal na vrh ozebnika in na severozahodni greben, do višine 6300 metrov, ter se vrnil v bazo. Dva dni pozneje je spet šel na greben in priplezal še 200 metrov višje, od koder se je po zelo spremenljivem vremenu vrnil v bazo. Ta dan se je odločil, da bo na vrh gore plezal po Centralnem stebru v tej steni.
16. junija je Svetičič po ozebniku Centralnega stebra priplezal do višine 6400 metrov in tam v lepem vremenu bivakiral, Korejci pa so ta dan po severozahodnem grebenu prvič poskusili priti na vrh, gore. Dan pozneje je naš alpinist po zelo krušljivem delu stene priplezal 200 metrov višje in dosegel višino 7000 metrov, njegovo plezanje pa so vseskozi s teleskopom spremljali iz baznega tabora. Ostalo mu je le še približno 150 metrov težavnega plezanja, potem bi šlo do vrha mnogo laže. Vreme je bilo lepo, dobro se je počutil, kot je sporočil, in zvečer je v megli prišel do tja, kjer se je odločil bivakirati.
Naslednje jutro je povedal, da je vreme lepo, da pa je steno ponoči rahlo zasnežilo in da mora počakati sonce, ki bi stalilo sneg. Vendar je to dopoldne zgornji del stene prekrila megla, sneg je ostal in tako je samotni alpinist lahko preplezal le okoli 50 metrov, na najvišji točki pritrdil vrv in se vrnil v svoj bivak.
Usodno sneženje?
Čeprav je bilo napovedano lepo vreme, je naslednje jutro na gori začelo snežiti. Svetičič je ob osmih sporočil v bazo, da so razmere slabe in da premišljuje o vrnitvi, čeprav bi mnogo raje nadaljeval plezanje, ker da so najhujše težave že za njim. Potem ko se je vendarle zvedrilo, je bilo za vzpon na vrh tisti dan že prepozno, ko pa so ob devetih zvečer oblaki spet zakrili goro, je plezalec sporočil, da se bo naslednji dan vendarle vrnil v bazo.
Že to noč pa je začelo močneje snežiti in kljub vztrajnemu trudu iz baznega tabora Slavka Svetičiča po brezžični radijski zvezi 20. junija ves dan niso mogli priklicati, čeprav so poskušali od osmih zjutraj do osmih zvečer. Isto popoldne pa so Korejci sporočili, da ga vidijo sestopati.
To je bilo zadnjič, da ga je kdo videl. Naslednje dni za njim ni bilo, nobenega sledu več. V gori je snežilo, vse do 24. junija je bilo slabo in megleno vreme. Ali je slovenskega plezalca odnesel plaz ali je utrujen padel po strminah ali ga je pobilo padajoče kamenje? Skoraj gotovo bo gora za vedno ohranila to skrivnost.
Preden je odšla slovenska odprava na Gašerbrum, je na pobočjih Himalaje in Karakoruma, najvišjega pogorja sveta, umrlo šest slovenskih alpinistov: Drago Bregar, Nejc Zaplotnik, Borut Bergant, Jože Rozman, Marija Frantar in Boštjan Kekec, na dostopnem maršu na himalajsko goro pa je izgubil življenje Damjan Vidmar. Vse te nesreče so se zgodile v zadnjem desetletju slovenskega osvajanja himalajskih vrhov in sten.
Marjan Raztresen
