Delo, 3. maj 1979
Uspel tečaj ljubljanskih gorskih reševalcev na Kaninu – Pripravljeni na reševanje tudi v najtežjih razmerah
BOVEC, 2. maja
Zima počasi popušča tudi v gorah. Mnogi planinci alpinisti počno to že vso zimo bodo pripravili svoje nahrbtnike in jo mahnili v strmine. Mnogi iz med njih brez potrebnih izkušenj, nekateri še popolni novinci, vsi pa bodo izpostavljeni številnim nevarnostim. Mimogrede pride do nesreče, za take primere pa so vedno pripravljeni gorski reševalci, za tako delo primerno usposobljeni.
Eno najzahtevnejših reševanj, kar jih mora obvladati gorski reševalec, je reševanje zasutega v plazu. Kadar ni na voljo lavinskih psov, je treba ponesrečenca poiskati na klasičen način z lavinskimi sondami. Te na povelja zabada v sneg več reševalcev hkrati in to na točno določeni medsebojni razdalji 75 cm pri grobem in 25 cm pri finem sondiranju. Ker je to skupinsko delo, pa hkrati zelo odgovorno, je za učinkovitost ekipe potrebno dolgotrajno in temeljito urjenje in stalno obnavljanje znanja; zato je sondiranje kot vsako leto tudi letos bilo sestavni del praktičnih vaj na tečaju, ki je bil pred nedavnim na Kaninu.
Poglavje zase je vožnja ponesrečenca z aki čolnom. Ta zahteva popolnoma usklajeno vožnjo obeh reševalcev, ki peljeta čoln. Oster zavoj prvega pri preveliki hitrosti povzroči sredobežno silo, ki zadnjemu reševalcu zagotovo iztrga ročaje čolna iz rok. Če pri tem pade le reševalec in se ne prevrne še čoln s ponesrečencem, je pravzaprav velika sreča. »Bolje je priti na cilj pet minut kasneje s suhim akijem in ponesrečencem, ki se je med vožnjo udobno počutil, kakor pa pet minut prekmalu s prestrašenim ali kar je še huje, ponovno poškodovanim ponesrečencem!« je zabičeval mladim izkušeni gorski reševalec Marjan Keršič-Belač.
Včasih k sreči redko se dogodi, da pozimi obtiči v steni naveza plezalcev. Zato so tečajniki vadili tudi reševanje iz zasnežene stene. Kolut s pletenico, zavorni boben, dvigalni vitel in druga reševalna šara in ropotija mora biti pozimi ravno tako dobro pritrjena kakor poleti, le da jo je pritrditi veliko težje, saj sneg pokriva vse špranje, v katere bi se drugače zabilo kline. Fantje so si na tečaju pomagali tako, da so v sneg zabili smuči in cepine in s pomočjo njih naredili varno sidrišče za spust v steno. Iznajdljivost v kritičnih situacijah je poleg tovarištva in požrtvovalnosti poglavitna lastnost dobrega reševalca!
Nek smučar je na nesteptanem snegu, ki ga je na strminah pod Prestreljenikom obilo, izgubil fotoaparat. Kljub vztrajnemu iskanju ga ni in ni mogel najti, saj se je kot v živi pesek pogreznil v globoki pršič. Ko je lastnik že skoraj obupal, je nekdo poklical na pomoč psa Šaha in njegovega gospodarja – oba sta posebej izurjena za reševanje ponesrečencev iz plazov. Pes je na povelje gospodarja pričel z iskanjem, Malce je povohljal po zraku, vtaknil smrček nekam v sneg, popraskal s šapami in na presenečenje vseh v manj kot dveh minutah našel fotoaparat.
Udeleženci tečaja so obravnavali še številne druge posebnosti zimskega reševanja, kot je izdelava sani iz dveh parov smuči in para smučarskih palic, poslušali so predavanja iz vede o plazovih, o novostih v reševalni tehniki, prvi pomoči in podobnem.
JURE ULČAR
